nova beseda iz Slovenije
ene same ženske ni sposoben prepričati, da je | samota | globokim dušam potrebna, da njeno mesto ni med | A |
kot ponorelo. Iz hiše skoraj ne grem več, a | samota | me je nehala težiti, ker mi je z ljudmi še veliko | A |
bode poslej. . / . / stran 23 . / Samoti | Samota, | ti verna družica iz mojih nekdanjih let, iz | A |
modri možje, gotovo ti bodo ozdrávli srcé. | Samota, | post, učenost, brevir nazaj ti spet dali bodo | A |
tudi tvoje trpljenje prešlo? Je prešla tvoja | samota? | Je tvoja žalost kaj manj grenka? | A |
. / stran 20 . / OSAMLJENOST Oh kakšna | samota, | pa znotraj množice, pa v srcu mnogih izrastkov | A |
ne vedo, da je ples mantra samote. Njihova | samota | je še sama, nikoli ranjena.Nato se igrajo kužke | A |
srčni pulz, koščeni dodatki za čaranje, mala | samota, | osebno telo, duh brez smisla, meglene slike | A |
sam. . /\ .. stran 16 . \/ Moj partner je | samota | Moj partner je samota.Antiteza. | A |
/ Moj partner je samota Moj partner je | samota. | Antiteza. | A |
da bom začutila tvoje telo ob svojem telesu | samota | je težka kot glad. Ovila bom roke krog tebe | A |
zunaj vrvenje, drvenje ljudi, tu notri je sveta | samota. | Na pragu stojé jaz oziram se v svet, v ozidje | A |
kostanji več ne uspavajo tvoje bolesti. Samo | samota. | Samo samota. | A |
Samo samota. Samo | samota. | Čuješ metulje? | A |
Kot hrana za drevje je voda in prst, si zame | samota | mi hrana za brst. Kot vodo in prst jemlje drevju | A |
drevje pusti naj vso vodo in prst, naj moja | samota | ga hrani v brst. Brsti naj bršljan, drevesa | A |
in sladko kot igrača. Puščoba je med tujci, | samota, | domotožje.Za domač pozdrav je že hvaležen človek | A |
orli, ki jih . /\ .. stran 206 . \/ ne straši | samota | in prepad dvoma, ki so drzni, ker se spustijo | A |
njeno vprašanje, ampak nenadna, pretresljiva | samota, | ki so jo ustvarile njene besede.In on je bil | A |
čez zimo, potem bi šele videli, kaj je mir!... | Samota | tukaj kar laja v človeka!« »Glej ga | A |
je, kakor je bil Temnikar odgovoril Tilčki: » | Samota | naj kar laja, samo da ne lajajo ljudje!« | A |
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. » | Samota | ni ravno zmeraj prijazna, a tudi ljudje so včasih | A |
odprla je vrata v vežo, a tam je bila sama | samota, | zato se je vrnila v kuhinjo in si še enkrat | A |
plodovi in otožno deževje, pozimi pa stara, gluha | samota, | ki jo snežni vrtinci z ostrim zavijanjem neusmiljeno | A |
jo odnesli v krsti in je za njo ostala gluha | samota | v mojem srcu, v naši hiši in v vsej dolini, | A |
prav nič skrivnostnega ne bo na njem, samo | samota | bo večja in grenkejša in zvonove bom slišal | A |
razmišljal same nemogoče stvari in sanjal o cigareti. | Samota | je samota in tako ni čudno, da sem vsak dan | A |
nemogoče stvari in sanjal o cigareti. Samota je | samota | in tako ni čudno, da sem vsak dan podrobno pregledal | A |
pa kar naenkrat prišla z mano v Trnje, kjer | samota | kar laja, kakor pravijo ...Hm? ... | A |
jagod, v kotu visi Kristus in čez in čez je taka | samota, | kakor sredi zimske noči v najbolj zapuščeni | A |
odnesli v črni krsti in je za njo ostala gluha | samota | v mojem srcu, v naši hiši in v vsej dolini, | A |
tišina, da je Venc natančno čutil, kako se seli | samota | v njegovo srce.Tiščalo ga je v prsih in bolečina | A |
silnega hrepenenja po svoji samoti. Njegova | samota | je več kot njuno ležanje pod zvezdami, samota | A |
samota je več kot njuno ležanje pod zvezdami, | samota | je več kakor skupnost dveh, en je več kot dva | A |
blišč in lesk odpadeta, ne, tišina je boljša, | samota, | ki je za ljudi slovesnosti neobstoj in nebivanje | A |
vsekakor nekaj nelagodnega, svet, kjer ni sveta, | samota | je edini prostor srečevanja s samim sabo, tudi | A |
. / . / stran 356 . / Čakata ga žalost in | samota, | v samoti bo izpostavljen hudičevim skušnjavam | A |
vedela je, da vse to, kar se zdaj dogaja, ni | samota, | ni tesnobni, votli popoldan.Da je zdaj, sredi | A |
Gregor Gradnik nenadoma ni mogel več doumeti. | Samota. | Ni domotožje. | A |
Ni domotožje. | Samota | je.Pokrajino in mesto, ustanove in ljudi, telefone | A |
ali v duhu strah, žalost, | samota, | moraste sanje, odpor do ljudi, etc. | A |
/ . / stran 18 . / 6 Vse kaže, da se mi | samota | moje sobe odmika.Prej se mi je zdelo, da niti | A |
izmučena duša, in za tako bol je najboljše zdravilo | samota. | Hitel je z doma in iz mesta ven, da uredi svoje | A |
bolela ta njegova nesreča, nas pa ta njegova | samota. | Sranje, je zdaj Bumbaš rekel sam vase. | A |
sem želel vse te dolge dni ‒ gozdna tišina, | samota, | mir«, je vzdihnil, ko je s Turkom izginil izletnikom | A |
Ni dobro za moškega, ako predolgo samuje. | Samota | je samo za Boga.Pa delajte, kakor veste in znate | A |
se je čudil študent. ”Lep mrak je tukaj, lepa | samota | ... sediva malo tja pod kozolec in se kaj pomeniva | A |
bila cesta in neznana; njena tuja, neprijazna | samota | je legla bolno na Janovo srce.Čutil je vso divjo | A |
je slišal tisti vzdih in še pustejša je bila | samota | v njegovem srcu; tišina v njegovi izbi je bila | A |
je, da se pogovarjava s samoto in s spomini; | samota | ne bo nič tesnejša, nič svetlejši ne bodo spomini | A |
Nikogar ni bilo v izbi, sosedje so spali, | samota | in tišina vsenaokoli.In izpreletel jo je strah | A |
skozi pusto, zasneženo ravan; sama bela ravna | samota, | kolikor daleč je seglo oko, vse do temnih gozdov | A |
je minilo za zmerom; zima je zdaj vsenaokoli, | samota | in smrt. ”Da bi prišel vsaj do župnije!“ | A |
za holmom, med njimi ozke tihe doline; bela | samota, | speča pod mrzlim, jasnim nebom; nikjer hiše | A |
iz samote, ki sem ga slišal. Svoj glas ima | samota | in svojo pesem, kakor gozd.Hodi človek skozi | A |
je izgubil mater in bega po neznanih potih: | Samota | je izpregovorila v sanjah, jaz pa sem se prestrašil | A |
kmalu je objela tudi mene z ljubeznivo roko tiha | samota | gradiča, tudi zame so oživele kmalu tiste očrnele | A |
bridkost njegovega srca pa ni bila manjša. Zakaj | samota | je bila naokoli in mračilo se je; v smrekah | A |
pozdrav. Ko sem stopil na cesto, je bila pusta | samota | v mojem srcu. Komu bi rekel z Bogom, komu bi | A |
pravkar videla. Človeka ni bilo od nikoder - | samota | brez kraja, v ogenj in molk zatopljena. | A |
kjer ni življenja, - da ljubim noč in tišino. | Samota | mi je na razpolago in nikomur ne pride na misel | A |
in osat, tiha, v tišini vzdihujoča, neizmerna | samota | ...In iz tišine, iz samote so se vzdignile moje | A |
hodil sem sam skozi tišino. Še lepša je bila ta | samota | nego samota v gozdu.Zakaj, ko je uživalo moje | A |
skozi tišino. Še lepša je bila ta samota nego | samota | v gozdu.Zakaj, ko je uživalo moje srce samoto | A |
in cilj. Vasi in ljudi se je Kurent ogibal; | samota | je bila njegovo cesarstvo.Gledal je, kako teče | A |
licih in se čudi: ‚Odkod ta tišina, odkod ta | samota? | Saj sem slaven!‘ | A |
klanci ... gozd tam ... neskončni lazi, pusti ... | samota, | in jaz sama v nji ... Moje misli pa so vesele | A |
hodijo lahko kakor v židanih šolnih ... Prej še | samota, | prej še gozd in lazi -- zdaj lepa ravan, zelene | A |
slovesa ... Jaz sama -- in gozd tam, tihi lazi, | samota | brez konca ...Jaz sama v nji, uboga, nevredna | A |
Trenotek samo!“ | Samota | je bila zunaj in žalost. ”Samo še trenotek | A |
bel - kakor senca je legla nanj skrivnostna | samota | zaklete hiše.In oči so bile velike, mirne; komaj | A |
poslušala - voda je šumela, drevje se je stresalo, | samota | vsenaokoli.Sedla je na klop, kjer sta zmerom | A |
se je bil pogreznil v kamenje - in vsenaokoli | samota, | grozna, zadehla poletna samota ... To je bilo | A |
in vsenaokoli samota, grozna, zadehla poletna | samota | ... To je bilo ob tistem času, ko je Lojze | A |
poslednji koraki, komaj je legla na njeno srce težka | samota, | so prišle z veliko silo vse tiste misli, polne | A |
usmilile nikoli, niso zaspale. Kadar pa je prišla | samota, | so se oglasile s kričečimi glasovi, so se je | A |
strani in niso izpustile. Bolj glasna je bila | samota, | nego šum ljudi, bolj strašni so bili obrazi | A |
sta se privadila. Trg je bil kmalu za njima in | samota | se je razprostrla naokoli. ”Ali se spominjate | A |
daleč je segel pogled; blatna cesta, sivo nebo - | samota | in žalost vsenaokoli. ”Zdaj še nisva na polu | A |
v meglo, ki se je valila ob obzorju in spet | samota | povsod, prostrani travniki, mali gozdiči, nerodovitno | A |
farne cerkve. Vseokoli nas pa je bila božja | samota. | Domenili smo se bili, da ne pojdemo | A |
tvoj razorani, razkopani obraz; le žalost in | samota | bo orala zdaj brazde vanj,le solze ga bodo napajale | A |
dežela; pusta je bila in samotna in vsa njena | samota | je legla tiho na njegovo srce. Debele kaplje | A |
komaj da sem vedel, kako blizu je slovo in | samota, | me je zabolela vsaka nemila beseda, ki sem jo | A |
kadar . / . / stran 272 . / me je zabolela | samota | v srcu; in tudi takrat sem romal tja -- sam | A |
je rasla v samoti in mraku - in kakor mrak in | samota | je še zdaj ležalo na njenem belem, ozkem obrazu | A |
koketnosti, ne prešernosti in ne bridkosti - le | samota | in mrak. Za tem mrakom in za to samoto pa sem | A |
gnusnejše ni moči misliti ... Navsezadnje pa mi je | samota | legla kakor težka noč na telo in dušo.Kadar | A |
... Iz samote nama je rasla bolest ... ne več | samota! | “ Sam sem čutil, da so mi bila lica vroča | A |
iskra njegove duše. Toda noč in tišina, vesoljna | samota. | Od groze gnan, od slepe groze, ki ne premišljuje | A |
zvezdami; in prepevala mi bo družba in noč in | samota, | prepevala pesmi, ki so bile že zdavnaj v mojem | A |
Dioniz: | Samota. | -- Dokler je bil kelih še pole, do vrha poln | A |
žeje in mraza? Moja najhujša bolest je bila | samota! | Kaj je bila v trpljenju moja slast? | A |
v trpljenju moja slast? Moja slast je bila | samota! | Zdaj ni več ne bolesti in ne slastí! | A |
Anica nikakega strahu. Nekako dobro sta ji dela | samota | in mrzli nočni zrak, ki ji je hladil razvneto | A |
po tlaku dalje; povsod enaka zapuščenost in | samota! | Dospem do kraja, kjer mi visok železen paž zapre | A |
dalo do njih! Tu v dolu pa je vladala popolna | samota. | Da se ni strnad oglašal s svojim tožnim čivkanjem | A |
saj ni tako napačen človek!« je spoznavala. » | Samota | in hosta se mu pač poznata, ali ljubeča žena | A |
je bilo poskušati mogoče, poskušal je vse. | Samota | in bližnjost smrti omeči človeka.Tako je tudi | A |
Cvetana in mož s Samoradovim obličjem; zopet je | samota | in praznota okrog in okrog; Samoradov duh pa | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |