ve (201-300)

ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.	Ve	že vsaka stvar, kar vedet′ in kar slišati od	A
Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne	ve;	kdor sadí drevo, al bóde zréd′lo veje, sam ne	A
kdor sadí drevo, al bóde zréd′lo veje, sam ne	ve.	Se pod stropam néba trudi let′ in dan nomad	A
nomad; al pa konec leta bóde kaj priréje, sam ne	ve.	In kupec po sveti hodi, al pa kaj dobička bo	A
za blagó kadar gotove dnarje šteje, sam ne	ve.	In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom	A
kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne	ve.	Lej! tak pevec teh gazelic, al jih bereš tí	A
ne, al pri njih srcé ledeno se ogreje, sam ne	ve.	In al veš, de tí ga vnemaš, tí mu pevski ogenj	A
al se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne	ve.	7 Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi	A
vidim vas oj grozne slike vé. Oj sence	ve	bodočih dníj izginile ste v noč, kaj,	A
celo nì s kraljem ne bi menjal jaz. A kdó	ve,	če bi ona znala kakó jo ljubim prestrastnó	A
je izginil je moj zlati up izginil Bog	ve	kam je. Naj le nesó pokopat jo pomlád	A
noč temnó zro očesca ji sanjava, bog	ve,	kod sedaj lahnó srečna njena duša plava	A
je navzkriž: ”Oj sandale, naša radost,	ve	naš bog, naš paradiž --“ To poskoči takrat	A
1 Fantastiške podobe	ve	nekdanje, kakó ljubó ste mi nočí sladile	A
spoznaš, da laže zadihaš, ko se zravnaš. Kdo	ve,	kdaj spoznaš? Kdo ve, kdaj?	A
Kdo ve, kdaj spoznaš? Kdo	ve,	kdaj? ‒‒‒‒ Zdaj je čas, zdaj začni, temo izruj	A
vzblešče, kar že polno skrivnosti med nami se	ve	‒ Kak polna mehkosti, kak si polna prevar!	A
mu srce, ko češče vzroka boli dobiti sam ne	ve.	To je lepo To je lepo na svetu, ko spem v	A
domovina moja prava so; pozabim deklice vas	ve	visoke, nožice vaše, vrat in bele roke, nad	A
širina! V srcu polno zdravih moči, kaj bi mi,	ve	črne misli? V jasnem je o polunoči, kaj bi mi	A
misli? V jasnem je o polunoči, kaj bi mi,	ve	črne misli? Kdo bila vam mati, kdo bil vam je	A
lastovke drobne, pa ker nobeden še od teh ne	ve,	da že pri nas so takšni časi. No, mene bele	A
stran 79 . / TRENUTEK Tam v daljavi, ne	ve	se, kam ptič leti, tam v nižavi, ne ve se, kam	A
daljavi, ne ve se, kam ptič leti, tam v nižavi, ne	ve	se, kam se spusti na skrivaj; tako v duši lep	A
lahno žvrgole, noči vedo tople, sivi somrak	ve.	O vas vedo bilke, v log devica spe, tam za logom	A
puščavi, trs samotni to sem jaz! Pridite, nevihte	ve,	pridi, burno ti življenje, pridi, šumno koprnenje	A
lastovke drobne, pa ker nobeden še od teh ne	ve,	da že pri nas so takšni časi. No, mene bele	A
Senožeti in dobrave, bujne trate, postelj zdaj ste	ve,	postelj dolga in široka, v baldahinu zvezde	A
miri ob hišah in vaseh ... Pozdravljene mi, hiše	ve,	lepo porisane! Veselo da mi Bog srce, pa volje	A
širina! V srcu polno zdravih moči, kaj bi mi,	ve	črne misli? V jasnem je o polunoči, kaj bi mi	A
misli? V jasnem je o polunoči, kaj bi mi,	ve	črne misli? Kdo bila vam mati, kdo bil vam je	A
stran 112 . / Trenutek Tam v daljavi, ne	ve	se, kam ptič leti, tam v nižavi, ne ve se, kam	A
daljavi, ne ve se, kam ptič leti, tam v nižavi, ne	ve	se, kam se spusti na skrivaj; tako v duši lepi	A
Boli ga vsak pogled. In je užaloščen, ker	ve,	da gleda že videno.V njem je nekaj več, iskateljstvo	A
le njemu zastaja korak. Pred nočjo, to dobro	ve,	mora skicirati nov stereotip.Tak, ki ga bo reševal	A
Kdor razume igro besed, sem ji hitel razlagati,	ve,	kako na gosto je svet posejan z resnicami.Za	A
/ stran 6 . / IV Vse zna prvak, umé in	ve,	kar hoče; poet besedne korenine puka, na plesu	A
kraj; Vé Francozinje se v šolah Ne učite bog	ve	kaj. Malo veste, kje dežela Ona ali ta leží	A
Mladé nočí, sladké nočí! Kjé ste ljubezni	ve	nebesa! Ti luna! za oblak se skríj, Da mokrega	A
bi jaz tako iz spanja Sercé zbudil ti ‒ kdo	ve?	‒ ‒	A
tu, solzé? Kar dež je zemlji razsušeni, To	ve	nesrečnemu ste meni, Oj kaplje vé, grenkó sladké	A
zbudil! Radujte se, ptičke, danes z menoj in	ve,	veveričke, sredi hoj! Še ti, sinička, se z mano	A
zeleno trato! Stara žaba je znorela, pa ne	ve,	kaj bi počela! Šla je, šla je do vodice, si	A
zeleno trato! Stara žaba je znorela, pa ne	ve,	kaj bi počela!« Želodek Po poljani potovala	A
ptičica na goli veji žvrgoli? Topola, ah, ne	ve,	če še kdaj ozeleni, in ptičica ne ve, če širno	A
ah, ne ve, če še kdaj ozeleni, in ptičica ne	ve,	če širno morje preleti. Pogreb na morju Na	A
cvetke, in nesla vas na grob njegov, a sam Bog	ve,	kje izkopan je, tam, sredi zelenih valov. Ah	A
potopila in oče je potonil z njo, in sam Bog	ve,	kje v sebi skriva ga neizmerno morsko dno.	A
cvetke, in nesla vas na grob njegov, a sam Bog	ve,	kje izkopan je tam, sredi zélenih valov.« Pa	A
peči otec, ljubi otec moj. Pa moj otec nič ne	ve,	nič ne ve za božji dar: nič ne ve za sončni	A
ljubi otec moj. Pa moj otec nič ne ve, nič ne	ve	za božji dar: nič ne ve za sončni žar, za šepet	A
otec nič ne ve, nič ne ve za božji dar: nič ne	ve	za sončni žar, za šepet vetrov, vodic, za brbljanje	A
brbljanje drobnih ptic; . / . / stran 45 . / on ne	ve	za šum lesov, ne za sladki vonj cvetov. Gosti	A
množic sem tiho obstala zazrla se - kam? Sam Bog	ve...	Z očmi te pač nisem iskala, iskalo te je le	A
Že v visoki kroni bukve zdaj kramljata. Bog	ve,	kaj povedati si vse imata? Vedno lepšo, slajšo	A
Večer pa bil je daleč. Kdo	ve,	kje. Umaknjen in razvezan kot besede, ki stečejo	A
mislil je v c-molu. Čas, ki prihaja, misli kdo	ve	kaj. In vmesni čas je mislil, kar je mislil	A
Tam gor je luna. Tukaj not - kdo	ve.	Popačeni spomini se bude.	A
Verjetno spet kdo vrata je zastavil! Kdo	ve,	kdo spet čveka in ga drži. Živčno pritiskam	A
čeprav je hribolazil dolga leta ali pa mu je kdo	ve	kaj zavdalo tega najbrž ne bom nikdár izvedel	A
padla. Zdaj mi visoko žvižga krog oken, ker	ve,	da žvižganja nočem. »Porednež, ej, preglasim	A
desnem očesu strah a sredi med obema pamet, ki	ve,	da išče zaman. A okrog pameti pasja lobanja	A
pijana vse dni. Nihče, tudi sama že davno ne	ve,	zakaj pije. Kot črno vino noč čez njo se razlije	A
priletele ste nazaj v mirni naš planinski raj!	Ve	pomladi ste znanivke, dobre sreče ste nosivke	A
preganja temo zmot, a bolj še cenim poštenjaka, ki	ve	in hodi pravo pot. Ti učenost s krepostjo združi	A
na vójsko se odpravljajo. Planine sončne,	ve	moj raj, jaz tudi ločim se sedaj: a Bog le vé	A
planine proste prosti sin. In zdaj, planine,	ve	moj raj, od vas tja v tuji moram kraj; kako	A
kraj; kako mi pa je to težkó, le on tam gori	ve	samó. Oj zbogom, domovinski svet, oj zbogom	A
ponosno stoje, zvečer so še stale na gori, kdo	ve,	če pa bodo ob zori? Tesarji trije še pred dnem	A
človeški rod tedaj en sam je nosil brod; kdo	ve,	če ta ubeži pokopu? Nad njim mračnó, temnó nebo	A
izginila je. Bele cvetice, ledene cvetice,	ve	ohladite žareče mi lice! Večni Bog, mili Bog	A
ki ste mi bleščale, ko sem srečen vasoval,	ve	me boste spremljevale, ko bom pred sovragom	A
jim zastira neba modrina, romar me prepozna,	ve,	od kje sinjina. Krilata je ptica edina, le ona	A
kal življenja je sveta opora in čarovnik nočni	ve,	odkrita je neba zapora. V mavrični odeji, škrat	A
V megli. Kdo	ve?	Sleparja ne prepoznam, je postal krilat.	A
V srcih se zbudi. Ali korak	ve:	za sivino luč gori. III Črni topoli ob cestah	A
ustvarja. In Njega nariše v tihi sredi, ki	ve	že za svojo križevo pot in vendar noče oditi	A
»Moja volja bi že bila, pa za mam′co se ne	ve.	« Dober večer, dober večer, stara mam′ca, voščim	A
»Moja volja bi že bila, pa za hčerko se ne	ve.	« Hčerka je za vrati stala, vse je dobro slišala	A
b′la, al′ božja roka naju je ločila, sam Bog	ve,	al′ še kdaj se vidiva. Oj, le enkrat še v svojem	A
jaz jemljem slovo. Pa jemljem slovo, da Bog	ve,	kako, nazaj me nikol′ več ne bo. Očka in mamka	A
začele? Nič se ne jokajte, saj greste z nami,	ve	boste kuhale, mi pa streljali. Lepšega zrna	A
smemo, mornarji dobro vemo, dekletom kaj, kdo	ve?	Po morju barka plava, nezvesta, bodi zdrava	A
vasjo tri lažejo ptičke grdo. Ne boste lagale,	ve	ptičke, v zelenih mi lipicah treh! Tam gori	A
bi še cvetele, oh, kaj bi še cvetele, venite	ve	z menoj.« Povej nam, dekle, povej, kaj ti je	A
bi še cvetele, zapustil fant je mene, venite	ve	z menoj.« Sklonile glave so rož′ce moje, potem	A
jaz jemljem slovo. Pa jemljem slovo, da bog	ve	kako, nazaj me nikol več ne bo! Očka in mamca	A
soj par: jast sm pa jna revna stvar, sam boh	ve,	ke je moj par. Tičke po luft letajo, pa vsaka	A
soj par: jast sm pa jna revna stvar, sam boh	ve,	ke je moj par. Dkleta po vas špencirajo, pa	A
soj par: jast sm pa jna revna stvar, sam boh	ve,	ke je moj par. Fantje po vas pojejo, pa vsak	A
soj par: jast sm pa jna revna stvar, sam boh	ve,	ke je moj par. [ Ihan ] Sarce mö je na vode	A
jima nosi hrano in redi ljubezni moč, ki ne	ve,	kam se obrača, kje ujela ju bo noč. V ritmu	A
čustvenih in miselnih zgodb. Pesnica najbrž	ve,	zakaj je želela objaviti prav takšne, kakršne	A
a vodi ti srce, ki zunaj njega sam poti ne	ve.	Krošnja smeje krošnji se šumeče, a spodaj se	A
želel je to, česar več ni, ki je mislil, da	ve,	kaj je narobe, kaj je prav, da veže med sabo	A
In tu orožje skrivne omožitve. Čeprav ne	ve,	da naš je falofor, zanj snope žel sem iz pradomovin	A
črko vzroka ... Kam gre živalska vojska, dobro	ve.	Je slava le na oni stran stran potoka.	A
Preprime padec, je možic vstajač. Nikdar ne	ve,	kako je grd in sam. Kot zvezda bežen, tostran	A
prihaja in godovi in svati, ki vadljajo, to se	ve	... Pozna me, predpotopnega govnača, me je spočel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani