In mati ji stréžejo stara, Ujámejo vsak njen vzdihljáj, Sto čudnih zdravíl ji varíjo, I sladki gomilični čaj. »V Petróvče na božjo pot pojdeš, Popeljem se sáma s tebój; gotovo te zvrači, Če tamkaj poklekneš pred njój.« Na ôknu pa v kletki želézni Kanarček rumêni skakljá, Obéma smejí se porédno, Pa pôje in žvižga ptič tá: »Oh, jaz pa vém, kaj je dekletu, Zakáj ji obrazek bledí; Bolézen so úroki hudi ‒ No, smrtna bolézen tá ní!«