nova beseda iz Slovenije
kakor ponevedoma. »Kaj že imate, sitnica, da me | vedno | nadlegujete!« se je jezil polglasno. »Po kaj | A |
Potem ji je pravil, da Petacijeva Kornelija še | vedno | žaluje in vzdihuje v hiši grofove ljubljenke | A |
na misel vazal njegovega brata, Viljem, ki še | vedno | čaka mirnejših časov, da se vrne na svojo domačijo | A |
in si je kot zgodovinar štel v dolžnost, da | vedno | zagovarja resnico, jih je včasih prav zelo ošteval | A |
predsednika so ga volili tisto uro. Viljem pa je bil | vedno | tožen in zamišljen.Baron Benko, ki je visoko | A |
»Ljubi oče! Kar sem vam | vedno | pravil, da boste namreč še veselje učakali s | A |
celjskega grofa tajnik Lenart, o katerem vi | vedno | pravite, da je vsemogočen.Naj bi vi vedeli, | A |
prostor. A prostor se je takoj spet napolnil; in | vedno | predrzneje se je zabavljalo in grozilo.Poveljnik | A |
bodi.« Položaj konjikov pred gradom pa je bil | vedno | sitnejši; predrznost silne množice je postajala | A |
sitnejši; predrznost silne množice je postajala | vedno | večja in zdaj pa zdaj je priletel kamen med | A |
ukazuje kralj, ki ne more pozabiti onega, ki je | vedno | zvesto služil njegovemu očetu, ki mu je branil | A |
Avguštin je imel zlato vodilo, katerega se je | vedno | držal, namreč: naglica nikjer ni dobra, tedaj | A |
človeka s hudo besedo razžalil, on, ki je bil | vedno | ponižen in pohleven kakor ovca, zdajci obdivja | A |
moram, da sem se zelo zmotil o vas. Jaz sem | vedno | mislil, da ste miren in trezen človek, ali kaj | A |
prišel. Kar je res, je res; jaz sem bil dozdaj | vedno | zadovoljen z vami in mislim, da je bilo to prvikrat | A |
človeštvo osrečil. Noč in dan si ni dal pokoja, | vedno | si je glavo belil, je pazil in risal, filozofiral | A |
konec ne bo. Njegov hlapec Boštjan, ki je bil | vedno | na lovu in je cele menažerije teh zveri za Šnakšnepskovskov | A |
II. Ker me je Šnakšnepskovski | vedno | vabil, da bi ga enkrat obiskal, sem se namenil | A |
svetu živi. O sreča, moje ime bo zdaj neumrjoče | vedno | med naravoslovci slovelo.« »Pa kaj je razloček | A |
spomnim, da sem v Cezarju »agmen novissimum« | vedno | kot »zadnji oddelek« prestavljal. Šnakšnepskovski | A |
človeštva, in vendar mi imenovani Štrucelius | vedno | kljubuje in si prizadeva, mojo čast in moje | A |
udrto, na pol zaprto in strmeče oko zré na tla | vedno | le na eno mesto.Sicer rjavi lasje so zelo pobeljeni | A |
matres« počivat; pa saj dobro vem, da je še | vedno | deviški samec.‒ | A |
diplome dobivajo, mene pa nevoščljivi samopridneži | vedno | odrivajo.Ta kebrček bi mi mogel vsaj vrata v | A |
kaj se okoli mene godi, le na eno besedo sem | vedno | pazil in ko vendar enkrat konduktér zavpije | A |
vselej s koščkom kruha, katerega je v ta namen | vedno | pri sebi nosil, potolažiti vedel. Ko pridemo | A |
nam krajšali dolgo pot. Šnakšnepskovski je | vedno | o Adelopsu in o svoji slavi fantaziral, le včasih | A |
kebrih danes ni veliko gledal, ker mu je bil | vedno | le ljubljenček Adelops pred očmi; tudi bi nas | A |
njegova rahla vest ni pripustila. Boštjan je pa | vedno | k regljam v vas hodil in večkrat jih je prešteval | A |
tudi že jela kolena boleti in želodec mi je | vedno | pravil, da je poldne že davno odzvonilo.Pa malo | A |
dišalo kot poprej, cunje mu niso šle iz glave, | vedno | je postrani pogledaval pod klop. Češnovar pride | A |
so kmalu vsi pete brusili; Boštjan je pa še | vedno | stal na cesti s povzdignjeno marelo in gledal | A |
Gremo spet naprej. Šnakšnepskovski je | vedno | molčal, ali vesel je pa bil, ker se je vedno | A |
vedno molčal, ali vesel je pa bil, ker se je | vedno | muzal, in tudi na obrazu se mu je bralo tiho | A |
stezo. Najde jo in jokaje teče po stezi dalje, | vedno | se oziraje, ali mu je volk že za petami. Volka | A |
kamor je šel včasih po opravkih. Ker je živel | vedno | le v gozdu med borovci in med skalami, je postal | A |
je bilo sicer mrtvo in suho. Toda Ančka je | vedno | bolj pešala in čutila je v svojem srcu, da ne | A |
brala, da zanjo res ni mnogo upanja. Čez zimo je | vedno | bolj slabela in ko se je nove pomladi spet usipalo | A |
Le z gozdarjem se ni mogel prav sprijazniti, | vedno | ga je obhajala neka groza, kadar ga je Jurij | A |
zanje, ki niso hitro hodili, več kakor uro hodá | vedno | po gozdu.Jesti so si nesli s seboj in so ostali | A |
šli obiskat Tončkovo mater, ki pa je postajala | vedno | slabša.Mina in Logarjevi so uvideli, da ne bo | A |
uvideli, da ne bo več dolgo, le ona je imela | vedno | upanje.Mini se ni prav nič čudno zdelo, ko je | A |
povedala.« »Vé ženske nimate miru, če se vam | vedno | ne giblje jezik.« IV. | A |
zmerom menda ne boš delal mlinov pri studencih, | vedno | ne boš iskal ptičjih gnezd, enkrat se boš moral | A |
brezno imenovan. Tega kota se je stari gozdar | vedno | ogibal, povsod je vodil Tončka, le v ta kraj | A |
nagovarjal, da bi ga peljal tja; ali gozdar se je | vedno | ogibal tega mesta in tudi Tončku je rekel, da | A |
nedaleč od tise začel zniževati. Kraj je bil | vedno | bolj divji, tu ni bilo nikakršnega pota, nobene | A |
plitke prsti, vrhovi so pa nad breznom visé še | vedno | zeleneli, mnogo jih je pa vihar prekucnil z | A |
naslonila v svoje naročje. Ančka je postajala | vedno | bolj bleda, pri vsakem zdihljaju je kri curkoma | A |
hodil okoli in Tončka je bolelo srce, ker si je | vedno | očital, da je on, četudi nevedoma, kriv smrti | A |
ločil od gozdarjevih, posebno od Mine, ki je | vedno | skrbela zanj kakor najboljša mati in tudi gozdarju | A |
videl večkrat v gozdu sumljive ljudi in to | vedno | iste; enkrat jih je v mraku srečal spet in vsi | A |
kakor mačka na salo.« »Ali on ima krčmo, ljudje | vedno | hodijo noter in ven.« »Toliko bolj varen je | A |
mu reče: »Dolgo mi že služiš in, ker sem bil | vedno | s teboj zadovoljen, zato sem dalje skrbel zate | A |
naj premišljava, kakor hoče, naposled se le | vedno | zmisli na ‒ Matizlja. Matizelj je bil edini | A |
dostojno!« »Kaj ti pomaga dostojnost, ko se | vedno | dolgočasimo tu v gradu, zmerom smo sami, ne | A |
spet pride.« . / . / stran 11 . / »Ti bi | vedno | rada norela, samo da bi bil kdo pripravljen | A |
smili. Govore tako, da jih živa duša ne razume, | vedno | se bijo s Turkom in so na pol divjaki, toliko | A |
ki se je mirno pasla ob cesti. Otročja drhal | vedno | bolj narašča in vsi teko kriče v dolenji konec | A |
Mohorjevega sina, ki je še v sami srajci hodil in | vedno | palec v ustih držal in sesal.Miško se mu je | A |
jeli popoldne preganjati hudourni oblaki in | vedno | huje so se kopičili.Ljudje so hiteli, kar so | A |
spravili v posteljo. Že na pol v spanju je še | vedno | mrmljal: »Baratom-čeketeh-arom-neč-et-hat-baratom | A |
skozi plot; tukaj obstane in se ozira po pevki. | Vedno | bliže in bliže se čuje glas ‒ in zdaj ugleda | A |
ali nemirna duša; njemu ni dalo nikjer miru, | vedno | je imel kako burko v glavi in če je včasih zamišljen | A |
je navrgla govor na verske reči, ali on se je | vedno | umikal in je kmalu govorico zasukal na druge | A |
urah za kratek čas peča s cvetlicami? To je | vedno | znamenje dobrega srca.« »Ali dobro srce se lahko | A |
družbi gospe in gospodičin. Na vrtu so imeli | vedno | dosti opraviti.Zdaj je Berta imela kako dobro | A |
. / Osmo poglavje Vahtmajster je v tem | vedno | zahajal k Levki; skoro vsak popoldan je bil | A |
želi njegovo srce. Boltovčeve besede so mu še | vedno | zvenele v ušesih.Kdor nocoj, kadar kladivo zadnjikra | A |
podpihal je spet na novo staro strast, ki je še | vedno | tlela v njegovem srcu.Boltovčeve praznične besede | A |
dvanajstih. Mišku sapa prihaja čimdalje težja in | vedno | hitreje in močneje mu tolče srce. Ne čuti mrzlega | A |
izgubila v svoje fantazije; kakor v sanjah je | vedno | počasneje prebirala tipalnice in naposled so | A |
Cezare Angelini. K nam ga ni privedel nikdar, | vedno | sta bila doma.Nekega dne ‒ tako so pozneje pravili | A |
vedela ničesar, nikoli ga ni imela v mislih, | vedno | je le govorila o svojem Cezaru, da takoj pride | A |
mnogo manj se je pa upal še ozreti, ker je | vedno | mislil, da mu je za petami. Drugi dan je bil | A |
določeno!« Jelo se je mračiti, Mokošinyiju je | vedno | bolj padalo upanje ‒ zdajci zašumi ženska obleka | A |
navadne prazne besede, ako rečem, da se bom | vedno | z največjim veseljem spominjal srečnih časov | A |
Prišel je Možinov god. Tega dne se je | vedno | veselil, ali letošnji ga je le še bolj spominjal | A |
njem, prištevali so ga, kar se tiče imetka, | vedno | še k boljšim.Po očetu je dobil čisto kmetijo | A |
Bil je že nekoliko truden, ali ni si dal miru, | vedno | više in više ga je gnal pohlep.Ko je posijalo | A |
za zlatarske prodajalnice. Policaju je bil | vedno | bolj sumljiv. Kaj, ko bi mož nameraval kaj nepoštene | A |
Čerin rekel, ni oporekel. Zadnji čas res ni bilo | vedno | tako, ali spet pride Čerinovo moštvo v čast | A |
Kajne, dolgo me ni bilo? Zato bom pa odslej | vedno | doma, vedno pri vas, v petek kakor v svetek | A |
dolgo me ni bilo? Zato bom pa odslej vedno doma, | vedno | pri vas, v petek kakor v svetek.« Čerinka je | A |
vsako leto za nekaj tednov. Tega prihoda je | vedno | vsa družina bila vesela. Vsako leto se je potem | A |
Ona je bila že davno odletela, Slinar pa še | vedno | zamaknjen stoji in zija na lonec, odkoder se | A |
katero more čutiti le jetnik, stene se udajajo | vedno | bolj in bolj, upre se še enkrat ‒ in strop je | A |
kočnike.« Mož z obvezano glavo vse potrdi in | vedno | prikimuje z glavo. »Še povedati mi ni treba | A |
ognja in fantazije, torej ga je moral oče bas | vedno | z očmi krotiti.Ko so oni trije že odrezali akord | A |
dolini. . / . / stran 42 . / Daravno smo šli | vedno | z brega navzdol, nam je bilo vendar strašno | A |
médenega in kositrnega posodovja, ki se mora | vedno | svetiti kakor sonce.S to posodo ponaša se pridna | A |
slovesno v stan. Nekaj delavcev ostane za stražo | vedno | pri babicah, jih pridno pita in jim streže na | A |
družina se je hudo pomnožila in novorojenci imajo | vedno | lačne trebuhe in le gledajo, kje bo kaj ugrizniti | A |
pridno od jutra do hladnega večera. Doma je | vedno | sto in sto ust odprtih, ki željno pričakujejo | A |
in srečno iz dneva v dan. Ali komu se sreča | vedno | smehlja?Velikokrat pride nesreča, ko se je nobeden | A |
večja mimo drugih, ima posebno veliko opraviti, | vedno | šviga od enega do drugega in jih pregleduje | A |
pazijo in jih ne puste iz mravljišča. Med sabo se | vedno | posvetujejo, kaj bi bilo početi. To je gotovo | A |
malovredno krmo, drugega pa namesti poleg korita, | vedno | polnega slastne in tečne hrane.Drži ga tako | A |
različnim zahtevam, ne zadoščuje samo, da se | vedno | obnavlja po novi mezgi, prihajajoči iz prebavil | A |
svojega sovražnika zmerom lahko na očeh in je | vedno | pripravljen na obrabo, ali pa tudi na napad | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |