puško (201-300)

klical žandarja, ki se je odpravljal. »Pustite	puško	v kotu, saj rada počiva!Ali mislite zopet komu	A
ovadili ga bodo in tožili, in nekega dne pride s	puško	in bajonetom žandar. Gašper je bil razburjen	A
Nato gozdar vstane, sname s kljuke majhno	puško	in vso drugo lovsko pripravo in mu vse da v	A
lovsko pripravo in mu vse da v roke: »Na, tu imaš	puško	in kar je še treba zraven, od danes je puška	A
svetile oči in ves obraz se mu je smejal, ko je	puško	prijel v roke. »Ali preden te spustim v gozd	A
veselje je občutil Tonček, ko je prvikrat s	puško	na rami stopil čez prag!Mina in Ančka, ki je	A
morebiti tihotapci? Bal se jih ravno ni, tudi	puško	je imel pri sebi, ali vendar bi mu ne bilo pogodu	A
temno. Pod seboj čuti kamen, usede se nanj,	puško	pa položi na koleno. Kmalu se prikaže skozi	A
pričakoval jo je, kakor navadno, toda ne s	puško	ob rameni, temveč z gorjačo v roki ter je lačne	A
enkrat zagrmi na prestrašenega kmeta in bti s	puško	ob bukovo korenino, da je po celi bukvi votlo	A
novinci nekaj perila, čevlje, vojaško obleko,	puško	in bajonet.Z resnimi občutki so prevzemali fantje	A
Vsi obrazi so mu bili tuji.	Puško	in nahrbtnik je odložil in se je v bližini vrat	A
ali oni prevzet od groze in je stisnil z roko	puško,	ko da bi se pripravljal na obrambo. ‒Bog, pomagaj	A
božičnega veselja, je on moral zadeti na ramo	puško	in se podati v mrzlo zimsko noč na stražo.V	A
ujetnikovo kučmo in na ramo nataknil njegovo	puško.	‒Čez eno uro se vrnem, ‒ se je obrnil k vojakom	A
več ni vstal. Neki Rus se je z dvignjeno	puško	zakadil proti Sečku. Še preden je zamahnil,	A
moleli proti njemu bajoneti. Obupno je mahal s	puško	krog sebe.Enkrat je zadel v nekaj trdega, Pred	A
‒ Jezus, Marija! ‒ je zakričal kmalu nato.	Puško	je izpustil, zakrilil z rokami in omahnil.Iz	A
namreč povsem druga: ne bi me zadržal niti s	puško,	če ne bi popravljala ravno njenega avta in če	A
voznika, oboroženega z revolverjem, vojak s	puško	v roki.Vilar je, skrbeč za svojo prtljago, izgrešil	A
lesenega žlebovja, za uro hoda pride do sekačev. S	puško	ob rami je ubral tisto stezo.Čez pet minut je	A
Kosmatin je nemara žejen. Vilar je snel	puško	z rame, se postavil za skalo, gledal in čakal	A
»Kdo si?« je vprašal inženir ter prislonil	puško	k steni. Kakor vprašanje, tako je bil tudi odgovor	A
vzel jaz, torej se me ni treba bati. Da imam	puško,	ne bi streljal na golobiče, da imam handžar	A
sebi, naposled priskoči velikan, mu nastavi	puško	na prsi in zagrozi s smrtjo, ako ne izpusti	A
drugimi rodbinami v Dubrovnik, jaz pa vzamem	puško	ter handžar in pojdem v gore.’Tako se je zgodilo	A
ganile trde ljudi. Treba nam zopet prijeti za	puško	in handžar.Ne potraja dolgo in zopet se bodo	A
pravil: »Nekega jesenskega večera pride Smajo s	puško	ob rami k Tunjici ter veli: ‚Hajdi, brate, z	A
otrokom. Odpravila sta se proti Tuzli, Smajo s	puško	naprej, Tunjica s torbo za njim.Spotoma sta	A
Pa glej turško izdajico! Tiho sname	puško,	pomeri, ustreli mojega brata v hrbet ter ga	A
v Tuzli vsi zločinci, in tudi Smajo je dobil	puško.	Ko se je zasedba Bosne izvršila, je vzel han	A
minderju ob steni. Moža sta, držeča vsak svojo	puško	pred seboj, vstala, ga kot največjega gospoda	A
zavedeš v volčji brlog. Kakor volkulja na nabito	puško,	tako gleda Katica na Danico.V tvoji odsotnosti	A
z mrežami iz železnih prekel. Par vojakov s	puško	ob rami je korakalo po hodniku, nedolga vrsta	A
ker ga je oblast spoznala za vrednega, da nosi	puško	in spredaj na prepasanem jermenu svetlega cesarskega	A
prilike. Neko jutro koncem januarja je prišel s	puško	ob rami že pri zasvitu dneva v kaznilnico.Vedel	A
otroci so še spali. Nikolić je postavil svojo	puško	v kot ter se pritisnil k ognjišču, da si ogreje	A
da je bil ves podoben ječarju. Nataknil si je	puško	na ramo ter pokukal na dvorišče.Prav blizu na	A
Potem je zamenil knjige in pero s handžarjem in	puško	ter stopil v srbski vstaški komite. Bil je že	A
da se čuti domačega pri hiši: vojaško kapico,	puško	na zamašek in bridko leseno sabljico.Prodajalka	A
in lovil divje konje, kopal zlato in imel bom	puško,	vsako ptico bom zadel, pa če ne bo večja videti	A
starejša, toda kako! Potem so si želeli arabsko	puško.	Iztaknili so jo pri starinarju v oknu, jako je	A
hkratu, so dejali. Tri dni so gonili arabsko	puško	in je bil starejši razžaljen in se je jokal	A
opravilo mu je bila vojna. Iz palice si je ustvaril	puško,	iz trske sabljo, iz papirja čako, rentačil je	A
vojak! Saj niti črke r ne vladaš, pa bi vladal	puško	in sabljo?Takih ne vzemo v vojake.«	A
Muren in Duda. Prvi opasan s sabljo, na rami	puško,	na glavi vojaško čako, ponosen kakor general	A
tudi ne,« se je pridružil Mihec. »Jaz sem imel	puško,	« se je ponašal Gašper. »Drrrugače bi nas bil	A
je nadaljeval Gašper, »jaz sem vzel z rrrame	puško	in sem ustrrrelil ‒ bum!In je karrr padel.	A
zabolelo, da mu brat zavida vojno slavo. »Daj sem	puško!	« je zahteval.Oberoč je zgrabil puškino kopito	A
»Moja!« se je drl Mihec. Krčevito je držal	puško	in od togote teptal.Teptal je tudi Gašper, in	A
gledal v veje in začel lajati. Lovec je nameril	puško,	a ne na srno, na Liska.Ko pa je opazil počivajočega	A
Ko pa je opazil počivajočega planinca, je	puško	povesil in vprašal: »Ali je ta pes vaš?« »Moj	A
kjer je ob prihodu na planino lovec nameril	puško	na Liska, sta počivala in se še enkrat napila	A
turjaških grofov: »Halo, halo, brž zadenite	puško	na ramo!Na medveda gremo!«	A
nas tudi kratkočasi in lovcu goni zverjad pred	puško.	Brez mačke kmečki dom ne sme biti.	A
je kaj padlo izpod palca, ker sem mu odnašal	puško	in nahrbtnik.Če je bilo mraz, tudi kožuh.	A
Prileglo se mu je.	Puško	je prislonil ob drevo, sedel, poiskal naočnike	A
mimo njega. Mož je odvrgel časopis, dvignil	puško	in meril.Bal sem se, da sproži v psa. Ni.	A
bilo na smeh. Ko je lajež utihnil, je položil	puško	na kolena in vnovič bral časopis. 𠆪li se ga	A
je v skokih odneslo čez grme. Lovec s prazno	puško	je z odprtimi usti zijal za njim. Vidite, taki	A
povedal. . / . / stran 53 . / »Ko sem dobil prvo	puško,	da sem smel z njo na rami očitno skozi vas,	A
luni sem sedel pri odprtem oknu s pripravljeno	puško	in gledal na vabo, ki sem jo pripravil.Res se	A
Krvav sled sem videl v snegu. S	puško	v roki sem hitel proti stogu.Tam pa me sprejme	A
»Imam.	Puško	in pištolo.« »Prazni seveda?	A
orožnika, je bil pa zaresni strah. Nabil sem	puško	in vtaknil šest patron v revolver. Popoldne	A
strašilo v njivo s slamo natlačenega moža z leseno	puško.	Prvi dan ga nezaupno ogledujejo, drugi dan pa	A
drugi dan pa takemu lovcu drzno sedajo že na	puško	in se iz njega norčujejo.Ne letaj mi ven, zapomni	A
hudournik ‒ po gugajočih se kamnih. »Dajte mi	puško!	Réber je zelo drsna!«	A
ti utare pod nogo suhljad, če trči vejica ob	puško	‒ petelin te je začul ‒ po vejah štropot ‒ in	A
prizora se mi je ustavljala roka, ko sem dvigal	puško.	Toda nestrpni moj spremljevalec je že priganjal	A
polojeno krpico kroglo, jo potisnil v cev in začel	puško	nabijati tako dolgo, da je nabojnik sam skočil	A
bom poslal.« . / . / stran 33 . / Ko je nabil	puško	tudi Vorh, sta položila orožje za peč in ga	A
oglasil. Vorh je napel petelina in si položil	puško	na kolena.Ozrl se je po zadnji zvezdi.	A
‒ Ila je kljub zbeganosti pograbil Vorhovo	puško,	sprožil in prekadil mogočnega srnjaka, ki se	A
Odkar sem Rotarja obstrelil, nisem več prijel za	puško.	Podedoval jo je sin in z njo menda tudi mojo	A
čevlje, nahrbtnik.« »Petrin, ti vzemi s seboj še	puško;	saj imaš tisti turški pihalnik.« »Luka, tiho	A
»S čim?« »S	puško!	Sedaj gremo namreč vsi nadenj ‒ do petdesetega	A
šel! Ne veš več, ko ti je stric Stanko dal s	puško	streljat?« »In sem si odbil pol zoba?	A
si, božji?« je zaklical in trdneje prijel za	puško,	svojo neločljivo spremljevalko na gorskih izletih	A
Učitelj si je poveznil klobuk na glavo, vrgel	puško	čez ramo in se hladno poslovil: »Srečno pot	A
proti svoji volji je res oprtal nahrbtnik in	puško	ter brez odjave odšel v zakope. Na poti	A
pokazal na temno luknjo v okopih. »Tam imam	puško.	Pa ti?«	A
ogleduje belo srajco na holmu svete Trojice.	Puško	ima župan na rami, zelena je njegova suknja	A
gumbe, še večje pero na klobuku, na rami pa	puško.	In streljali so dalje.	A
pa vendar je mezinec večji od celega vojaka s	puško	in bajonetom.Z dvema prstoma zgrabi modro pobarvaneg	A
Matijče. ”Oče so obljubili, da mi prinesejo	puško	s seboj!“ ”Kako bi jo prinesli, če so padli	A
”Anka! Če ustrele človeka s tisto dolgo	puško,	ali pade na tla in je koj mrtev?“ ”Koj	A
zdrami iz premišljevanja cepet. Adlešič seže po	puško:	pripravljen je treba biti na vse: ali prihaja	A
zlomka.« »Saj se ga tudi ne!« vstane in zgrabi	puško.	Po seliščih vre: ljudje si zakopavajo imetje	A
zakliče Vid skozi ograjo. »Kdo je?« stisne	puško	kmet. »Oče,« priskoči Bara, »midve greva sami	A
Črna vojska dela, udriha besna: kdor izpali	puško,	jo odda ženi v naboj, a medtem vali kamenje	A
četudi ga suva skoro v brado Turčin z dolgo	puško,	kajti predobro ve, da bo razčetverjen, ako podleže	A
usipajo iz koč doli h Korani, nekateri peš s	puško,	drugi s konjem, osabljani. Doli, doli k čardaku	A
skoro omedli; mož jo potisne nazaj v kočo, a	puško	izpali prvemu prihajaču v obraz. Ostali prihajači	A
Anže je izginil v hlev. Orožnik je snel	puško	in čakal.Čuti je bilo Anžetov glas in jezno	A
je, da je mož pokleknil za nizki zid, položil	puško	na zid in meril.Koščerjev Vrban se je tedaj	A
besnost ga je obšla. Kakor da ima tudi sam	puško,	je nameril svojo opaliko bradatemu mušketirju	A
zastrmel na svoja otroka. Tedaj ga je sunil vojak s	puško	po poti: »Naprej!« V tistem trenutku je prečudno	A
zbegan od višine: malo prej sem videl hudiča s	puško!	Lovski čuvaj je bil tako jezen, da bi najraje	A
čuvaj je bil tako jezen, da bi najraje nameril	puško	v divjega lovca, ki se tako norčuje iz njega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani