pob (101-200)

med njenimi stenami?« »Ne, nisi,« je odkimal	pob,	čeprav je iz njegovih ust že slišal zgodovino	A
nisi. Pa tudi pozabil sem že,« se je lagal	pob,	ki bi očeta rad spravil k pripovedovanju, ker	A
Prav nič nisem zamišljen,« je hitel zanikavati	pob.	»Povej o Samotežnikih!«	A
z njim govoril samo, kadar je pripovedoval.	Pob	ga je rad poslušal.Oče je daleč naokoli poznal	A
In kakšnih zgodb!«	Pob	ni poslušal zadnjih očetovih besed, sicer pa	A
Same neumnosti mi rojijo po glavi!« je pomislil	pob	in se tako razjezil nase, da je zagodrnjal.	A
pa je?« se je oglasil oče. »Nič!« je trznil	pob.	»Saj! ...	A
»Seveda te poslušam,« je prizadevno rekel	pob.	»Rečeš pa niti ‘mu ’!«	A
Molče sta pešačila naprej.	Pob	se je spomnil, da od Samotežnika do prihodnje	A
Ali težko hodiš?« »Ne!« je takoj odkimal	pob.	»Zakaj pa se potem tako opotekaš?	A
Saj ne bo tako hudo!«	Pob	je iskal odgovor, toda še preden ga je našel	A
stopil naprej. »Kako pa to veš?« je vprašal	pob.	»Saj na oni strani je več psov.«	A
Škoda!«	Pob	ni črhnil niti besede, saj je to bila njegova	A
v vodo?« je s pretiranim zanimanjem vprašal	pob.	»Tistega seveda in ne zadnjega, to se	A
»Kdo se mu je prikazoval?« ga je prekinil	pob.	»Počakaj, bom že povedal! ...	A
ti ne zdi?« »Ne, nisi!« ga je takoj zavrnil	pob.	»No, pustiva zdaj to!« je oče zamahnil	A
Ali nemara misliš, da nisi?«	Pob	je molčal.In le kaj naj bi rekel?	A
Ali poslušaš?« »Seveda poslušam,« je prikimal	pob,	ki je zdaj res poslušal z zanimanjem.»In kaj	A
je ugonobila.« »Ali se je ubil?« je vprašal	pob.	»Ne, utonil je.	A
Samo voda je še zaklokotala.« »A!« je jeknil	pob.	»Led se je udrl?«	A
ga niso mogli rešiti?« je prizadeto vprašal	pob.	»Kako ga boš rešil?	A
Ali poslušaš?« »Poslušam,« je vneto prikimal	pob.	-»In kaj je bilo z drugim Ravničarjem, s tistim	A
In ali veš zakaj?« »Ne!« je hitro odkimal	pob.	»No, saj si že dovolj star, da ti lahko	A
presojal. »Od kod pa se je vzela?« je rekel	pob.	»Saj Kraljički niso lepi.	A
ker je bil kisel, prgast in precej zahrbten	pob,	Toneta pa je kljub vsemu imela rada...Tako se	A
nista vzela in odšla kam drugam?« je rekel	pob.	»Saj bi se že nekako preživela.«	A
čakala, kaj bo.« »In kaj je bilo?« je vprašal	pob.	»Zdaj je treba najprej povedati, da	A
Povedal si, da se Oti ni zapustila,« je rekel	pob.	»Res je, ni se zapustila.	A
Ali razumeš?« »Razumem,« je hitro prikimal	pob.	»In kaj je bilo s Tonetom, z Ravničarjem?«	A
toda komaj za nekaj dni ...« »O,« je vzkliknil	pob.	»Kaj pa se je spet zgodilo?«	A
Oti, da je tako naglo umrla?« ga je prekinil	pob,	ki ga Putkova Marjanca ni prav nič zanimala	A
ji res ni bilo pomoči?« je prizadeto vprašal	pob.	»Ti bi rad vse rešil!« se je oče prijazno	A
Veronika in ta -« »A Zamorka?« ga je prekinil	pob.	»Tista, ki je imela devet otrok?«	A
Ali razumeš?« »Mhm...« je zamrmral	pob.	Bilo mu je nekoliko nerodno, ker oče ni še nikdar	A
Ali razumeš?« »Razumem,« je prikimal	pob.	»Potem si zapomni to: preden človeka	A
lepo.« »Ne, ni bilo lepo!« je takoj prikimal	pob.	»Ne, res ni bilo lepo!« je potrdil oče	A
Ali razumeš?« »Razumem,« je prikimal	pob,	čeprav ni dobro razumel, kaj bi moral razumeti	A
dražili, naj si poišče nevesto,« je razložil	pob.	»Aha, že vem!« je prikimal oče.	A
ga je spravil v vodo.« »Kako?« se je začudil	pob.	»Saj Ravničar ni utonil.	A
spravil v vodo zato, da bi umrl?« je vprašal	pob.	»Kaj podobnega takrat nikomur ni bilo	A
so mu.« »Zamorke pa ni bilo,« ga je prekinil	pob.	»Dobro se spominjam, da je ni bilo, ker je Janez	A
»Ali je Zamorko takoj nagnal?« je vprašal	pob.	»Še isti dan.	A
držala v naročju.« »In kam so šli?« je vprašal	pob.	»Kam?« je oče zmignil z rameni.	A
so ga odpeljali v norišnico,« se je oglasil	pob.	»Spominjam se, kako so prišli z avtomobilom ponj	A
živi in nori ...« »Prav mu je!« je hotel reči	pob,	pa se je še o pravem času ugriznil v jezik,	A
živa resnica, pa ni nikogar, da bi jo pobral.«	Pob	je molčal.Pravzaprav očeta niti poslušal ni	A
kaj bo z njo? ...« »S kom?« je odsotno vprašal	pob,	ki se je ukvarjal s tehtanjem svojega srca.	A
ne poslušaš?« »Poslušam!« je hitro prikimal	pob.	»Samo nisem slišal prav dobro, ker sem razmišljal	A
je živo ponovil oče. Bil je očitno vesel, da	pob	še razmišlja o njegovem pripovedovanju.Pomolčal	A
pa se je že?« »Kdo?« je spet odsotno vprašal	pob,	ki se je bil znova pogreznil vase.	A
ve? ...« »Saj, kaj se ve ...« je mrtvo zamrmral	pob	iz dna svojih misli. Oče se je od strani	A
kolovozu, ki se je vijugal ob vznožju pobočja.	Pob	ni več tehtal svojega srca.Prišel je bil do	A
se je, se vzdignila do vrha in nato izginila;	pob	je prišel do kozolca in stopil mimo - Krn pa	A
nekam v zavetje in počakajva, da se zdani.«	Pob	je čutil, da očetu še nekaj leži na srcu in	A
Začelo se je daniti.	Pob	se je zdaj lahko mirno oziral okrog sebe. Pokrajina	A
juniju že šel k mali maturi, kakor se reče.«	Pob	je samo z rameni zmignil in trznil z nosom.	A
ali si že kdaj premišljal, kaj bi rad bil?«	Pob	ga je pogledal in nato zmajal z glavo.	A
prikritim razočaranjem. »Nikoli,« je odkimal	pob.	»Hm ...« je zamrmral oče.	A
demnajst let bo star, pa ga prav nič ne zanima! ...«	Pob	je potegnil glavo med ramena in molčal.Bilo	A
nebo. »In kaj naj bi bil?« je hitro vprašal	pob,	ker bi mu rad ustregel. »Hočem reči	A
Ali poslušaš?« »Poslušam,« je prikimal	pob.	Oče je stopil nekaj korakov molče.	A
Tako je to! ...«	Pob	je čutil, da se je oče premislil in da ni povedal	A
Toda nič zato!« je pribil in zamahnil z roko.	Pob	je skoraj vse to že vedel.Pripovedovala mu je	A
Oče je korakal molče in zamišljeno.	Pob	je čutil, da še ni povedal vsega, kar je imel	A
»Ali ne pišeš pesmi? ...«	Pob	je poskočil in zardel, kakor bi ga bil oče vprašal	A
odločno rekel. Očetu je bilo očitno všeč, ker je	pob	tako poskočil. Nasmehnil se je in ga začel miriti	A
reprosti kmečki fantje.« »Saj vem,« ga je prekinil	pob.	»Mlinarjev Cene jih piše, pa se mu vsi posmihajo	A
jaz raje berem povesti kakor pesmi,« je rekel	pob,	da bi pač nekaj rekel. Oče se je zamislil	A
streho?« »A ‘Ladja brez krmarja’?« je vprašal	pob,	ki se je dobro spominjal, kako je potegnil izza	A
Cenetu...« »In zato si skril za streho?« je rekel	pob.	»Najbrž ...«	A
drugačen. Prej je bil oče samo oče, zdaj pa se je	pob	nenadoma zavedel, da ni samo oče, temveč da	A
ravnateljem pogovarja prijazno in z zanimanjem, mu je	pob	veselo, res iz srca obljubil, da bo prijazen	A
nepomirljiva; nikdar se ni pripetilo, da bi se	pob	in čeča, ki sta hodila dopoldne v šolo, mirno	A
Giusto ime.« Iz vasi se pripodi dvanajstleten	pob,	se zaleti v Giusta, obstane za hip in nato naglo	A
živahnega in že na oko tako bistrega otroka.	Pob	prileti h koritu, se ustavi, tišči roke na hlačnih	A
Angelca in potegne škaf izpod žleba. »Ah, ta moj	pob!	« vzdihne z ljubeznijo, s skrbjo in ponosom.	A
karajoče žuga. Osemletno dekletce in sedemletni	pob	se je držita za krilo. »Justina!« široko	A
»Ti štrukelj, ti!«	Pob	ga takoj pocuka za rokav in ga možato vpraša	A
Pred požgano hišo stojita dve starejši ženski.	Pob	in dekletce pritečeta ter vsa iz sebe kričita	A
Nacetu, ki ga je potežkal, rekel, da je brhek	pob,	in ga dal Ruparjevemu Francu.Ruparjev Franc	A
Ruparjev Franc je prav tako rekel, da je brhek	pob,	in ga dal Štefucu, ki se je očetovsko zamaknil	A
In kaj se ti rodi?	Pob!	»Na,« so takrat rekli možje, »lepota se je izrodi	A
leti rdečelasi dvanajstletni Žuželjčev Tinč.	Pob	je nizek, zelo tršast in kratkih, krivih nog	A
vlekel. Okrogličar pa je tekel, ker se mu je	pob	smilil, čeprav je že pri Zagomiličarju izvedel	A
je!« ponavlja in ga potiska k tlom. »Potrpi,	pob,	potrpi, da pride duša za mano, pa tudi oko,	A
zasipavati, zakaj Tinč že teče ob njivi. Toda	pob	se samo za hip ustavi ob jami, premeri kmete	A
Razveselil se me je z rokami in z glasom: »Aha,	pob!	« je vznemirjeno zakričal.»Stopi sem!«	A
Zamislil se je za hip, nato pa je kar poskočil: »	Pob,	nemara imaš pa res prav!«Hitro je vzel iz ust	A
70811114005 .. . / v_gaju.10 . \/ . / Zapomni si to,	pob!	« »Bom,« sem rekel.	A
strašno grenak!« »Za tvoja usta, dragi moj	pob!	« se je pomilovalno nasmehnil.»Za tvoja usta	A
nerazumljive, da nisem vedel odgovora. »Tako je,	pob	moj!« je globoko prikimal Temnikar.»Če bi dali	A
»Rajši ne,« sem rekel. »	Pob,	ti imaš prav!« je prikimal.»Pameten si.	A
In kje je moj gaj? In kje je tisti zamišljeni	pob?	Kje je tisti otroško zasanjani slovenski knez	A
ter začudeno in žalostno zmajal z glavo. »	Pob,	pogleda pa nimaš bistrega,« mu je rekel. »In	A
mami, da zaradi tega tudi v posteljo močiš. Ta	pob	ne bo za rabo, je rekla,« je dodala Zinka.	A
Mevža. Kakšen	pob	pa si?« je rekla in sedla predenj na berač.	A
»Že, ampak povedati ne smeš,« je zastokal	pob.	»Povedati, trapa, za kakšno me pa imaš	A
Potem je stopila k sosedi in tarnala, da je	pob	od dne do dne boljčuden; čez dan se potepa,	A
Ali si ne upaš? Kakšen	pob	pa si?In zakaj me gledaš tu sem?« je rekla in	A
grožnjo, da jo bo že bog kaznoval. »Moj bog, saj	pob	ni pri čistem, posebno zadnje čase ne.Lahko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani