nova beseda iz Slovenije
Culo in kučmo s svojim pohlevnim premoženjem | pak | je pod glavo del. Ni dolgo dremal, ko prideta | A |
pravljica ni ohranila. Z velikim veseljem | pak | je zaslišal kmalu, da sta huda grozilca začela | A |
v noči pridejo in jo spovejo. Precej potem | pak | je otrpnila in, preden je Reza prinesla mrtvaško | A |
rada dol v dolino na tihi grob rajnkega, potem | pak | se je rada glasila v grajski pristavi, kjer | A |
vstane sodnik in se odpravlja. Simon Grniščak | pak | je bil tako zamislil se v nekaj, da še s stola | A |
živel od dela svojih kmečkih podložnikov, meščan | pak | si je moral ali z rokodelstvom ali kmetijo prislužiti | A |
ti pa čakaj!« Rekši, Kolček zbeží, Sušnja | pak | se zmuza tja do vrat in se stisne ob njih, sulico | A |
utolažil razjarjeno množico. Na njegovo besedo | pak | se je kmalu vse mirno razšlo in meščanje so | A |
ni mogel sam domov, v svojo hišo nesti. Simon | pak | se mu je nepovabljen pridružil in oba gresta | A |
da bo prišel še zanj čas maščevanja, Sumerek | pak | je še dolgo sedel pri luči. IV »No, káko srečo | A |
razsodbo in pomoč poklicati. Jurij Auersperg | pak | je precej, ko je sodnik odšel, s kupico vina | A |
spremiš.« Andrejko, atletični sin stare žene, | pak | je strmé in z odprtimi usti debelo gledal lepo | A |
sodnika in si ga še izvoliti ni upalo. Naenkrat | pak | so se reči spreobrnile na toliko, da so vsaj | A |
poslal na svojo graščino v Turjak. Nasproti | pak | je sprevidel, da je velika nevarnost zanj, če | A |
odgovarjal Simonu, obmolknil je tudi ta. Grof | pak | je bil previsok, da bi se bil menil s tem ali | A |
deklico očetu, bode govoril še z obema; zdaj | pak | se jima ni ničesar bati. Ko so prišli v grad | A |
že po naturi bil burne in nagle krvi, zraven | pak | je živel še v onem času, ko je svet vsako malo | A |
njegovo mrtvo hčer spravijo v mesto. Grniščaka | pak | je zapovedal zapreti, rekoč, da v njegovi hiši | A |
dolgo živel. Šel je kmalu za hčerjo, popred | pak | je še videl, da je bil na njegovo mesto za sodnika | A |
oblačimo v tanka, mehka oblačila, naši očetje | pak | in naše matere so nosili in nosili surovo prtenino | A |
cesarja v grad in zdaj ga oblega Vitovec. Mene | pak | je sreča doletela, da sem prišel vas kranjskih | A |
ko je ravno sonce zahajalo za goro. V gradu | pak | se je ko blisk raznesla novica med hlapci, da | A |
napleni in kjer je že nekateri obogatel, enim | pak | je srce poskakovalo, da bodo zopet imeli priliko | A |
znal, in obetal mu lepih reči iz vojne. Peter | pak | je nazadnje še enkrat obljubil, da si bode prizadeval | A |
sem, utrudili in zbosili so se nam konji, ti | pak | nam še nisi povedal, čemu smo prijezdili v to | A |
konja in odjezdi s Petrom po denar. Hlapca | pak | sta morala za poroka ostati pri ognju.Toda zapovedal | A |
skoraj vsi Samolovi pajdaši na Ogrsko, Samol | pak | na Turško. Ni manjkalo veliko, da ne bi bil | A |
Da jih dobom ‒ ne skrbi tega. Bratranec tvoj | pak | je lep janičar; ni temu pet tednov, kar sem | A |
glave tja, kamor jih je noga nesla. Veliko | pak | so jih Turki posekali in pojezdili na travniku | A |
ženske, otroci in starci so šli v cerkev, možje | pak | so se zbrali za zidom in sklenili, braniti se | A |
Zunaj so se bliskale krive sablje, izza zida | pak | so prosti možaki vihteli različno orožje.Eni | A |
skale zapirajo daljnjo pot v strani. Naprej | pak | je v neizmerni temni daljavi predrznežu pot | A |
se je gibalo po taboru krščanskem. Še živeje | pak | je bilo v šotorih turških, kajti raztresene | A |
Drnuljo potepel, da ni bil ta močnejši. Tako | pak | se mu je bridko zagrozil in dejal: »Molči, Drnulja | A |
se bo kozel pametnega skazal ali ne. Drnulja | pak | s solznim očesom doma Lisca omotvozi in ga vleče | A |
15 . / ga poganja, pa le ‒ prav zlepo. Liscu | pak | žalosten pravi: »O, ko bi se dalo, da bi midva | A |
poslušajmo!« šepetajo stari in mladi. Krivostegno | pak | govori in razsodi takole: »Ker se kozel ni z | A |
z devetimi udarci. Njegov gospodar Drnulja | pak | naj bo ta tepež gledal z zavezanimi očmi, ker | A |
hlapca, da sta konje vedla pred njimi. Oni trije | pak | so še precej dolgo stali v mrzloti na dvorišču | A |
slabeje gori ter naposled ugasne. Od drugega | pak | vzame svečavo sam in stopa ž njo dalje.Debelo | A |
ukaže, obrneta se in mrmraje vračata. Skoraj | pak | obstaneta zopet in se pogovarjata, gledaje za | A |
zvedel, kaj se očito o njem piše. Blaž Pumpreht | pak | je preveč realen mož, da bi bral tega ali onega | A |
jed je to, da se pa njemu prav prileže. Jaz | pak | sem mu dokazoval, da je bilo česen jesti pač | A |
da se če s capastim beračem pogovarjati. Jaz | pak | sem bil vesel, da je šel. »Ko bi bil | A |
nekaj, kar že bo. Mi trije smo pili polič, oni | pak | so poklicali več bokalov na mizo. Jaz nisem | A |
še njega samega. Drugih se nisem bal, njega | pak | sem se - da po pravici povem - malo bal in zato | A |
gradu, pri svojem gospodu precej premore, gospod | pak | je mogočen, zamera pri njem nevarna, zlasti | A |
Jaz sem se ogibal sniti se ž njim. Kmalu | pak | sem zvedel, da se nisem motil, ko sem mislil | A |
umrl. Brž me je dal prepisati, gospodarstvo | pak | si je obdržal in pravico, prepis vzeti nazaj | A |
misli, saj vzeti je on ne more in noče, ona | pak | menda ima že toliko pameti, da bo vedela, kdo | A |
sem se nekoč jokal, ko sem bil sam. Obenem | pak | sem se zagrozil valptu: gorje mu bodi, če ga | A |
valpet me je vedno gledal in smejal se, ona | pak | je v mizo zrla in le malo odgovarjala.Ko bi | A |
in gre za njo. Nazaj ga ni bilo več, v veži | pak | je še govoril ž njo, dobro sem slišal, odgovarjala | A |
človeka, naj ide, kamor je, še tako daleč. Takrat | pak | je bil izgubljen in zavarovan, da je le iz dežele | A |
žalostne prigodke prejšnjega leta; marsikatera žena | pak | je še milo jokala po možu, katerega so ji obesili | A |
Krškemu se razprostira planjava, na drugih straneh | pak | ga je obdajal tačas, še bolj ko današnje dni | A |
zatisnil, to si je lahko misliti. Ilijev sin | pak | je, prišedši iz starčeve hiše, pod plaščem skriti | A |
poroka še za dve leti odloži. Med tem časom | pak | je bil Jošt Turen namenjen poslati sina iz dežele | A |
Ljudje radi sina po očetu sodijo. Oče | pak | je bil med vsem ljudstvom prav na slabem glasu | A |
Kakor je navada, molilo jih je mnogo, veliko | pak | jih je tudi bilo, ki so razmišljeni stali, pozabili | A |
ciganka, ali bolj prav preoblečeni Kosoman, | pak | je šel v gosposko sobo, kamor je bil klican | A |
jasnem, prijaznem nebu. V prsih Ilijevega sina | pak | ni bilo jasno.Njegov krvavi namen, katerega | A |
Mlada gospa?« vpraša Peter čudé se. »No, kdo | pak? | Morda se domislimo, da še njo s seboj vzamemo | A |
opazil, da ga nekaj časa ni bilo. Kosoman | pak | se zavije v plašč in naglo korači čez polje | A |
za ljudstvo proti oholemu plemstvu. Ljudstvo | pak | je to gospico ljubilo. To je Kosoman premišljal | A |
stol posaditi, kjer je pred sedel. Na koncu | pak | se usede sam, in kar je bilo prostora, posedejo | A |
železnim razbeljenim obročem na glavi. Njegov sin | pak | je imel glavo izgubiti vpričo svojega očeta | A |
napraviti,« odgovori kmetič in gre dalje. Ta | pak | se obrne in reče lepi deklici, kakih dvajset | A |
je skupljeval in vozil v mestne zaloge. Doma | pak | je žena kmetovala z družino.V vsem je imel srečo | A |
Brašnarjeva hiša najtrdnejša vse vasi. Zdaj | pak | je bila najbolj zadolžena, poslopje opuščeno | A |
se človek ne more vsak dan, želja po pijači | pak | se zmerom vrača.Zatorej je bil Brašnar tudi | A |
nobene pritožbe. Franici in njenemu značaju | pak | je bila ta očetova volja važna.Delo in tovarištvo | A |
je bila v njegovem štirinajstem letu umrla, | pak | je nasledoval poštenost, dobro srce in še mnogo | A |
Saj ni, da bi ga moral nositi na prstu.« »Kaj | pak? | « »Ko bi baš takega dobil, kakor je ta | A |
ne more več, njegova sestra še dalje toži, on | pak | leže ter ne odgovori ničesar.Mogoče je, da ga | A |
vedelo, da je reč že tako daleč prišla. Nesreča | pak | je hotela, da se je ta ljubezen vendar objavila | A |
delal, ni vedel nekaj časa kaj storiti, hitro | pak | je čez malo hipov vstal, položil za račun nekoliko | A |
je hči vdala, da bo zopet kmalu vesela, mati | pak | se je spominjala, da je bilo tudi njej pred | A |
Smrekarjevega vrta, počasneje in z debelim basom | pak | mu je pritrkaval večji klepetec na lesniki pred | A |
Kmalu je ni bilo videti ni slišati. Začul | pak | se je od daleč iz doline mili glas zvona farne | A |
Saj je bil ta dogodek dokaz zanj! Druga misel | pak | je bila: če je treba svet preobrniti in krvavo | A |
nobenega, V okopih smo imeli le malo, Francozje | pak | so nas pritiskali od vseh strani. Pet dni smo | A |
vam, vsaj pete ste srečno odnesli domov; mi | pak, | ki nismo drugega storili kakor to, kar smo morali | A |
nismo vedeli, povedati nam nihče ni mogel. To | pak | smo le predobro vedeli, da na dobro nas ne ženó | A |
po 4 francoske solde (sous), mi feldvebeljni | pak | po 8 na dan.Zdaj smo se šele okrepčali in svoje | A |
starci in otroci sami dela opravljali, oni | pak | so ropali po cesarskih in španskih deželah, | A |
tja gnati, morda z dežja pod kap. Po sreči | pak | se je našel Poljak, ki nas je za lire potrdil | A |
tičali, podnevi v skritih goščah spali, ponoči | pak | kurili, pekli in kuhali ter posvetovali se in | A |
Trebanjec se je lepo spovedal, goriški vojak | pak | jo je bil obdelal bolj po soldaško, na kratko | A |
tega, kar smo prejeli za vojsko, moji možje | pak | so imeli poštne vozove spremljati na vse kraje | A |
pritiskal. Povsod nas je bilo vse živo, jesti | pak | nam je primanjkovalo.Malokdo je imel kaj kruha | A |
tisoče ljudi je požrla Berezina. Tretji dan | pak | rečem: »Ali umrem ali pa pridem čez vodo.« | A |
zima, nismo hoteli iti z gorkega. Naenkrat | pak | se ogenj pokaže; hiša, v kateri smo bili, je | A |
čeravno so tudi meni dali »palku kušat«. Saksa | pak, | ki je hotel uteči, tepli so ti trije surovi | A |
vrgli so bili zaničljivo ta papir proč; jaz | pak | sem se stegnil in ga bil zopet pobral, in glej | A |
Rajni, drugi proti Magdeburgu, jaz in mlad Hrvat | pak | sva jo mahala na Vurcen in Draždane.Tukaj sem | A |
Hrvatov tobakarjev v kontrabantu zaslužil?« »Kje | pak! | « sin kratko odgovori. »Jaz pa tega nočem, da | A |
sname, poišče in potiplje, kjer je »vera«, potem | pak | se na pol uleže na trebuh in na prsi in jame | A |
mahali po kratki raztrgani kamižoli; na nogah | pak | je imel irhaste udelane hlače do kolen, potem | A |
sedela dva Hrvata, eden pri šestdesetih, drugi | pak | za štirideset let mlajši. Vendar kakor sta onadva | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 94 194 294 394 494 594 694 794 894 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |