A kar se nas bílo v dolini, Naznanjam vam jaz ga jedini!«
»Tristo jih po bítvi ostalih še roj, V vrt mestni nažene vam Ditrihštajn, voj, Nasméje se in déje: ‚Pokáj pak so prazne té véje? Pet kmetov ‒ ní res li, tovarši! ‒ lehkó Kot sadje nosílo bi vsako drevó!