sluga (150-249)

Vikar se je dvignil.	Sluga	je neslišno vstopil in ga odvedel iz sobe ...	A
odvrnil pobožno v najslajši laščini: »Ponižni	sluga	sem prečastitih gospodov Svete Marije Device	A
bil odprl, in ga ni spoznal. Bil je dijakonov	sluga	in je vprašal: »Kje je gospod vikar?« »Išči	A
pozvonil s srebrnim zvončkom na mizi. Vstopil je	sluga.	»Triindvajset,« je velel kratko grof.	A
»Triindvajset,« je velel kratko grof.	Sluga	se je poklonil in šel. »Žalili ste me, zato	A
in tako, pa nisem mislil, kakor sem rekel.«	Sluga	se je vrnil s steklenico temnega vina na srebrnem	A
Odšel je. Za njim je vstopil	sluga	s pecivom.Štefan je gledal topo nanj, ko je	A
Potem je velel: »Odprite mi, da grem!«	Sluga	mu je šel molče odpirat in je stopil na hodnik	A
Presvetli, spal sem. Odkar pa bedim, sem prepokorni	sluga	in voščim presvetlemu gospodu gospodu dobro	A
zasmejal grof. »Najnevrednejši in najubožnejši	sluga	velike čedajske cerkve,« se je predstavljal	A
grof sta bila v pisarni, ko jima je naznanil	sluga	knežanskega župnika.Grof Ivan Ignacij je zamahnil	A
pred dvorom, in mu sporočijo, čemu so prišli.	Sluga	je odšel.Nekaj pozneje je vstopil župnik Štefan	A
Ko so pozvonili in jim je prišel odpirat	sluga,	se je umaknil še Ambrož. Vrban in Mrak sta vstopila	A
zarožljal ključ. . / . / stran 162 . / Vstopil je	sluga	in vzkliknil: »Dio! Bog!	A
zajecljal župnik: »Verujte mi, ničesar nisem vzel.«	Sluga	ga je pospremil do izhodnih vrat v svetlo mesečno	A
list in ga izročil slugi, naj ga nese sodniku.	Sluga	se je takoj vrnil, naj gre blagajničar k sodniku	A
se niso upali prijeti ga, ker da je plemiški	sluga.	Sodnik je vprašal, čegav.	A
tako vsaj malo zbegal ljudi. Tedaj je prišel	sluga,	da poglavar čaka, naj vstopijo. Zgnetli so se	A
Zdravil je udnico z vinom.	Sluga	je uvedel Bandela, ne da bi ga prej naznanil	A
hlapec pripeljal vino. »Blagorodje,« je budil	sluga	grofa v naslanjaču, »dacar Bandel je pripeljal	A
dvajset veder, prej več kot manj,« je prigovarjal	sluga,	»in dacar čaka pred vrati.« »Ali ne slišiš,	A
dovolite, da kar jaz uredim,« se je ponujal	sluga.	»Dacar želi deset hlapcev.«	A
začel smejati kot nor. To priliko je porabil	sluga	in odprl Bandelu.Grof ga je zagledal.	A
Coroninije, Strassolde, Radetiče.« Prišel je	sluga	in javil, da so člani akademije »Zelenega lovora	A
odrom. Na oder plane v deželnih barvah livriran	sluga	in pove alegorični hčerki Njegovega Veličanstva	A
alegorija. Neposlušni in uporni Tolminci, sporoči	sluga,	»kanalje z gorá«. Široko nabreklega razmišljanja	A
Pojdi, odpri!«	Sluga	roti alegorijo, da je to predrzno početje.V	A
stihomitiji se prerekata nato dežela in njen	sluga.	Podglavarju se hoče ves čas zdeti, da ta sluga	A
sluga. Podglavarju se hoče ves čas zdeti, da ta	sluga	posnema njegovo besedo in kretnjo.Tedaj se alegorija	A
rožni sprevod moje lepote in kreposti.« Zdaj se	sluga	ni več obotavljal, marveč šel, da odpre upornim	A
poleg mene še tri moje priče: Požganc, srenjski	sluga	Legat in stotnik Schwarz.Vse tri priče so potrdile	A
prav tistega dne oral na svoji njivi. Občinski	sluga,	ki se je - zanimivo! - pisal Judež, je prinesel	A
naredi vozove!« »Kaj si rekel?!« je poskočil	sluga	Judež. »Slišal si!«	A
pripravlja, da bi z okna skočil na tlak, in	sluga	moj trepeta praznega žepa in bledega lica ter	A
pravde. »Plačaj liro vstopnine,« opomni me	sluga,	»v dvorani pa se vedi spodobno, ker je pater	A
namenjene za emonske proštije. Vtem vstopi zopet	sluga	in naznani, da si želi štiristo kanonikov pred	A
fotelje pri majhni, okrogli mizi. Pred vsakega je	sluga	nalil visoko čašico s penečim francoskim vinom	A
nekje na mizi. V hipu je prilezel kakor senca	sluga	v sobo.General mu je v ruskem jeziku nekaj zaukazal	A
Malo sem že!« Takrat je zopet prihitel v sobo	sluga	in jako spretno je nosil tableto z jedili.Z	A
nosil tableto z jedili. Z njim je prišel še drug	sluga,	ki je nosil steklenico francoskega vina in tenke	A
krasne noge ima žival!« Po koridoru je prihitel	sluga	ter se pred mladim plemičem globoko poklonil	A
Visoki gospod glavar me je poslal,« odgovoril je	sluga	ponižno. »Bolje bi bilo, da leže spat	A
Lep sprehod bi bil!« »	Sluga	pokorni!Sluga pokorni!«	A
»Sluga pokorni!	Sluga	pokorni!« Združena v harmoniji src odrineta	A
svojo milost ali nemilost. Naposled pride zopet	sluga	ter zanoslja: »Gospod Filip Tekstor!« Le-ta	A
sobo. Skoraj brez zavesti sem bil, ko mi je	sluga	v sprednji sobi pomagal pri oblačenju. Čustvo	A
vsako vprašanje je ostro odgovarjal. Kar pride	sluga	in pove, da hoče mladi baron s Struge z gospodom	A
Hotela je sama biti z menoj! Ko pa je	sluga	odšel, vzdihnila je trudno: »Serafina!	A
ko je korakal po tlaku. Pred njim je šinil	sluga	v sobo, da je povedal gospodični, da je zdravnik	A
ponovil: »Kaj meniš, da sem 𠆯lekte’?« Ko je	sluga	izginil, je pokazal Joannes Franciscus na stol	A
gonja v dolu. Tik njega je ležal na tleh star	sluga,	ki je nosil svojega gospoda težko puško. Lep	A
to!l mZgolj ošabnost, vaša milost,l odgovori	sluga	ponižno.mV tem pogorju je dosti svobodnih kmetov	A
Končno je izpregovorila: mŠe živi!l Stari	sluga	Konrad v prvem hipu niti ni zinil od strahu	A
se je gonja ustavila. mSveta Marija!l potoži	sluga,	msedaj so ga psi ustavili in bržkone jim je	A
Nato odide.	Sluga	pa mahne po zemlji, glasno joče in toži. Ali	A
menoj.l Tedaj vstopi stari Konrad, kanonikov	sluga.	mNa vse svetnike, Conrade!l zaječi bolnik, mkje	A
kakor da si docela pozabil svojega gospodarja,	sluga	nezvesti!l mPrej nisem utegnil priti,l odgovori	A
Morda pa le ni prevelike nevarnosti,l ugovarja	sluga,	mker je danes takó rdečega in zdravega lica	A
l mDa bi le že bili v Loki!l vzdihne stari	sluga.	mKaj vzdihuješ, starec?l odgovori Amand, min	A
svetega, puško, Conrade, podaj mi puško!l In	sluga	mu je podajal puško, ali onemu ni služila roka	A
cucoramo. »O ti galijot babji ‒!« se je ranjeni	sluga	začudil. »Zdaj pa kar za menoj!« mu je velela	A
Prižgali so plamenice, ob vsakem čelešniku je stal	sluga,	da bi stregel plamenici in jo usekoval. In pevec	A
zbranih in da skrivnostno stikajo glave. Tudi	sluga	mu je hotel nekaj povedati, a Poljak je hitel	A
pomislite, danes zjutraj, ko odpre naš mestni	sluga	vežna vrata te hiše, najde sredi vrat pribito	A
Nekega večera pride Langman k meni in njegov	sluga	za njim nosi težek kovček. ‚Shrani mi tole do	A
k steni in potegne dvakrat za zvončni ročaj.	Sluga	pride.Stari mu reče: »Jakob, pojdi gledat, kam	A
pazil, kam greste, in jim prišel povedat,« reče	sluga	ter reže se odpre široka usta. »Tako?« začudi	A
Spravi se.« Brzonog odide	sluga	naprej in zavije potem v stran. Alberto pa mrmra	A
podstreškom stal zaspan policaj. V tem dežju	sluga	zakona in javnega reda pač ni imel dosti posla	A
bil silno bolehen in slab. Stol pa je rinil	sluga	počasi po gladki cesti. Poleg stola je stopala	A
leto debelega janjca, katerega je davkarski	sluga	umetno pri kresnem ognju na dolgem lesenem drogu	A
dobrodejna reakcija in, ko mu je dopoldne prinesel	sluga	z Drenovega pisemce in mu je, razganivšemu to	A
vzkliknil je doktor, ko ga je bil zapustil	sluga.	Premeril je, roki meneč si, dvakrat sobo gor	A
pri njem in kislo zelje!« oglasi se davkarski	sluga	za njima. »Ah, kaj še!	A
Da, da, naš adjunkt Megla,« pritrdi davkarski	sluga.	»Tisti Megla, da, tisti nemškutar!	A
života. »Danes so ga prestavili v K ...,« deje	sluga.	»No, hvala Bogu; pri nas samo zdražbe dela,«	A
Katinka,« to je bila edina misel njegova.	Sluga	je nesel nekoliko kozarcev vina mimo. »Doktor	A
Janez ni pazil na to.	Sluga,	ki je vzel pred gradom župniku vajeti iz rok	A
odpiral pisma, katera mu je bil ravnokar prinesel	sluga	s pošte.Bila so zgolj uradna in ta je metal	A
uvodnega članka, nato šele seže po pismo.	Sluga	še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov	A
»Krasen dan!« deje sam v sebi, odhajajoči	sluga	pa misleč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi	A
dajte urno oni akt!« veli sodnik. - Ko se vrne	sluga	z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega	A
na odprto pisemce. »Tukaj so spisi!« deje	sluga	pokorno. Sodnik ne odgovori in sluga	A
deje sluga pokorno. Sodnik ne odgovori in	sluga	zre strahoma na njega bledi, prepali obraz.	A
»Vode? - Ali hočete vode?« hiti	sluga.	Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakor iz spanja	A
glasom, osorno in zapovedujé, kakor ga ni čul	sluga	še nikoli. Preplašen odide, zunaj v prvi sobi	A
Kje je Pavel?« vzkliknil je Vrbanoj, ko je	sluga	odšel, in skočil kvišku.Potem pa je naglo premeril	A
spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel	sluga.	Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu	A
mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel	sluga.	»Gori pri fužinah - ono pravdo - današnjo	A
teme! Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in	sluga.	Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi	A
Ti - vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže sodnik in	sluga	in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno	A
Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani	sluga,	da je ona ženska hudo zbolela - bržkone ima	A
poslati po zdravnika. Dva dni kasneje pride	sluga	k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za	A
številko 235. Ni trajalo dolgo, vrnil se je	sluga	iz razstavne pisarne z majhnim lističem in tu	A
nego soproga njegova. Drugo jutro oddal je	sluga	v hotelu gospe pl. Bergovi pismo njenega moža	A
drugega dopoldne, pa tudi to je bilo prepozno.	Sluga	pri vratih povedal ji je kratko, da je slikar	A
svojemu delu. Nekdo potrka in v sobo stopi	sluga	z dvema lističema. »Od kod?« vpraša Vinko, vzemši	A
odgovori ničesar, nego stoji zamišljen pri oknu.	Sluga,	ki je vstopil, napovedal je, da je večerja pripravljena	A
torej: »Ne šalite se, gospod. Čutim, da sem vam	sluga	in samo strahoma se drznem kaj prositi, kamoli	A
gospodar, ali da vas ne žalim, moj gospod in vaš	sluga,	Abadon, povedal mi je, da ne morete prebiti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 50 150 250 350 450 550 650 750 850 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani