sin (1.101-1.200)

glej, ki so padli name in še bojo, še bojo.«	Sin	ga ni umel potolažiti.Starec je stisnil svojo	A
»ali boš mašnik?« »Bom, oče!« je obljubil	sin.	Staremu je odleglo.	A
Staremu je odleglo.	Sin	je šel z njim do Kanala.Tam sta sedla k meri	A
in šla vsak v svojo stran, oče na Tolminsko,	sin	nazaj v Gorico. Vso pot sta goltala bridkost	A
zajemal iz sklede. Ob njem sta zajemala žena in	sin.	Velik maček je predel možu ob strani.	A
sinu, »vprašaj jo, če je že krma za prašiče.«	Sin	je poslušal in šel.Podgornik je dejal: »Nerodno	A
desetletnega, menim, prvokrat strahoval, nehvaležni ti	sin,	ki nisi po njegovi želji hotel rasti pa biti	A
tistem trenutku je prečudno zatulil mali Kobalov	sin.	Po opičje naglo se je zaprašil v vojaka, se obesil	A
njihovega jezika. Daleč je bil doma, nemške matere	sin,	Jernej Mittelbeck. Stisnil se je ob zid, da	A
življenju isto. Ti si danes na primer kmečki	sin,	v prejšnjem življenju pa si morda bil podgana	A
je šlo vse kakor po maslu. Med begom pa je	sin	pozabil na očetov nasvet.Visoko se je vzdignil	A
vsaj pri njih popolno odvezo. »O, le pojdi,	sin	moj!Brezjanska Marija ti je že enkrat rešila	A
Galiciji je bil hudo ranjen Janez Peterman,	sin	Jere Peterman z Dovjega.Pripeljan je bil na	A
se je vsa objokana obrnila name: »Moj edini	sin	je, zato imam eno samo željo: da bi bil pokopan	A
bitka je bila krvava! Oče je usmrtil hčer,	sin	mater in mož ženo! Na Zena, bili so silni časi	A
visoko v gričih, in pismo mi je pisal njen	sin	Boštjan Presečnik, ki je bil vsekdar ponosen	A
stran 63 . / »Oj, ti Judež, ti Iškariot, ti	sin	hudičev!Jaz te ne poznam, ker te do danes nikoli	A
sem star, da sveta več ne umem! In moj ubogi	sin	Francesco!Il povero Francesco!	A
lesenem krožniku je prinesel France, domači	sin,	naročeni telečji hlebček, od katerega se je	A
se je udeležil tudi devetletni edini domači	sin	Janezek, slabotno otroče, bledega obraza in	A
vpraša Smole: »Kdo je ta človek?« »Trgovčev	sin	iz Kranja!Pozna se mu, da je z dežele!	A
ob takih prilikah izkazavalo, da je bil pravi	sin	svojega očeta. »Skliči kozake, Volkonski!« Knez	A
bi imelo še veliko lepšo podobo, če bi postal	sin	Vincencij gospodar pri Špickramarjevih. Zatorej	A
kovčege in da drugi dan ob eni odpotujeta oče in	sin	proti laški meji. Še tisto popoldne sta čakali	A
Veliki vojvoda me kliče v Firenco!« »In gospod	sin?	« je vprašala dalje. Starec se je začudil: »Moj	A
odločno, »znano vam mora biti, da se je gospod	sin	približal moji hčeri, da ji je govoril besede	A
toskanski. Če bi le-ta hotel, da naj moj edini	sin	vzame njegovo hčer, bi si jo stari knez Neri	A
Sicer pa ostani, kjer hočeš. Da nisi moje sestre	sin,	ne bi te že davno pogledal več, tako si dolgočasen	A
opravljen v črn žamet, kar je pričevalo, da je	sin	boljše hiše. »Confratres!« ogovoril	A
naš gospod Odrešenik potem ko je bil postal	sin	človeka!In hruška Gospodična občutila jih je	A
»Ravno tisti, milostivi gospod! Njegov	sin	pa tiči sedajle na Turjaškem gradu in Bog ve	A
»Jurij Ljudevit, in kolikor sem pozvedel,	sin	je našega Janeza Vajkarda!« Knez Lobkovic	A
diplomat v tem slučaju popolnoma brez orožja. »	Sin	Janeza Vajkarda!« zaječal je Leopoldus, ki sam	A
jasno izrazil. Jurij Ljudevit je nezakonski	sin	našega Janeza Vajkarda!« Tedaj pa se	A
»Kako to?« »Jurij Ljudevit je - moj	sin!	« »Vaš sin!	A
»Jurij Ljudevit je - moj sin!« »Vaš	sin!	Vaš nezakonski sin!«	A
»Vaš sin! Vaš nezakonski	sin!	« »Moj nezakonski sin, Veličestvo!	A
Vaš nezakonski sin!« »Moj nezakonski	sin,	Veličestvo!Ali šiba je v rokah Boga, s katero	A
pogubila, mladosti zamorila cvet... Boris Miran	Sin	moj!Obljuboval sem ti večkrat, da tedaj, ko	A
so me gledali otroka, življenja radostnega.	Sin	moj, ko to bereš, vršé nad teboj stari kostanji	A
‒ denar in pa svojega Ernesta. Le-ta je bil	sin	njegove sestre. V siromaštvu je bila umrla nekje	A
za roko in jemal slovo od njega. Ali mene,	sin	moj, mene je komaj videl!Milo se mi je storilo	A
res oženil. Ti je nisi poznal, svoje matere,	sin	moj, in ne spominjaš se obraza njenega. Nekdaj	A
sprva moril s spomini na mesto. Ljubil sem jo,	sin,	ljubil še potem, ko me ona ni več in ko so že	A
Saj sem vedel! Vidov	sin!	Vidov sin!«	A
Vidov sin! Vidov	sin!	« Živahno pristopi k Bogomiru.	A
Hvaljen bodi Bog!« Prekoračita vežni prag. »Vidov	sin!	« govori starec sam s seboj.»Vidov sin!	A
Vidov sin!« govori starec sam s seboj. »Vidov	sin!	Saj sem vedel, da bo prišel, da bo prišel enkrat	A
njegovega obraza. Pri sebi pa mrmra: »Vidov	sin!	Gregorjev vnuk!	A
»Kaj jame!	Sin,	sin, ta ga obira!« Te besede je Bogomir še čul	A
»Kaj jame! Sin,	sin,	ta ga obira!« Te besede je Bogomir še čul, potem	A
me. A nihče me ni zasmehoval bolj nego hišni	sin	Viktor, in vse se je smejalo in bilo zadovoljno	A
po tolstem svojem obrazu. Tik njega je slonel	sin,	notar, ter se ‒ posebno od tedaj, ko je prišla	A
zdaj basta!« S strahom se je oziral elegantni	sin	po oddaljeni družbi, če ni morda opazoval kdo	A
je že davno vrag vzel ‒ in basta! Pa šele ta	sin,	ta Viktor.Vedno se poja s konjem okrog in živi	A
v glavo, da boš vedel enkrat in vselej!« Ko	sin	(ki je predobro poznal varčno in kočljivo naravo	A
nikdar zatajiti nekdanjega voznika!« oglasi se	sin	zbodljivo. Lavrencij Sodar je bil namreč v mladih	A
Lepa je ta!« »Ata,« tolaži ga	sin	ponižno, »saj veste, da nisem mislil tako.«	A
brenči tja predse. Končno se mu kri umiri in	sin	se mu prične smiliti: delal mu je krivico, razsrdil	A
zanj za svojega edinega sina ‒ trudi in muči.	Sin	takoj porabi mehko to priliko. »Ata,« pravi	A
spregovoriti!« V hipu se prične stari bati, da bi mu	sin	ne iztisnil kaj denarja, kakor se je pri takih	A
in basta!« »Kaj mi je početi, ata?« vpraša	sin	ponižno, skesano. Zdaj je bil čisto ozdravljen	A
Pameten bodi in očeta ubogaj!«	Sin	se zamisli; staremu pa se napravi satirična	A
Konec je takšne, da je vse eno in isto.«	Sin	se zagleda v jasno nebo.Zdaj ni več vzdihoval	A
Zdaj ni več vzdihoval. Ko	sin	ničesar ne odgovori, prične stari na novo:	A
sem že malo od strani pozvedoval, hi, hi!«	Sin	se zopet zagleda v jasno nebo. »Meta ni zate	A
ostala brez nasledkov. Dobila sva sina in ta	sin	‒‒ ‒ «	A
‒ ‒ « »In ta	sin!	«Strastno se je dvignila Meta.	A
mizo in ponavlja z zamolklim glasom: »In ta	sin?	« »Da, da, ta sin je Filip Tekstor!« »Filip Tekstor	A
zamolklim glasom: »In ta sin?« »Da, da, ta	sin	je Filip Tekstor!« »Filip Tekstor!« vzdihne	A
ko se še ničesar ne ve o resnosti življenja.	Sin	je bil gospodarja na Nižavi; rdečih, cvetočih	A
bil to stari oče moj Gregor Lesovéj, ki je bil	sin	Huberta Lesovéja. Le-ta pa je v tistih časih	A
oster vladar! Tiste dni se je vpeljal pri dvoru	sin	visokega dostojanstvenika, knez Aleksander Teanski	A
se je zbralo na Nižavi nekaj gostov. Domači	sin	Viktor je bil tiste čase zopet stopil v vojno	A
« Tisti hip se je vsilil v razgovor domači	sin	Viktor.Do tedaj je sedel tiho pri mizi, in na	A
meni je povšeči tako!« dostavi Welser, »ker si	sin	te hiše, imaš prednosti ti!« Videlo se je, da	A
satan in kakor strela za ženskami, ha, ha! In	sin	ni mnogo boljši zdaj, ali ne, Krušič?« »Res	A
rodila oba ena mati. Bogomir Lesovéj je bil	sin	svojega časa in niti trenutek se ni plašil pred	A
privlekel dolgočasnega svojega sina Rudolfa. Ta	sin	je bil v majhni uradni službi, a upal je pri	A
sedeli so baron Bontoux, viteza Trda, oče in	sin,	ter grof Egon v senci pod košatim kostanjem	A
In kakšni so bili časi tedaj?« oglasil se je	sin,	vitez Trd. »Dobri časi, pravim vam,	A
izvrstno družbo! Grof Egon..., viteza Trda, oče in	sin!	In jaz sem baron Bontoux, Jurij baron Bontoux	A
hudobno ponudbo, ker nisem hotel, da bi prišel	sin	v sramoto, kakor je prišel v njo oče na Visokem	A
»Kje je že to, moj Bog, kje je že to?« »	Sin	je,« je zatulil Lukež vmes, »Polikarpa in njegove	A
Lukež je pokazal name ter kričal: »Vaše Barbare	sin	je!« »Njen sin?« je vzdihnila.	A
name ter kričal: »Vaše Barbare sin je!« »Njen	sin?	« je vzdihnila.»Sedi sem, da te vidim od blizu	A
»Torej si papist! Nimam hčere in tudi njen	sin	je mrtev zame!Studenci čistega evangelija pojemajo	A
globoko sklonila na prsi!« Šepetala je: »Njen	sin	je tu, a prišel je k meni kot tujec.Tudi ta	A
nam tujo vero, ali odklanjali smo jo. In tvoj	sin	naj zapiše, da je stara Pasaverica umrla zvesta	A
je pograbila vse, kar je bilo živega. Tudi	sin	in žena njegova sta morala umreti.Vse, kar sta	A
revščini izkazoval ljubezen, ki jo mora dajati	sin	svojemu očetu.Niti za trenutek nisem opešal	A
iz lučenske fantovske kompanije. Ker je bil	sin	imovitega, desetini in tlaki nepodvrženega kmeta	A
pripovedovale, da Marks ni hlapec, temveč da je	sin	premožnega kmeta iz Davč.Vse je kazalo; da se	A
ga zadavi nepremagljiv krč. »Prav imaš, moj	sin,	gosposka se malokdaj zmoti!Le čudno, da ste	A
Kmalu po izročitvi je tudi umrl.	Sin	je bil le malo podoben očetu.Bil je prepirljiv	A
kraljestva. Pripisano Jaz, Georgius Postumus,	sin	očeta Izidorja, rojen po njegovi smrti, ki mi	A
Suzana, hči Jurija, ter jaz, Georgius Postumus,	sin	Izidorja.Na štirih očeh počivajo potemtakem	A
ima toliko skrbi, da na marsikaj pozabi!« »	Sin	je plemenitaša,« je odgovoril Hohenburg.»Njegovi	A
odpadnika Jurija, ki je bil nekdaj vaš brat in moj	sin!	Oče naš...«	A
v prepričanju, da so mučeniki vere svoje.	Sin	Luka izpregovori najprej: mMeni ni do tega,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani