To je moj poslednji ukaz, poslednje poskušanje. Pazi: tako gotovo, kakor hočem zveličan biti, kadar umrjem; tako gotovo, kakor se imenujem, grof Celjski, Ortenburški in Zagorski; tako gotovo, kakor je Hermanova beseda do zdaj še vselej trdo veljala kakor suho zlato: jaz te tvoje neumne skrivne ženitve ne morem nikoli pripoznati; in če precej danes, precej tukaj pred menoj sam ne raztrgaš sramotne vezi, ki te na to v hišo pritepeno neznano beračico veže, nisi moj sin, nimaš mojega imena, zavržem te in spodim golega iz svoje zemlje, vsekakor tako daleč, da te moja roka ne doseže, kajti, kaj s teboj storim, ako me jeza prime, tega še sam ne vem. Da mi za ohranjenje imena in rodu ti nisi potreben, da je za teboj še tvoj brat, ki bode bolj poslušal mojo voljo, to tudi že veš.