O te nesrečne moje oči - ne morejo gledati senc in tudi sence jih ne marajo! - Kako si rekel nekoč, ko sva hodila po polju, v vročem poletju, - vse je gorelo in sijalo, nebo in zrak in zemlja - omamljen, skoraj jecljaje: Otrok svetlobe, luč iz nebes -: Ne maram senc, ne trohnobe, ne molka, ne žalosti, ne vzdihovanja! Kaj ni najlepše, z očmi, z ustmi, z vsem telesom sesati vase luč, ki je je toliko na tem svetu, da je človek nikoli ne popije, ne more popiti?