Dvorana je pripravljena kakor za imenitno pojédino; polna je pisanih rož, vse luči so prižgane. Dvoje služabnikov še ravná pri mizah; stojí v ospredju sredi dvorane, in zamahne z rokó; služabnika izgineta na desno v tistem trenotku, ko se dvigne zastorves žalosten in zamišljen, kazalec na čelu, podoba absolutne klavrnosti: Zdaj bi le rad vedel - ali je to, kar pravi, da je; ali je več, ali je manj? In ali je sploh?