Na tretji stopnici pa sem rekla: ”Zakaj bi ne šel k bolniku, pa če k tujcu in sovražniku?“ Vedela sem, da si hudo bolan in željna sem bila, da bi videla iz obličja v obličje to tvojo sladko bolezen ... Le z verande sem jo videla nekoč, pozno v mraku, od daleč; takoj je senca utonila v sence, kakor da se je bila preplašila mojih živih oči.