roža (258-357)

»O, kar tako.«	Roža	je potresla z glavo lase in preobrnila pogovor	A
storil?« je zaplivkala po vodi z dlanmi Jezerna	Roža.	Ostrorogi je daleč predse zamahnil s stegnjeno	A
se je vznemiril Ostrorogi. »Pred nedavnim,«	Roža	je počasi izrekala besede, »sem slišala mojega	A
sem ga bila namolzla pri čredi na Plešivci.«	Roža	je zaplavala proti cvetočim lokvanjem.Jelen	A
V umazanosivi platneni haljici je priveslala	Roža	nazaj. Tesno k Jelenovemu drevaku je primaknila	A
Medtem pa ‒.«	Roža	je obmolknila. »No kaj?« je bil nestrpen Jelen	A
sam tako orjaškega soma, kakor si ga ti?« »	Roža!	« »Jelen!« Pod noč je pomagala Jezerna Roža Ostroroge	A
Roža!« »Jelen!« Pod noč je pomagala Jezerna	Roža	Ostrorogemu Jelenu izvleči soma s plitvine na	A
pa Neokretni Karp. Gospodinjila bo pa Jezerna	Roža.	Če bo?	A
Sam svoj postanem. In Jezerna	Roža	bo moja.Če pa belemu bobru ni prav, naj pa vso	A
»Kaj pa ti blodiš naokrog po megli, Jezerna	Roža?	« Ostrorogi se je prijazno sklonil čez bok drevaka	A
pritisnil oba drevaka drugega k drugemu. Jezerna	Roža	se ni branila. »Če te ugrabim,« je ponovil Jelen	A
bobrih, katere čuva beli starec. Kakor bi bila	Roža	uganila njegovo misel, se mu je začela odmikati	A
Meni se je prav nočoj sanjalo o tebi.« »Res,	Roža?	« »Prav zares.	A
Če bom morala biti res njegova ‒.«	Roža	se je zresnila. »Ne boš, ne boš,« je hitel zatrjevat	A
Ostrorogi se je vzravnal. »No, daj kmalu,« je	Roža	kakor zaprosila. »Še to zimo.«	A
»Morebiti se pa le vse prav zasuče.«	Roža	se je primaknila zopet bliže: »Moj oče, Tršati	A
Se moram brž vrniti.«	Roža	je že obračala drevak. Ostrorogi se je razvnel	A
Ostrorogemu se je zdelo za malo. »Nak,« je odkimala	Roža.	»Bi rada,« je pojasnjevala.	A
»No le.«	Roža	je bila ponudbe vesela: »Pa z risjim kožuhom	A
Skoraj pridem.« . / . / stran 72 . / Jezerna	Roža	je odveslala.Ostrorogi Jelen je še dolgo gledal	A
To bi zatulil Sivi Volk. Da bi pa	Roža	postala njegova druga žena. Nak. Jezerno pozna	A
navzdol je hitela naravnost proti njemu Jezerna	Roža.	Pa se ni ustavila.	A
nezaželeno oko. . / . / stran 128 . / Jezena	Roža	je dokaj naglo priveslala med otoke za Plešivco	A
Tako pa, kdo ve, kaj se splete čez zimo.	Roža	je položila veslo prek drevaka.Nikamor več se	A
je sedel v njem in hitel na vso moč veslati.	Roža	niti podvomila ni, da je to Ostrorogi.Zaveslala	A
bolj natačno gledati: »I, pa saj ni Jelen.«	Roža	se je ugriznila v spodnjo ustnico.Prepoznala	A
potegnil v svoj drevak. »Ova!« je zaklicala	Roža.	Pa preden se je prav zavedla, ji je Neokretni	A
bi jih Karpu še nekaj naložil. Da je Jezerna	Roža	zvezana, v naglici niti zapazil ni.Pegastemu	A
si rekla, da mi poveš?« je vprašal Jezerno.	Roža	je pogoltnila lesniko in že odprla usta, da	A
Ne, naši niso. Za trdno vem,« je spregovorila	Roža	in skušala sama uganiti, kaj naj bi bilo. Pa	A
tik drug poleg drugega. Prva je spregovorila	Roža:	»Karp je grd in bojazljivec.Ne maram ga.	A
imel pravico do poglavarstva. Kaj pa, če bi	Roža	postala njegova druga žena?Ne bo hotela.	A
Jelen sam se je pa zamislil. Jezerna	Roža	in samo Jezerna mu je rojila po glavi.Zavedal	A
nosila prihodnjo zimo okrog vrata ‒ Jezerna	Roža.	Drugo jutro sta Ostrorogi Jelen in Pegasti Ris	A
pogovoriti. Kakor je razmišljal, se mu je Jezerna	Roža	spet odmikala. Vsi se bodo raztogotili.	A
pristajnem mostu navzdol mu je šla naproti Jezerna	Roža.	Zapodila je pse in povabila: »Pristani, Ostrorogi	A
Ostrorogi Jelen!« Kaj naj pomeri, da vabi	Roža	v vas namesto Sulca ali Tura, je pomislil Ostrorogi	A
Jezerni pa nič manj. Ostrorogi in	Roža	sta postala. »Dolgo se nič ne pokažeš.	A
blizu, od takrat, ko me je hotel ugrabiti.«	Roža	se je smehljala. »Prav je,« je bil zadovoljen	A
Jelen je namrščil obrvi. »Hm,« je pihnila	Roža	sapo skozi nos.»Če ga nikoli več ne vidim, mi	A
in jo krepko potresel: »Nič ne maraj, Jezerna	Roža!	« Vdano ga je pogledala in obraz se ji je začel	A
postavnega mladca. »Koga si privedla v goste,	Roža?	« je vprašala z donečim glasom Ovca. »Slovitega	A
Ostrorogi je vstal. Mati je pa velela hčeri: »	Roža!	Pospremi slovitega lovca, ko ni moških doma.	A
proti jutru zgostila,« je brž vedela odgovoriti	Roža.	Izvedenosti Rože je bil Jelen kaj vesel.	A
rodu,« se je zaklinjal sam pri sebi. Jezerna	Roža	in nobena druga.Pa četudi bi moral poklicati	A
obljubil, da nikomur ne črhne besede. Jezerna	Roža	je v svojem lahkem drevaku odbrzela nazaj.Ostrorogi	A
poiskal Sulca in ga prebodel. Seveda. Jezerna	Roža	bi ga zavoljo tega več ne marala.Ubil bi svojega	A
odstopi kar tako. Če ga pa le prevarajo in postane	Roža	žena Neokretnega, potem se vzdigne zoper svojega	A
zaskrbljene obraze. Še preden so se pozdravili, je	Roža	Jelena očitajoče pogledala.Kodrolaska pa je	A
Ti je všeč?« »Lepo je,« je kratko odgovorila	Roža.	»Lepo bo šele takrat, kadar boš ti v njem.«	A
Iz zamišljenosti je Jelena zdramila Jezerna	Roža:	»No, kaj si tako obmolknil?« Ostrorogi je dvignil	A
hotel imeti tebe.« »Hoootel ‒« je zategnila	Roža.	»Ne boš se mogla ubraniti.	A
Postregla ji je z vsem, kar je premogla, in	Roža	se je čudila, kako je Jelen znal oskrbeti svoje	A
je povedala, da pri Ostrorogem vasuje Jezerna	Roža.	Neokretni je zadivjal.Kri mu je butnila v glavo	A
Sinjeokine besede: »In kadar boš ti, Jezerna	Roža,	Ostrorogega žena ‒.« Neokretni in več zdržal	A
stran 228 . / »Kako govoriš,« je posvarila	Roža.	Kodrolaski se je kri že ustavila.Umila si je	A
Bodi srečna!« »Tudi ti, Jezerna	Roža!	« Kodrolaski je bilo težko, čeprav si je zaželela	A
Jermen na golo telo.«	Roža	se je bridko nasmehnila. »Saj ne boš njegova	A
oddrsala nazaj proti izlivu jezera. Jezerna	Roža	je pa še dolgo stala v zamrzlem prelivu in gledala	A
lastnemu ognjišču še ženo ‒. Da bo to Jezerna	Roža,	o tem ta trenutek niti najmanj ni dvomil. Ostrorogeg	A
Ostrorogega. In kakor bi znotraj v koči Jezerna	Roža	že pestovala dvojčke, se je Jelen ponosno in	A
nad sabo, poslušal dež in sanjaril. Jezerna	Roža	‒ hm.Zaenkrat je še nikakor ne more pripeljati	A
sami sedeli mati Bela Ovca in brhka hči Jezerna	Roža.	Predli sta.	A
podili otroci. Pa je spregovorila Bela Ovca: »	Roža!	K letu osorej ne bova več sedeli pri istem ognjišču	A
čislih, kakor si je bila zamislila. Jezerna	Roža	ji kar nič ni hotela zaupati.Še srečavati se	A
več ni dvomil, da bo v najkrajšem času Jezerna	Roža	njegova žena.Uhaja! Neokretni in Košata sta	A
je prinašal veter prav na kolišča. Jezerna	Roža	ni mogla več strpeti, čeprav jo je Ostrorogi	A
cvetočega lokvanja, po katerem nosi ime Jezerna	Roža.	Seveda.	A
Lokvanji, lokvanji, lokvanji ‒ sprelepa jezerna	roža.	Ha.Je mislil Karp.	A
delati prevelikih skrbi materi, dobri Beli Ovci.	Roža	je odveslala nazaj v kolišče. Prav takrat sta	A
Moral je gledati, kako je mimo njega Jezerna	Roža	odšla z Ostrorogim Jele nom.Vanj se pa niti	A
lokvanjevim cvetjem okrašenem, Ostrorogi in Jezerna	Roža,	njegova prva žena. Na mostišču Ostrorogega je	A
Ostrorogega Jelena je takrat mirno sedela Jezerna	Roža.	Zunaj je sijalo sonce.	A
vse preperelo. Lahko je Ostrorogemu. Jezerna	Roža	mu je rodila enega otroka več, kakor je trikrat	A
in kozle. Bobre je pa pripravljala Jezerna	Roža	sama.Ni zaupala nikomur drugemu.	A
začudil. Pa je že stala poleg njega Jezerna	Roža	in mu prišepnila: »Urno na razgledni brest,	A
Na pristajnem mostu ga je že čakala Jezerna	Roža	z malim Presukanim Lisjakom v naročju.Otrok	A
Sinjeoka Kodrolaska, in pa njegova žena Jezerna	Roža	v preprosti delovni obleki. »Ho, hoo, hooo!	A
Nekaj sem pozabila.«	Roža	je stekla nazaj na mostišče in se brž vrnila	A
svoje zatrmoglavil. Kasneje ga pa niti Jezerna	Roža	ni mogla pregovoriti, da bi odnehal.Dobro, da	A
gospodar, Ostrorogi Jelen. Koj za njim še Jezerna	Roža.	Za obema je pa prinesla na rami meh lesničnjaka	A
Dišeč dim se je dvignil naravnost proti nebu.	Roža	je pa voščila srečo: »Naj vas sonce greje podnevi	A
Na dnu pristajnega mosta pa je stala Jezerna	Roža.	Poleg nje pa je držala v naročju svojega prvega	A
127 . / »No, kar reci,« je prikimala Jezerna	Roža.	»Rod Ostrorogovcev mora rasti.	A
Ali pa dve, tri.«	Roža	se je nasmehnila in navihano pogledala Ostrorogega	A
Dobro si izbral.«	Roža	je res odkrito pritrdila. »Že ‒ samo.«	A
Bi skazil rod.«	Roža	je bila kaj odločna: »Za drugo ženo že ne rečem	A
mladega zelenja, je odgovoril samo: »Mhm!«	Roža	ni marala več siliti vanj.Je videla, da je Ostrorogi	A
ženo ima, skoraj tako, kakršna je bila Jezerna	Roža	v mladih letih.Samo ‒ Jelena je spet zabolel	A
dokler se ne vrnemo. Ukazuje pa naj Jezerna	Roža.	Njo morate vsi ubogati.	A
zavoljo stare navade in sreče na poti. Jezerna	Roža	je stala na vrhu pristajnega mosta in gledala	A
Naredil bi po svoje, pa četudi bi mati, Jezerna	Roža,	kaj godrnjala.Brest pa ni bil tak.	A
velike črne kolobarje je imela pod očmi. Jezerna	Roža	se je matere kar ustrašila.Brž jo je vprašala	A
kakor vas ima vajina mati in moja hči ‒ Jezerna	Roža.	« »Tudi jaz jih hočem imeti toliko,« je v pripovedova	A
bukvijo, pa so stali v senci Bela Ovca, Jezerna	Roža,	Brest, Ponirek in Brlez in dvojčici. Presukani	A
Zorna ni umaknila oči.	Roža	se je brhki mladenki nasmehnila in mirno rekla	A
Tri druge mu dam zanjo.« Jezerna	Roža	pa je odkimala: »Je ne bo dal.Tudi za vse mladenke	A
Zorna Kalina je prav do las zardela. Jezerna	Roža	se je pa mladenki dobrohotno smehljala in ji	A
Oba sinova je pa naskrivaj opazovala Jezerna	Roža.	»Ne, tako ne more iti več naprej,« si je mislila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 58 158 258 358 458 558 658 758 858 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani