MATIČEKišče v aržatu, neke papirčke ven vleče in jih zgleduje: Čakajo ‒ ima človek tolikanj te pisarije, da ne ve, kje mu glava stoji. To ‒ to je pismo z Dolenjskega od neke stare prijateljice ‒ veliko besedi, malo pridnih ‒ Ho, ho! ‒ Zdaj že vem ‒ morebiti je tisti papir, kjer tlako zamerkujem.