»Tri bele bi kupil gradove, Dva prva roditeljem dal, A v tretjem ‒ z Alenkoj bi svojoj Po željah srcá kraljevàl ... « »Zaklád skrbí me, Ki v ječi vzdihuje mi tam ‒ Oh, rad bi ga rešit šel v góro, Ne znam le, kód iti in kám.« Šumí jim nad glavami, Presladko nje cvetje diší, Pa bratov zamišljenih tretji Ustane in dedu velí: »Pred kralja bi spečega stópil, Nikamor se ne bi ozrl, Nì v ženo, nì v zlate zaklade, Le v njega pogled bi uprl.« »Pogledal bi spečega kralja In tabor nešteti njegóv, Zaklical, da grad bi zakléti Odméval od tísoč jekóv:«