Steklena vrata v ozadju so zastrta, le malo žarkov večernega sonca sije v sobo. Na mizah rože sedi na zofi pred malo mizico na levi; govori tiho, napol zase: Ničesar več ne vem, ničesar več ne čutim. Komaj še vem, da sem jaz, da živim, da hodim živ človek med živimi ljudmi in ne breztelesna senca med sencami.