upiral (101-200)

drugo, rdeče obrobljeno in brez trepalnic je	upiral	neprestano váme.Pričela sva govoriti, ali resničneje	A
Nikoli več! In da bi se bil takrat	upiral	- kaj bi koristilo?Ne stal bi na polju, temveč	A
strupene sence ... Prišel je bil v ječo in se je	upiral	z obupno močjo.Bil je s slabotnimi pestmi ob	A
da so preganjali tega človeka? Zato ker se je	upiral	gosposkam?Ker se je pečal s politiko, prirejal	A
konferenčni sobi. Kačur je sedel sključen,	upiral	je roke ob kolena, star in prsten je bil njegov	A
Jaz ne pustim!“ Ni tolažil samo otroka -	upiral	se je sam tisti mrzli grozi, ki mu je oklepala	A
ob duri. Vdale se niso takoj, tudi on se je	upiral.	”Kaj bi?“	A
maloznani, dvedejanski burki. Sprva sem se nekoliko	upiral,	toda naposled sem se vdal, ker ni kazalo drugače	A
zelo velike in od prahu čisto sive. Nič se ni	upiral,	ko ga je držalo za lakti dvoje krepkih rok.	A
”Nič ne počnem.	Upiral	sem se dolgo, pa ni bilo nič in če je brez upiranja	A
Vsega tega je bilo dovolj in jaz sem se mučil in	upiral.	Rezultat?	A
”Fatalist! Ne verjamem ti, da bi se bil	upiral.	Če veš, da si obsojen, ne moreš imeti ne volje	A
ne moči - in sploh je bilo smešno, da si se	upiral,	če si vedel, da si obsojen.“ ”Nisem fatalist	A
V jarek!“ In	upiral	se je vanj z obema rokama in s prsmi; koža se	A
ki je bil njegov prvi blatni dom? Čemú se je	upiral	s svojimi slabotnimi rokami, da bi se dokopal	A
paglavci, skoraj še samosrajčniki. Peter se ni	upiral	nikomur, nikoli ni zamahnil; ker vedel je, da	A
vsakdanji kruh. Nespameten bi bil, če bi se	upiral.	Komu in čemu?	A
pokrov ... Le poslušaj opolnoči, kako bo stokal,	upiral	se v potu obraza ... ali kamen se niti ganil ne	A
zrahljana in tako se ni mogel pošteno vzpeti;	upiral	se je s komolci in prikazal se je naposled ves	A
/ Brez vzroka in za šalo bi se človek ne	upiral,	zakaj presneto trdni so žeblji, jako soliden	A
bi bil brezkoristen vsak napor; zato se nisem	upiral	več in edina moja skrb je bila, da bi se kolikor	A
polotilo kesanje. Sedel je pijan za polito mizo,	upiral	je glavo v dlani in je dremal.Tedaj pa se je	A
Na pragu je sedel starec, pač že stoleten,	upiral	je glavo v dlani in velika žalost je bila na	A
izvoljen, in še slabše, če bi propàl. Zató se je	upiral	z vsemi štirimi in se ni hotel potezati za veliko	A
v psovko. Med durmi je stal goloroki krčmar,	upiral	je pesti v boke in je strmel. ”Kdo je kradel	A
neverjetnega. Med durmi je stal goloroki krčmar,	upiral	je pesti v boke in je strmel.In kakor so ga	A
S potnim obrazom in krvavečimi rokami se je	upiral,	da doseže svoj smoter.Vedno več in vedno več	A
je takrat premagala Luko. Morda se zato ni	upiral,	zato se je morda vdal radovoljno zmoti in trpljenju	A
Zgrabil ga je, vlekel z vso silo. Otrok se je	upiral,	z obema tenkima rokama se je oklenil noge posteljnjaka	A
»Božja kazen. Kdo bi se	upiral!	« »Koliko pa si napravil v tem času?	A
Duhovni je šel po cerkvi pred oltar. Oči je	upiral	v slike na steni, v sloke svetniške like, ki	A
podedoval in namenjeno mu je bilo, da se bo tudi	upiral.	Se je tudi, le malo drugače kot njegov nesrečni	A
pa poja galjot zdaj mene, da sem se očitno	upiral	njegovim slugam.« Ljudje molčijo.	A
ognjišče v kuhinjo. Otrok je zmajal z glavo in se	upiral.	»Zakaj ne maraš, Vrbanček?« je prosil oče.	A
»Kako to?« »	Upiral	se je pa je moral iz dežele.« »In kdo te zdaj	A
zgrda!« Prestavil sem palico, na katero sem se	upiral,	in previdno dejal: »Pa saj ni nikomur	A
hoče imeti bolezni? Kdor bi jih odpravljal,	upiral	bi se volji božji, in zdravniki niso bili drugega	A
rdeča meča tvojih rámen! Angel Gospodov pa je	upiral	bisernato oko na starega nadškofa in prošte	A
tezalnici, in nadškof Martinus je premehak, da bi se	upiral	rodni sestri svoji.Mlajše ženstvó pa je itak	A
obleganju rdečeličnega teologa. Mladenič pa se je	upiral:	njegovo srce ni poželelo ženske in zvesto je	A
s požirkom sladkega črnikalca. Ko je pil, je	upiral	svoja Silno težko prašanje mi je stavil milostni	A
ležale v globokih jamah, prav kakor pri mrliču.	Upiral	in upiral sem svoj pogled v tega soseda in v	A
globokih jamah, prav kakor pri mrliču. Upiral in	upiral	sem svoj pogled v tega soseda in v slabotne	A
taborišča, slonel je stražnik ob helebardi ter	upiral	poglede proti luni, ki je, ne meneč se za reformacijo	A
široko razložil svoje ude in nebeško zadovoljen	upiral	oči na zelenosvetlega petelina, ki je visel	A
mora iztrebiti!« se je pater Herand še bolj	upiral.	»Kdor omadežuje svoj krst, naj se pogubi!«	A
povsod v božjem varstvu!« se je pater Herand	upiral.	A pater Konrad je kar svojo pot dalje tožil	A
že obiskali tako rekoč,« se je pater Herand	upiral.	»Če jih doma ni bilo, nam nič mar.	A
menihi rečejo le eno besedo, se grad ne bo več	upiral!	« je veselo upal. Ko je prejahal klanček pri	A
ne oziral, kar v konjsko grivo pred seboj je	upiral	oči. »Kako prav je ondan menil naš Henrik, ko	A
če kdaj pobijejo nekaj ljudi!« se je Hotimir	upiral.	»Zakaj bi jim prizanašal jaz, ki mi toliko prizadenej	A
preprositi, da bi potrpel do druge letine.« »Pa vsaj	upiral	si se mu skrivaj lahko.Z menihi bo drugače;	A
Ali da ga tepe takle tuji prihajač!« se je še	upiral.	»Nikogar se ne bo več dotaknil!« je opat pokimal	A
da pokliče višenjske biriče, če bi se še kdo	upiral!	Pa tepó naj vas kakor ajdnico!	A
kakor je je potreben! »Da se le opat ne bi kaj	upiral	... !« ga je skrbelo, ko se je bližal Stični.	A
suha, domov jo moramo spraviti!« se je Vitogoj	upiral.	»Tistih šibin narežemo lahko potlej, tudi med	A
opata bo treba grdo priviti, če se bo res kaj	upiral	tej ženitvi ... II	A
poredno smehljal. »Kaj ni, da bi se človek	upiral?	Vse, kar hodi in teče, naščuvati za ubogo divjadjo	A
časi, ko je kmet še imel srce, da se je moško	upiral	in gradove podiral!« »E, kmet je tačas	A
ne zamerim.« »Še videti je nočem več!« se je	upiral.	»No, no, saj ne misliš tako kakor govoriš	A
Trlepu: »Ondan sem ti rekel, da se ne bom	upiral	Francetovi ženitvi z Nežo.Kako misliš zdaj?	A
spet poskusiti, sedanji škof se morda ne bi	upiral.	« »Nič več mi ni do te službe,« je prior	A
veselje, cerkvice ti ne zapijo in ne požro!« se je	upiral	jezičen Šentvidec. »Aha; človek tako	A
v nesrečo domačega človeka!« »Vjraga se bo	upiral	takle butec!« so se tudi meščani posmehovali	A
vse. »No, zdaj se tudi pater opat ne bo več	upiral,	« se je oddehnil, ko je zvedel vse na drobno	A
komisijo in strahovati vsakogar, ki bi se ji kaj	upiral.	« »Ne bojte se, prišli ste med mirne	A
‒ Izprva se je togotno	upiral,	naposled se je začel vdajati premišljevanju	A
V jezi je ubil tlačana, ki se mu je nekaj	upiral,	in stiški opat ga je udaril s cerkveno kaznijo	A
»Boli pa Katarino, ki je nedolžna?« se je	upiral.	»Moli, Materi božji se priporoči in Bog ti bo	A
pognati!« »E, kaj!« se je Gospod s Kozjeka	upiral.	»Vsak Lah pač ni ogleduh.	A
slabi letini utajijo kaj pridelka,« se je Rauber	upiral.	»In le kadar jih sila žene, res izmaknejo srno	A
boš ob tem vremenu in v tako daljo?« se je oče	upiral.	»Viljem pride iz Metlike, ti pa zdoma, kakor	A
iindvajset sveč.« »To je zelo nenavadno,« se je opat	upiral.	»Prav to je: svet naj vé, da se maša bere za	A
bičali so me vojaški, mestni biriči, ker sem se	upiral,	da bi Turke vodil v naše kraje.« »Tudi jaz bi	A
Turke vodil v naše kraje.« »Tudi jaz bi se	upiral,	« so vsi pokimali. »Zavedel sem se potlej na	A
še, Bog vé, kaj jih zadržuje,« se je Trlep še	upiral.	»Na poti pride vse naproti.	A
Kakšna bo? Kaj, ko bi se menih	upiral?	Križ božji, tako bi bilo vse zaman.	A
bi vsaj videl, kako je v Stični?« se je tiho	upiral.	»Počakaj, glej ga, dokler ne véš, kako bo tukaj	A
zadosti ponižuje človeka,« se je občutljivi Trlep	upiral.	»Ne pripogibaj se pred nikomer, tudi pred stiškim	A
njo mastijo gosposki požeruhi?« se je Janez	upiral.	»Kablič je res v vozi, pa ne toliko zaradi lova	A
zadosti je, da poznaš greh.« Repnik se ni več	upiral,	kar brž je stekel po jezičnike in jih razpostavil	A
graščaki naj storijo tako, pa se jim nihče ne bo	upiral.	« »A če ljudstvo prežene tirana, mu je sam Bog	A
bil dal prijeti. �l,’ je dejal, ‚kaj se bom	upiral	gosposki?’« »Vidiš, res je šlevkast,« se je	A
svoje. »Kaj?« se je pošteni fant šepetaje	upiral.	»Med razbojnike si me prignal?	A
ostanemo, vkup se vrnemo!« se je Janez moško	upiral.	»Kaj misliš, da sem baba, ki se plašiti dá?«	A
zbudila čuvajska vest. »Kaj me silita tako?« se je	upiral.	»Kdo sta prav za prav?«	A
grad in ga naposled zmogli. Kdor se nam je še	upiral,	smo ga posekali, grad zažgali, graščaka na konja	A
« »To bi bil strahopeten beg,« se je Janez	upiral.	»Ali hočeš, da te pripro, ko te doma čaka poroka	A
Ljubljanke!« To je zmoglo Janeza, nič več se ni	upiral.	XXXII.	A
sebe in domačijo svoje neveste!« se je Štepič	upiral.	»Le stoj, v Žubino pridem jaz sam,« ga je Trlep	A
prisilimo jih, kakor smo jih še povsod. Kdor se je	upiral,	smo ga oplenili in mu zažgali.Ko je bil gol	A
steptano rjavo travo. Ranjeni bober se ni več	upiral.	Zleknil se je po tleh, se pričel tresti, nekajkrat	A
Ta hip mu je bilo jasno, da je res blazno	upiral	se očetu, mogočnemu glavarju.Od togote mu je	A
tiho se je dal odpeljati. Pa kako bi se bil	upiral,	povezali so ga bili kakor bika. »Glejte no!	A
Zoprna mu je bila laž. Da se ji tu ni	upiral,	bil mu je samozagovor: bolezensko stanje gospé	A
»Saj si prav storil. Kdo se bo	upiral,	če treba ni.Ti si za kaj boljšega rojen, kakor	A
sape priti, z zadnjo in največjo močjo se je	upiral,	da bi roko, ki ga je tiščala za vrat, od sebe	A
silili, ker je mlad in močen, zato ker se je	upiral	služabnikom cesarske postave.A oče vajin je	A
okornimi držaji. Onkraj mostu je stal, ali bolje,	upiral	se je suh, koščen konj mučnim poskusom svojega	A
Bled in kakor okamenel je stal mladi mož ter	upiral	žareče oko v mimogredoče; v roki pa je krčevito	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani