Gré po stezi čez poljé zelêno mlada, déte zapuščêno. Kovčeg láhek nêse mi v levíci Solze z desnoj briše si po lici; Joče milo mi siróta, Stoče milo, toži brez prestanka: »Oj, cvetíce, srečne vé sestríce, Jasno vedno vam je lépo lice; Jad nobeden srca ne pretresa, Solza vam ne iz očesa. A gorjé mu, kdor od dóma móra.