pozabil (701-800)

Ves še srečen in vznemirjen od uživanja, je	pozabil	v tem hipu popolnoma náse; čutil se ni ne smešnega	A
da bi jih nikoli ne bil poznal, takó hitro je	pozabil	na svoje vdane misli in čutil je vso svojo sramoto	A
Pripetilo se mu je mnogokdaj, da je čisto	pozabil,	kje da sedi.Dež je rahlo potrkaval na okna,	A
Šel je, da bi zaklenil duri in da bi počival ...	pozabil	v bujnosladkih sanjah vsa čuda in vse bridkosti	A
nič. ”Tega ti namreč nisem povedal, grešnik;	pozabil	sem, vrag vedi kako!... Tista lestev stoji za	A
mnogo na nebu. Tako, glej, nisem zamudil in	pozabil	ničesar, kar je bilo potreba za tega večera	A
nevedé in zató ni čutil, da bi ga težilo.	Pozabil	je na svoje načrte, ali če ni pozabil nanje	A
težilo. Pozabil je na svoje načrte, ali če ni	pozabil	nanje, se jih spominjal s tistim znanim, pomilovalnim	A
Janjek je gledal za njim in se je čudil. ”Kaj si	pozabil?	Kaj si pozabil na moj god, tatinek?“	A
”Kaj si pozabil? Kaj si	pozabil	na moj god, tatinek?“ ”Nič nisem pozabil	A
si pozabil na moj god, tatinek?“ ”Nič nisem	pozabil	...Le potrpi, saj je še dolgo do nedelje, šele	A
hitel z dolgimi koraki proti domu. ”Seveda sem	pozabil	nanj!Človek gleda, išče, ampak ozira se neprenehoma	A
se je nasmehnil zdravnik. ”To pot si bil pač	pozabil.	Dandanes ne prihajajo ljudje skozi ključavnico	A
Miha se je razsrdil. ”Nisem	pozabil!	Bog mi je priča, da sem zaklenil vrata!	A
zibko! Cerkovnik ga bo držal in bo jutri že	pozabil	na krst in ime, ali pa morda pijani Jaka in	A
minuto v svojem pustem življenju, nikoli bi je ne	pozabil,	kakor skrit zaklad bi jo hranil ...No, če vam	A
je bil moj cilj ... Ob vsej radosti pa sem bil	pozabil	popolnoma, da sem lačen in žejen; tako sem bil	A
prestrašil. ”Nedelja je danes in čisto sem bil	pozabil	...Treba je nastopiti to križevo pot!“	A
ujca, čemu mi ga je bil dodelil Bog? Čisto sem	pozabil	v svoji nespameti, da sem se bil napotil k njemu	A
drugače zgrudil na kolena in klečal tam ter	pozabil	na vso spodobnost, na svoje opravilo in na zveličanje	A
čemu so bili prišli v gostoljubni grad, je bil	pozabil	tudi Ali paša sam, da je treba iskati leka za	A
poslednja ura. O povej, sporoči, kaj si že čisto	pozabil	name?Kaj je tako omahljiva ljubezen tvojega	A
je dodobrega upijanil, tako da je popolnoma	pozabil,	čemu je bil prišel in zakaj popiva v tako imenitni	A
ravno ta dva takó prikupila, da sem na vse druge	pozabil,	kakor bi jih nikoli na svetu ne bilo. Ko bi	A
bilo takrat ...“ . / . / stran 269 . / Mrak je	pozabil	nase, na svoje uboštvo, na ves svet.Ko sta stopila	A
parkrat mimogrede in ki sem pozneje popolnoma	pozabil	nanjo.Kakor živi v mojem spominu, ima rdečo	A
ne vem zakaj, in sem se vrnil v hišo in sem	pozabil	nanjo.Tako sva se seznanila.	A
svoje prejšnje življenje; vedel nisem ničesar,	pozabil	sem, da eksistiram.To nisem bil jaz, ti mrtvi	A
imeli bogve kakšen vpliv na moje življenje. In	pozabil	sem vse žalostne trenotke, niti najmanjši oblaček	A
prestrašila, ko si prišel in mi še roke nisi dal!	Pozabil	je! - me je streslo; in da me ni bilo sram,	A
stisnil ob zid, ob plot in je urno mežikal, da bi	pozabil	na podobo nečistosti in da bi se ne vrnila v	A
pozdrave od siromašne matere, ki je bil sin	pozabil	nanjo, zato ker mu ni mogla dati ničesar ...	A
veter pozdrave od uboge matere, ki je bil sin	pozabil	nanjo, zato ker mu ni mogla dati ničesar.	A
stran 169 . / naposled samega med ljudmi.	Pozabil	je popolnoma na svoje čevlje in hodil uro za	A
ljubezen in skrbela bo zame, tako da bom čisto	pozabil	na breme, ki sem si ga bil naložil ...Tako je	A
sem še in sem gledal, če nisem bil kakšno reč	pozabil	- kakor stoji starka v goreči hiši sredi izbe	A
prej nisem nikoli videl ali pa sem bil čisto	pozabil	nanje. Prišel je moj brat, in skoro ga nisem	A
srce, je premagala čas. Ko sem jo gledal, sem	pozabil	tudi sam, da ima teden sedem dni in leto dvainpetdeset	A
tiščal jih je v pesti in je morda popolnoma	pozabil	nanje. ”Da denarja ne izgubiš!“ je zaklical	A
izgubil!“ je pomislil v strahu sosed Luka. ”	Pozabil	je na bankovce; v veži ali pa pred hišo, tik	A
krčmi, kako bi ”stvar ukrenil“. In že na poti je	pozabil	na poglavitno stvar. ”Kako sem zabit in neroden	A
hudodelec, ko se je prestrašil svojega greha, le	pozabil	na bankovce in jih je pustil v suknji!‘Potipljem	A
je nekoliko začuden na Luko, kakor da je bil	pozabil	nanj: ”No, prijatelj, kaj pa še počneš tukaj	A
se ne zmeni nihče.“ V svoji razburjenosti sem	pozabil	na vse prečute materine noči, na vse njih skrbi	A
izgubilo se je morda na pošti, ali pa je je	pozabil	oddati. Prinesel je s sabo precèj svojega	A
hrupno in z razposajenim smehom, ne da bi ob tem	pozabil	na razdaljo med sabo in dvornim svétnikom.	A
Velikokrat sem dobil kepo v čelo, ker sem	pozabil	na boj ter ogledoval in občudoval Gašperina	A
določil, na poglavitno stvar pa sem bil popolnoma	pozabil.	Vsa vprašanja sem stavil in sem po vesti odgovarjal	A
»Živeti! Goreti kakor poleno, ki ga je bil	pozabil	pastir v žerjavici, ko je odgnal živino - brez	A
pomladnih toaletah, smeh na obrazu in ogenj v očéh.	Pozabil	sem na estetiko in moje srce se je širilo od	A
Glej, jaz pa še suvati ne morem!“ Ali takoj je	pozabil	na mrtvo nogo, na ženo, na skledo; in na srce	A
se je dolgočasila, in on je ob teh trenotkih	pozabil	nanjo. II	A
čez in čez, tako da jih ni več videl in da je	pozabil	na sonce.Za hip samo in zelo nejasno ga je obšel	A
slavi in celo vkljub svojemu premoženju ”ni	pozabil	na svoje ime in svoje pokolenje“ in da se je	A
hodil na cesto zaradi ženskih obrazov in da je	pozabil	na Ano tako popolnoma, kot da bi je nikoli ne	A
od daleč podoben. Takrat se je bil izgubil,	pozabil	je bil čisto nase, bil je samo še posoda tiste	A
otročarije; sam se je sleparil z njimi, da bi	pozabil	na svoje resnično življenje; zatisnil je oči	A
kakor gnila rana. Hotel je pozabiti nanjo, ali	pozabil	ni nanjo niti za hip, vse njegove misli so smrdele	A
od nje, zaprl sem se bil v svojo sobo in sem	pozabil	nanjo.Kako bi zdaj zahteval, da bi se me oklepala	A
od močnega žganja, toda mislil je jasno in ni	pozabil,	kam se je bil namenil. Bilo je že daleč preko	A
tudi smejale se ne bodo nikoli več. Sodnik bo	pozabil	na veselo zgodbo, stražnik bo umrl, tudi mene	A
trenotku zlobno nasmehnil. Jakoba je spreletelo;	pozabil	je, da se tovariš sploh nikoli ni smehljal drugače	A
lepoto in varalo bi oči Boga samega. Greh je	pozabil	stan in poklic, udomil se je in oženil, vzgaja	A
natanko vse pregledal, vse premislil, ničesar	pozabil?	“ Takoj se je oglasilo v malodušnem srcu upanje	A
otrok z globokim, modrim glasom. Čisto sem bil	pozabil,	kje da stojim; voda mi je curljala počasi po	A
”Kaj? Ali si	pozabil	na bratovščino?In kaj da bi ti zamerila?“	A
bežale? Še enkrat se ozri, in nikoli ne boš	pozabil	ne mojih besed, ne mojih oči.“ Pavletu pa	A
v srce. Kako se je moglo zgoditi, da je bil	pozabil	tako hitro na vse tiste sanje o velikem belem	A
zato ker je Olga življenje in nikoli ne bom	pozabil	nanjo.Poznal sem jo že prej, že Bog vedi kdaj	A
se smejali. In rad je imel očeta, nikoli ni	pozabil	nanj, kadar je sanjal o lepem življenju, ki	A
Zmerom se je spominjal Peter tistega večera; ni	pozabil	nanj, kadar je blodil po mostovžih in tudi ne	A
prišla naproti. Ni ga bilo trenotka, da bi	pozabil	nanjo.Nikoli se niso več odprle njegove oči	A
dolgo časa ni bil v šoli in da je bil čisto	pozabil	nanjo. ”Čakaj, ti!“	A
zemlje. Skrbno se je napravljal na pot in ni	pozabil	ničesar. Poslovil se je tudi od tistih lepih	A
storilo Šimnu ob toliki ljubezni. Skoraj je bil že	pozabil	na domovino, a glej, domovina ni pozabila nanj	A
prisojniški birič: reži se, med zobmi pa je	pozabil	pipo; da bi se bil le zapalil!Poglejmo zdaj	A
da je ponoči kolovratil in da je navsezadnje	pozabil,	kako je ležal.Nič bi ne bilo čudnega, če je	A
molitev!“ ”Ko je dorogovilil, je na molitev	pozabil!	“ ”Ali je duša v njem, ali je ni?“	A
ponudim v službo, premilostni gospod. Nisem še	pozabil,	kako se bije graničar s Turčinom, še se poskusim	A
»Doma? Na to sem skoro	pozabil.	Saj res, doma.	A
zdrav, kapetane. Nu, na pehoto bi bil skoro	pozabil.	Koliko imaš momcev?«	A
svojo ljubezen. A svet živi in šumi mimo in je	pozabil	na belo božjo dekle, vratarico v samostanu	A
Naj rečem? Saj je tvoj sin ženin, moj je že	pozabil,	kdaj so mu pripeljali balo.« »Beseda	A
nekega dne razžalil one, ki so se ga bali, in	pozabil	napojiti one, ki so se mu hlinili, so se ti	A
Tako kratek čas sva mož in žena. A ti si že	pozabil.	«Videla je, da so mu oči zadrhtele kakor sitnemu	A
prepričevalno: »Tisto je že res, Neža, in ne bom ti	pozabil.	Če pa misliš, da me smeš zmerjati kakor se ti	A
je vzkipela v njem. Vse je odpustil, vse je	pozabil	in nehote si je začel izpraševati vest, da ni	A
zameril, kakor tudi, da je tako malo okolu njega.	Pozabil	je bil skoraj, da je mati tako odredila in da	A
nje negovan, tolažen, mirjen -; pri tem je pa	pozabil,	da je sam proti nji zadirljiv in siten in zakrito	A
tedaj je umela Anžeta, ki je edini tedaj ni bil	pozabil.	Ker v teh časih so o tej stvari mislili na Peči	A
in tudi ona se je ozrla. Luka od tedaj ni	pozabil	tistega pogleda.Žgal je v njegovih spominih	A
pa ne, Tomaž. Ali si bil takrat pijan in si	pozabil	vse, kar sem rekla?« »Ali ste res mislili	A
bo pa kožo,« se je smejal Anže. Tedaj je Šime	pozabil	Neže in se zapodil za nadležnim pastirjem.	A
zahvaljevati Katro, češ, da ji ne bo nikoli	pozabil	tega, kar je storila dobrega njegovemu sinu	A
nihče na Peči danes na jed. Pač, eden ni bil	pozabil.	Bil je Šime.	A
Le nič ne, preveč prijaznosti. Še nisem	pozabil,	kaj si naredil na Štefanji dan!«In mož se je	A
Neapelj in skočil nato hipoma na Peč in slednjič	pozabil	celo tako daleč samega sebe, da je začel ponujati	A
kateremu je služila par let, in je zato ni	pozabil	v oporoki, je ohranila zase stensko uro, umetnost	A
Pa je prišel siv iz ječe. Tisti je	pozabil	to knjigo tu.Preprost kmetič je bil, pa je trpel	A
odvezal in blagoslovil. Nato je rekel: »Mar si	pozabil,	da je pisano: velle adjacet mihi; perficere	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani