nova beseda iz Slovenije
je bila ustanovljena Avstrijska Marka, cesar | Oton | III. pa je leta 996 freisinškemu samostanu izročil | A |
letnice zapisovati s štirimi številkami, je kralj | Oton | I.Veliki ustanovil veliko vojvodino Karantanijo | A |
teh težkih dneh, o domovina... ( | Oton | Zupančič) * | A |
in žalosti ji niso prizanašale. Njena sinova | Oton | in Henrik sta se sprla...« Tako je brala sestra | A |
grofa Otona! »Rakovnik je lepo imetje! Grof | Oton | in naša Moli! Kaj?« | A |
vesti mi prinašate o dobri gospe materi, grof | Oton? | « Na ta milostni ogovor se je grof Barbo priklonil | A |
počivalo škofovo oko na mladem plemiču. Ta grof | Oton | Barbo je bil prav orjaška postava in nikakor | A |
bi premočno zapihala od Vesele gore sèm. Grof | Oton | je bil visok kot cerkven stolp, a rodbinski | A |
privilegije kranjskih mest. V koliko je bil grof | Oton | bistroumen, ne vemo, da pa je bil predrzen in | A |
aristokratov. V tej vrsti je stal ‒ seve ‒ tudi grof | Oton | Barbo in je bil eden najglasnejših.Iz cerkve | A |
razburjenosti je dal najživahnejšega duška grof | Oton: | ko je stopal ponosni krojač mimo njega, je dvig | A |
posebej poudarjati. Od tiste nedelje je bil | Oton | Barbo ljubljanska imenitnost.Nekaj dni se je | A |
deželnih pravic in škof ljubljanski, je grof | Oton | Barbo molče slonel ob steni, a vsako besedo | A |
Opazil je to baron Kruft. »Kaj ti je, | Oton? | « ga vpraša z očetovsko skrbnostjo. »Nič, nič | A |
prej poslovili. Na koncu je ostal samo grof | Oton | Barbo, ki se je bil v Thurnovi hiši prav kmalu | A |
V malem salonu, prav v kotu, sta sedela grof | Oton | in kontesa Eva Luiza.Mati grofica se je bila | A |
je izpregovorila srepo: »Vi vzdihujete, grof | Oton? | In v moji družbi? | A |
razvita. Prav dobro je vedela, čemu zahaja grof | Oton | v hišo; vedela je tudi, da bi ga nikdar, nikdar | A |
ji je vendar dobro delo, da je zagazil grof | Oton | v njeno mrežico: niti koraka ni storila, da | A |
glasno ter viknila veselo: »Čemu zdihujete, grof | Oton, | ko je sedaj tako krasno v Ljubljani!« Prej, | A |
Škoda! Vam, grof | Oton, | v resnici ni bila namenjena!« Zveneče se je | A |
nikdar ne postane star! To bi morali vedeti, grof | Oton! | « Kaj ti čem odgovarjati, otroče? si je mislil | A |
kontesa od sreče kar koprnela in drhtela. Grof | Oton | pa je izgubil svojo igro tisto jutro! 11. poglavje | A |
honerje delati. Tisti večer je bil povabljen grof | Oton | Barbo. Okrog desetih je bila zbrana vsa družba | A |
Napoleona spodil iz Evrope! Tik nje je sedel grof | Oton. | Ta zaljubljeni mladenič je istotako vedel, kak | A |
knez Metternich kaj pripomoči, da dobi grof | Oton | svojo golobico, bode v to gotovo pripomogel | A |
katerim je hotela izliti žolč svoje duše. In grof | Oton | Barbo se ji je zdel v to kakor nalašč ustvarjen | A |
tatvine, kaj jaz vem! Če pa vas gledam, grof | Oton, | si pa prav živo predočujem, kak obraz je napravljal | A |
odprla vrata in sta pred žarečim Urhom vstopila | Oton | grof Ostrovrhar in njegova hči Zofija. »Oh, | A |
Gleda jo kakor bi ji hotel umeriti obleko!« | Oton | grof Ostrovrhar, že prileten, nekoliko nadušljiv | A |
vzdihnila, ker je vedela, kako tenkovesten je grof | Oton | in kako dobro si bo ogledal bodočega zeta.»In | A |
Šumbreški jim je podaril dve kmetiji v Beču, grof | Oton | Ostrovrhar s Svibnega pet kmetij pri Litiji | A |
je nad ranjencem in zdaj spoznal ta obraz. » | Oton | Vidal,« je zaklical Juri, »ali me čuješ?«Umirajoč | A |
trudil, da pretrga vse šive, s katerimi je bil | Oton | Vidal zašit v volčjo kožo.Siromak se mu je smilil | A |
Siromak se mu je smilil nad vse. | Oton | Vidal je bil znamenit pevec, ki so ga radi sprejemali | A |
sporazumela. Med tem je bil nesrečni pevec | Oton | Vidal prišel k zavesti. Priplazil se je do Jute | A |
spomini. Pred njenimi nogami je ječal umirajoči | Oton | Vidal, blizu nje v senci samotnega drevesa se | A |
prijezdil je mejni grof istrski in prijezdil tudi | Oton | Vipavski. Zbrana množica je visoko gospodo pozdravlj | A |
stran 123 . / Posebno burno je bil pozdravljen | Oton | Vipavski, kajti takega bogastva, kakor ta velikaš | A |
izmed tekmovalcev. Kraljem je bil izvoljen | Oton | Vipavski, nakar se je vršila volitev »semanjskega | A |
Vipavskega na nujen pogovor. Ko sta se Majnhard in | Oton | odstranila od obeda, je vladala med udeleženiki | A |
izdajalca.« . / . / stran 127 . / Majnhard in | Oton | sta se pri Jurjevih besedah zganila. Oton je | A |
Oton sta se pri Jurjevih besedah zganila. | Oton | je povesil oči, pa tudi Majnhard ni mogel vzdržati | A |
Ali sta zadovoljna s tem?« »Ne,« je odgovoril | Oton | Vipavski.»Sploh pa od vas ne potrebujem pojasnila | A |
Potem so se vsi trije razšli. | Oton | Vipavski je prišedši domov, dal poklicati meniha | A |
osebno zaklenil vrata. »Častiti oče,« je dejal | Oton | Vipavski, »velike moje žrtve v blagor sv. cerkve | A |
da mu nisem pomagal pobegniti,« je zaklical | Oton | Vipavski, »in vsi moji ljudje lahko potrde, | A |
se niste ravnali po patrijarhovih ukazih.« | Oton | Vipavski je jezno udaril ob mizo. »Kaj pa hočete | A |
rivoverstva, na Tržič, na Červinjan in na Devin.« In | Oton | je obširno pojasnil svoj načrt ter razložil | A |
njegovim izvajanjem. »A sedaj,« je končal | Oton, | »je ves moj načrt v nevarnosti. Juri Devinski | A |
velikim ponosom in vprav vladarsko oblastnostjo: » | Oton | Vipavski ‒ slušaj mojo zadnjo besedo.Razvil | A |
ti ni treba bati razkritij Jurja Devinskega.« | Oton | se je prestrašil fanatizma, ki je žarel v temnih | A |
Vaše besede so hudo žaljenje sv. cerkve, vitez | Oton | Vipavski.« »Oprostite,« je rekel Oton.»Kaj torej | A |
vitez Oton Vipavski.« »Oprostite,« je rekel | Oton. | »Kaj torej želite?« | A |
in z Jurjevimi graščinami?« »Vse dobite vi, | Oton | Vipavski.« Izraz zmagonosnega zadovoljstva se | A |
Vipavskega. Nastal je kratek molk, potem je | Oton | podal menihu roko, kakor bi hotel s tem potrditi | A |
treba to vedeti,« je z nekako žalostjo rekel | Oton | Vipavski.»Saj je dovolj, če vam morilca pokažem | A |
Komoljevih rokah in gotovo ve tudi že našo tajnost.« | Oton | Vipavski je, kakor bi ga bila čustva premagala | A |
kako slabo sem pač izpolnil svojo obljubo.« | Oton | Vipavski bi bil menihu Dominiku lahko povedal | A |
lokavosti ni posrečilo, spraviti še kaj iz njega. | Oton | se je delal, kakor bi niti ne slišal menihovih | A |
Dolgo časa je vladal v sobi molk. | Oton | je zatopljen v svoje misli sedel pri mizi, menih | A |
menih obrnil in s svojim mogočnim glasom rekel: » | Oton | Vipavski, odposlanec oglejskega patrijarha je | A |
vam jaz obljubljam, da izpolnim svoje obete? | Oton | Vipavski, pomisli še to, da ti je pričakovati | A |
kazni po smrti, v življenju pa cerkvene kazni.« | Oton | se ni zbal menihovih groženj, a je vendar rekel | A |
spoštljivem slovesu odšel. Po njegovem odhodu je dal | Oton | poklicati moža, čigar sveta si je najiskreneje | A |
bilo jako skrivnostno. »Kaj dela?« je vprašal | Oton | Vipavski. »Obtožbo pripravlja,« je odgovoril | A |
Rajmondo. »Ah, ta Komolja, ta je moja nesreča.« | Oton | je globoko zavzdihnil, kakor da je v Komoljevih | A |
ste razbojnike poslali nad Jurja,« se je čudil | Oton. | »In gospa Juta?« | A |
slučajno naletela na Jurja in na razbojnike.« | Oton | se je zganil.Ozrl se je po sobi, kakor bi se | A |
tega divjega izbruha neskončnega sovraštva je | Oton | umolknil in z nekim strahom zrl na Rajmonda | A |
združi. »Odkritost za odkritost,« je dejal | Oton. | »Tudi meni je na tem, da se Jurja uniči. | A |
Moža sta se zlohotno in škodoželjno zasmejala. | Oton | je naročil vina, in pri rujni kapljici sta potem | A |
in se je dolgo in živahno ž njim posvetoval. | Oton | Vipavski je bil ves dan na ulicah in je z ljubeznivimi | A |
različni velikaši, med njimi tudi grof Majnhard in | Oton | Vipavski in hitro se je vnel med njimi precej | A |
ost proti vam, grof Majnhard, ali proti vam, | Oton | Vipavski, ni to moja krivda.Kar preti meni, | A |
prišlo še pred zborovanjem do prepira, saj je | Oton | Vipavski že začel stegovati svoje roke, kakor | A |
možje, ki so prodali ključ do vrat sovražniku. | Oton | Vipavski je eden tistih, ki se je prodal oglejskemu | A |
postanejo vsi podložniki oglejskega patrijarha. Tudi | Oton | Vipavski ne bo nič drugega, kakor ovenčan tlačan | A |
dvomili o mojih besedah, evo vam dokaza, da nas je | Oton | Vipavski izdal in prodal oglejskemu patrijarhu | A |
da je vse plemstvo potegnil na svojo stran. | Oton | Vipavski je sedel bled in prepadel na svojem | A |
običaj. Potem se je obrnil tja, kjer je sedel | Oton | Vipavski, pogledal ga ostro in potem začel govoriti | A |
potem začel govoriti s slovesnim glasom. » | Oton | Vipavski ‒ slušaj glas papeževega notarja in | A |
naročje svete matere edino zveličevalne cerkve.« | Oton | Vipavski se je trepetaje zgrudil na kolena in | A |
govor in je z močnim glasom zaklical: »Vstani, | Oton | Vipavski, vstani takoj.Na svojo čast in na svojo | A |
ponižaj se.« Ko bi bil v tem trenotku vstal | Oton | Vipavski, ko bi bil pokazal voljo, bojevati | A |
da se bo ž njim vred bojeval do smrti. Toda | Oton | Vipavski je obležal na kolenih.Zakrival si je | A |
obrnil proti Otonu Vipavskemu. »Govori ti, | Oton | Vipavski.Je-li resnica, kar sem povedal?« | A |
začudenje našel tam pismo, s katerim ga vabi | Oton | Vipavski na skriven pogovor v samotni hiši, | A |
pri vratih. Spoznal je pač, da stoji pred njim | Oton | Vipavski, toda premenjen je bil tako, da Juri | A |
tako, da Juri ni hotel verovati svojim očem. | Oton | je bil ves upadel, bled in bolehen.Iz krepkega | A |
in bolehen. Iz krepkega zdravega moža je bil | Oton | postal v dveh mesecih oslabel starček. »Ti si | A |
nimajo uspeha, slabi pa jih imajo.« Tako je | Oton | Vipavski ogovoril Jurja Devinskega in ga povabil | A |
Juri je bil pripravljen na oster ugovor, ali | Oton | Vipavski je samo zmajal z glavo in vzkliknil | A |
obšlo ga je čuvstvo zadoščenja, da je sedaj tudi | Oton | Vipavski pritrdil sodbi, ki jo je bil s toliko | A |
Juri, uvidevam, da si imel prav.« »Veruj mi, | Oton, | « je nadaljeval Juri, »da nisem kar nič ponosen | A |
dokazal nad vse sovražne naklepe, ki jih je | Oton | gojil proti njemu iz dobičkaželjnosti, ali premagoval | A |
odločilno borbo,« je po kratkem molku povzel | Oton | Vipavski.»Skrbno si utrdil najvažnejše postojanke | A |
nikakor ni umel, kaj da pravzaprav namerava | Oton. | »Ne zameri, Juri ...,« je odgovoril Oton, »ali | A |
namerava Oton. »Ne zameri, Juri ...,« je odgovoril | Oton, | »ali znano mi je, da ti primanjkuje denarja | A |
Denarja imam, kolikor ga rabim, več kakor ti, | Oton | Vipavski, in, kar je važno, pridobljen je poštenim | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |