sonce (1.301-1.400)

zamežikala je, kakor da bi ji bilo zableščalo	sonce	v lica. »Edvard!« je zaklicala z mehkim	A
Bežalo je kakor nerodno‐zloben netopir ob zori in	sonce	se je smejalo s širokim, otroškim obrazom...	A
kakršne še nikoli ni videlo oko. Veliko belo	sonce	in zeleni travniki pod soncem in svetle bele	A
milosti. In vsenaokoli je bila svetloba, kakor	sonce...	« »Kje se ji je prikazala?«	A
ob postelji; žalostna je bila, ker ni sijalo	sonce.	Doteknila se je bila stekla na oknu, ali steklo	A
njena duša je šla v nebesa in zjutraj je sijalo	sonce.	« Luč je ugasovala pred jaslicami; Rezika	A
na okno. Že je bila osmukala drevje zunaj;	sonce	ni gorelo več, sijalo je kakor v mrzli vodi	A
sonca, ki ni tako ošabno in gosposko kakor ono	sonce	tam zunaj, ki se zasmeje malokdaj;, to malo	A
je zagrohotala starka... Ugasnilo je prijazno	sonce	na stropu; veter je bil zunaj in okna so se	A
prijetna sapa. Zasvetilo se je od daleč kakor	sonce,	zazvonili so zvonovi, zapeli so zvonki glasovi	A
svoje življenje. Komaj malo je bilo posijalo	sonce	in samo mimo je bila šla pomlad, pa je vse dozorelo	A
Zgodaj se je znočilo, ves dan ni bilo zasijalo	sonce,	žalosten dan je bil, kakor poslednji dan grešnika	A
neprijazno. Komaj na večer je posijalo malo	sonce,	ali izginilo je takoj za visoko streho, zakaj	A
skozi okna, izza temnordečih zastorov, mirno	sonce.	Malči je poslušala vesela in ko je zaspala, se	A
pohitela k oknu, da bi ji umilo lica prijazno	sonce,	ki je bilo zunaj... Tako se je zgodilo	A
VIII Že so bila okna odprta, kadar je sijalo	sonce	in Tončka je stala ob oknu.Roke, ki so jo božale	A
veselo . / . / stran 82 . / zmagoslavno majsko	sonce,	zmerom toplejši so bili poljubi, ki jih je čutila	A
od daleč, kadar je stala ob oknu in je sijalo	sonce...	Oče je bil imeniten človek; vsi, ki	A
besede. Poleti je bilo, zunaj je sijalo žareče	sonce	in Lucija je zagrnila okno. Objela je Tončko	A
hrepenenje, v tiste svetle kraje, kjer sije čisto	sonce	in boža po licih z nedolžno roko.Dà, v tiste	A
je nagnil k nji, tako čist in ljubezniv kakor	sonce,	ki je sijalo tam blizu in kakor zvonovi, ki	A
matere in je gledala skozi okno, kjer je sijalo	sonce	in je vabilo... Njeno telo je bilo že	A
nebo, ki je sijalo jasno in toplo, na veselo	sonce,	ki se je smejalo in je hodilo skozi okno v vas	A
travniki in holmi, drug svet, novo življenje...	Sonce,	sonce, sonce!Kje je tisto sonce, ki je sijalo	A
in holmi, drug svet, novo življenje... Sonce,	sonce,	sonce!Kje je tisto sonce, ki je sijalo tam doli	A
holmi, drug svet, novo življenje... Sonce, sonce,	sonce!	Kje je tisto sonce, ki je sijalo tam doli?	A
Sonce, sonce, sonce! Kje je tisto	sonce,	ki je sijalo tam doli?Ni ga več, samo upanje	A
samo upanje je bilo, samo slutnja! In tu je	sonce,	razgrnilo je svoje kraljevsko bogastvo po vsem	A
»Seveda pojdeš!« In ko je sijalo	sonce	tako veselo in toplo, se je ozrla Malči po sobi	A
»Daj, Malči, umri!« Zakaj zunaj je sijalo	sonce	in je vabilo, vsa srca so se dvigala k njemu	A
tudi nji se je mudilo tjà, kjer sije resnično	sonce	in je vsa pokrajina neizmeren vrt... Komaj	A
odejo do vratu... Danilo se je, zasvetilo se je	sonce	na steni.Na pot, na pot!	A
Na pot, na pot! Komaj že čaka	sonce,	rože diše in vabijo...Treba se je hitro obleči	A
pogrezala dolina, tam gori pa so že goreli hribi,	sonce	je prihajalo procesiji naproti, že so se lesketali	A
bil že napravljen in napotila sva se molčé.	Sonce	je sijalo na cesti, na strehah.Ko sva prišla	A
zabuhla plešasta glava. Šele visoko gori je bilo	sonce,	pomaknilo se je komaj za ped s strehe dol naodluščeni	A
drobnimi očmi, ker mu je sijalo v lice večerno	sonce;	nagladko obriti obraz je bil poln samih gub	A
- Koj drugo jutro, zarana, ko je mlado	sonce	že vse prespano vriskalo iznad gorá, sem se	A
hruške tja v breg!“ Odkričala sta otroka v	sonce,	kakor da bi bilo odfrčalo dvoje splašenih belih	A
je presunilo, kakor da ne sodim več pod belo	sonce,	temveč da bi bilo še najboljše, če se kar povrnem	A
vesela, noga je stopila čvrstejše. Jutranje	sonce,	milo in toplo, je kakor božje okó, ki se ozre	A
Stali smo v vrsti na dvorišču. Večerno	sonce	je sijalo, rdeč ogenj je kipel iznad visokih	A
maše, prazniško oblečeni, postavni in veseli.	Sonce	je sijalo, to milo jesensko sonce; zdelo se	A
in veseli. Sonce je sijalo, to milo jesensko	sonce;	zdelo se mi je, da ne sije meni, temveč le tem	A
vesel, kadar pride iz luknje in pomežikne v	sonce?	“ Brat je naslonil glavo ob dlan in me je	A
obmolknil; z drobnimi, veselimi očmi je pomežiknil v	sonce,	ki je stalo že visoko, nato se je ozrl doli	A
bi mi pač tako svetlo in gorko ne sijalo to	sonce,	da ni bilo prej tako dolge in mrzle noči. Nikoli	A
sem se vzdramil zelo rano, še preden je sijalo	sonce.	Hladno jesensko jutro je bilo, nebo so zastirale	A
... Voznik je ustavil še dvakrat in	sonce	je bilo že vroče, ko se je v daljavi, v srebrno	A
čisti vodi okopan. Zunaj je sijalo jutranje	sonce;	ob progi se je vila temnosinja, prozorna voda	A
tam, samo tam večna pomlad. Nikjer ne sije	sonce	tako milo in toplo, nikjer ni zelenje tako sveže	A
Kaj je že mrak? Kaj je božja roka zasenčila	sonce?	- V dušo je segel črn spomin.	A
in lehami ozád. Sijajno se je bilo vzdignilo	sonce,	prešerno se razgalilo; pretoplo je bilo skoraj	A
si, modra in pravična v svojih mislih, Anka!	Sonce	nama je z vso silo pripekalo v zatilnik; Anka	A
”Še pol ure, pa bo sodnji dan!“ Ni žgalo	sonce,	jekleni oblaki so žgali, prenasičeni, do nasilnega	A
bežali poslednji oblaki, premagana vojska.	Sonce	je bilo potolaženo, milejši in mehkejši je bil	A
”Zdaj pa je čas, bodi kraj ženitovanju!	Sonce	beži nevoščljivo, že se je skrilo za streho	A
naročju, voznik je dremal in pocincaval pred nama.	Sonce	je stalo kraj obzorja, v lice je dihal večer	A
v istrskem mestecu, veliko je bilo veselje.	Sonce	je sijalo, gorelo na prostrani trg, na staroslavno	A
ribičev, roke pod glavo, rjave obraze naravnost v	sonce	uprte; kazali so bele zobe ter spali trdno in	A
zobe ter spali trdno in mirno. Še preden se je	sonce	nagnilo do svetlega morskega roba, se je prikazala	A
neutrudno, da so upehani biriči zaostajali. Ko je	sonce	utonilo v morje in je hitro ugašal istrski mrak	A
prijazno: ”Anka gre po denar... denar ... denar...“ In	sonce	je sijalo, ker je bila sobota in ker je šla	A
Vse je bilo lepo naokoli in vse se je smejalo.	Sonce	je sijalo na cesto in Anka se je ozrla na nebó	A
zasmejala od radosti: prvikrat je bilá ugledala	sonce.	Najprej je šla Anka v slaščičarnico, sedla	A
sončnike v rokah, na ušesih biserne uhane... in	sonce	je sijalo in vse je bilo gosposko in veselo	A
nekaj širilo, širilo, da bi vzkliknila na glas.	Sonce	je stalo visoko in se je skoro že nagibalo;	A
genila se ni. Skoro se ni videlo, kakó se je	sonce	pomikalo navzdol, a če so gledale očí natanko	A
odprta, da je . / . / stran 108 . / zasijalo	sonce	v prostrano vežo; nató je poiskal ključ ter	A
da so takrat vihrale zastave in da je sijalo	sonce	in da so zvonili zvonovi samó na čast njegovi	A
premagal. Spal je do jutra, ko mu je zasijalo	sonce	na očí. * Zgodí se, da vzklije	A
drevje in vsa zeleneča zemlja in samo nebeško	sonce	... No sonce se je nagnilo in bližal se je	A
zeleneča zemlja in samo nebeško sonce ... No	sonce	se je nagnilo in bližal se je mrak in oba sta	A
zgrinjale. Tam nekje daleč pa se je še svetilo	sonce,	gorela je mirna rdeča luč in ugašala. Nagnila	A
tristo čaš in troje židov. A ko je posijalo	sonce	izza težkih gardin, dvignil se je Sava Bukić	A
dvignile, zasmejalo se je v sobo mokro jutranje	sonce.	Odprl sem oči ter vrgel odejo raz sebe.	A
kadar je zunaj pusto in deževno. In danes sije	sonce	... Prižgal sem si cigareto in ležal sem mirno	A
okno. Na visoko hišo onstran ceste je sijalo	sonce,	svetlo spomladansko sonce, ki je očem tako daljno	A
onstran ceste je sijalo sonce, svetlo spomladansko	sonce,	ki je očem tako daljno in žalostno, kadar sije	A
sedela Štefka pred odprtim oknom in je šivala.	Sonce	še ni bilo posvetilo na to stran, pa vendar	A
nama je pogrnila mizo. Takrat sem odgrnil okno;	sonce	je sijalo že na polico, nekaj žarkov je skoraj	A
HUDODELSTVO Iz tistih krajev, kamor ne sije	sonce,	se je napotil Jakob, da bi se obesil.V tistih	A
koder se ne vije črna procesija, kamor sije	sonce,	da odseva žarko iz oči. ”Pogledal bom tiste	A
kraje, predno umrjem, pogledal bom, če res sije	sonce	... saj dado še hudodelcu viržinko, predno ga	A
ugiblje človek: ali je kraj na svetu, kamor sije	sonce?	Sama tema, sam neprijazen mrak ...	A
zapirajo, da bi trudne zaspale, posije nenadoma	sonce!	Dolga leta v ječi uklenjen, po loki zeleni hrepeneč	A
VII	Sonce	mi je zoprno, - in celó še to mirno jesensko	A
mi je zoprno, - in celó še to mirno jesensko	sonce.	Vse leži pred očmi kakor na dlani, same jasne	A
poljubil nekoč v njeni sobi. Zunaj je sijalo	sonce,	a okna so bila tesno zagrnjena.Objel sem jo	A
še nepoznane groze. Skozi okno je zasijalo	sonce	in naposled sem zaspal s potnimi kapljami na	A
napravil dolgo pot, ki mi je še danes nerazumljiva.	Sonce	je žgalo, da se mi je stekal znoj nad obrvmi	A
čudovito je, nerazumljivo ...“ ”In zunaj sije	sonce.	“ Preko sobe in nad mizo je trepetal velik	A
kakor da je našel dom in očeta ... Ko je bilo	sonce	že visoko in toplo, sta prišla do gozda; tam	A
ves močan; zakaj njegovo srce je bilo veselo.	Sonce	je žgalo, ko sta se vračala, in počivala sta	A
nelepa misel. ”Glej, ničesar še nisem nabral,	sonce	pa je že visoko!“ Splezal je z drevesa in	A
ko je stopil iz gozda, se je zelo začudil.	Sonce	je stalo visoko in je sijalo žarko, kakor da	A
je vzrasla kakor gora. Trikrat je počival,	sonce	pa je hitelo, prihitelo je že skoro do gozda	A
primere. Skoro do postelje je že sijalo svetlo	sonce.	Jareb je pogledal na uro; vzdignil se je v postelji	A
uradnika ni bilo pred sodiščem, da bi mežikal v	sonce	in pušil smodko, na pragu Majerjeve štacune	A
bile učarane njene oči. ”Ni še mrak, še sije	sonce	... če bi me ljubil, bi prišel pred mrakom, ne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani