In ne boji se je, tudi on ji gleda v obraz in se smeje in trepeče. Kakor da je bil stopil na najvišjo goro ter ugledal vesoljnost vso pod seboj ... v tistem trenotku je konec, mora biti konec, nobene poti več nazaj na ta blatni kolovoz, v to pusto, leno, pritlikavo življenje ... Tako je bilo, ko so nama prepevale zvezde vso lepo dolgo noč in nama je lica poljubljala, v laseh poigravala pomlad iz Italije ... ZDRAVNIK: Nisem še videl obraza bledega od sreče, tudi ne oči, ki bi od same sreče razodevale strah.