od (701-800)

če sem znorela. Hani: če bi ti otroci vpili	od	lakote in bi beračila po vasi gor in dol za	A
da bi beračila, da bi beračili tvoji otroci	od	hiše do hiše in da bi vpili od lakote. KANTOR	A
tvoji otroci od hiše do hiše in da bi vpili	od	lakote. KANTOR: Ven!	A
razodeni greh. Če bo treba, pojdem z otroci	od	hiše do hiše.Bolj lahko mi bo pri srcu kakor	A
zakliče: Francka! FRANCKA vstopi takoj	od	leve. SODNIK: Steklenico vina!	A
s tisto stvarjo... S tistim nesrečnim dogodkom	od	predvčerajšnjim...Stvar je sicer popolnoma jasna	A
Ali bi si bili mogli misliti kdaj kaj takega	od	tega dolgočasnega, mirnega človeka? KANTOR	A
tega dolgočasnega, mirnega človeka? KANTOR:	Od	koga? SODNIK: Od koga neki - od Bernota!	A
KANTOR: Od koga? SODNIK:	Od	koga neki - od Bernota! KANTOR: Kaj je z	A
KANTOR: Od koga? SODNIK: Od koga neki -	od	Bernota! KANTOR: Kaj je z Bernotom? SODNIK	A
vzel Bernot puško s sabo, ko se je poslovil	od	vas? KANTOR: Ni je vzel.	A
napotil po stezi čez polje; na polju, sto korakov	od	vaše hiše, so ga našli zjutraj ustreljenega	A
moje srce - jaz ostanem... Ne rabim več ljubezni	od	nikogar.Ali si bila pri durih, ali si slišala	A
KANTOR: Naj pride dol, da postreže gostom. Odide	od	okna, k durim v ozadju; Francka na levo; iz	A
Župnik in dvoje mož z njim. - Francka prinese	od	leve kozarcev, jih razpoloži po mizah	A
in tudi vi, dragi moji - če bi prišel k vam,	od	Boga udarjen Job, bi me pognali s praga kakor	A
Pomagaj si sam! Obrne se	od	okna, vzame kozarec vina, nese ga do ustnic	A
PRVI KMET: Mimo so. Kmeta se vrneta	od	okna. KANTOR: Šlo je mimo vse.	A
I Pozorišče je za par pedi nižje	od	rampe, kakor pogreznjeno.Glavni vhod je zadaj	A
ogreznjeno. Glavni vhod je zadaj, nekoliko na desno (	od	gledalca); troje stopnic drži do vrat.Na desni	A
so se napela jadra, je lepa Vida vzkriknila	od	bolečine, kri je planila iz srca v oči.Ladja	A
ziblje, trepeče, ne more nikamor, val ga nosi	od	brega k bregu ... neprestano od brega k bregu	A
nikamor, val ga nosi od brega k bregu ... neprestano	od	brega k bregu, brez cilja ...Vstane.	A
se je bil zganil v tolmunu, nastopil je pot	od	brega k bregu ... nato se je vrnil - od brega	A
je pot od brega k bregu ... nato se je vrnil -	od	brega k bregu ... DIONIZ kakor da ga ni bil	A
čakal, da stopim na barko; pel sem in vriskal,	od	same norosti sem zalučil klobuk v morje.Čez	A
klobuk v morje. Čez tri tedne sem bil bolan	od	same bridkosti; vse se mi je trgalo v prsih	A
Da bi vedel! Bolezen je, hujša	od	kuge.Zastrupila ni samo mene; ves zrak je je	A
je je poln, prepaja ga kakor strupen sopar,	od	neba lije, iz zemlje puhti, vsesá se v kri,	A
se je celo malo pritaknem, da se tiho ziblje	od	stene do stene.Ali nisem to storil le zategadelj	A
tako prečudne novice, da bi ljudjé strmeli in	od	strmenja popadali. DIONIZ se ga oklene	A
VIDA: Pozdravljeni! MRVA ves trepetajoč	od	ljubezni in od sovraštva: Pokleknimo prednjo	A
Pozdravljeni! MRVA ves trepetajoč od ljubezni in	od	sovraštva: Pokleknimo prednjo, pokleknimo pred	A
POLJANEC: Pozdravljena, Vida! DIONIZ:	Od	srca pozdravljena! MRVA: Zakaj prosiš milosti	A
POLJANEC: Tudi meni je zaklicalo, me je vabilo ... ne	od	onkraj morja - od onkraj zvezd!... Vzemi svetilko	A
zaklicalo, me je vabilo ... ne od onkraj morja -	od	onkraj zvezd!... Vzemi svetilko in jo upihni;	A
Zdelo se mi je, kakor da je govorila z nami	od	onkraj morja, od onkraj zvezd ... Polnočen gost	A
kakor da je govorila z nami od onkraj morja,	od	onkraj zvezd ... Polnočen gost ... da sem iztegnil	A
ne kliči me ... DIONIZ: Ne hodi, Vida ... ne	od	nas ... VIDA: Ne boluj po meni, moj mali, ne	A
ker je pogledal v večnost in ne ve, če trepeče	od	sreče ali od groze ...Človek misli: zdaj, prav	A
v večnost in ne ve, če trepeče od sreče ali	od	groze ...Človek misli: zdaj, prav zdaj se bo vse	A
življenje ... ZDRAVNIK: Nisem še videl obraza bledega	od	sreče, tudi ne oči, ki bi od same sreče razodevale	A
obraza bledega od sreče, tudi ne oči, ki bi	od	same sreče razodevale strah. DOLINAR: Bolan	A
ZDRAVNIK toči: Kako klavrn je človek, bolj klavrn	od	živali in rastline: sram ga je življenja!Dihne	A
govoril z menoj. In smejala sem se ... ves čas, že	od	parka sem se mi je tako smejalo vse od glave	A
čas, že od parka sem se mi je tako smejalo vse	od	glave do nog, da sem se morala obrniti v stran	A
morala obrniti v stran, če je kdo šel mimo.	Od	jeseni te nisem videla ... to se pravi ... nisem	A
nanj - kaj nisi čutil, da si prepisaval, čisto,	od	besede do besede prepisaval? DOLINAR: Prepisaval	A
besede! ... Ali pa je morda za take stvari že	od	vekomaj eno samo pismo ... tako kakor fraze na	A
v očeh ti je zapisano, da si vse razumela že	od	začetka. Zato ni resničen tvoj smeh ... in ni	A
verande sem jo videla nekoč, pozno v mraku,	od	daleč; takoj je senca utonila v sence, kakor	A
DOLINAR: Ti si ugenila, s katero besedo sem te	od	daleč pozdravil. MILENA: Ti si uganil, katero	A
DOLINAR: Milena! Milena!	Od	desne pride počasi in tiho V i d a, v temen	A
težke sanje! Obadva stojita pred verando,	od	večerne zarje obžarjena. DOLINAR: Da so	A
več tisti, kakor sem bil? Kaj se je zgodilo	od	jutra do večera, da se je čas razmaknil za leto	A
Vida! Gledaš me tiho in tuje, kakor	od	onkraj življenja - če bi te ne ljubil, bi se	A
veseli pesmi je bilo žalostno moje srce, žalostno	od	hrepenenja, ki ne ve ne kod, ne kam ... o, tako	A
jaz vesela, ko nama je zasijalo jutro, tebi	od	vzhoda, meni od zahoda? DOLINAR: Tudi ti	A
nama je zasijalo jutro, tebi od vzhoda, meni	od	zahoda? DOLINAR: Tudi ti, Vida, tudi ti si	A
svetlo noč! . / . / stran 96 . / SLUŽKINJA	od	leve: Voz je pod verando!Odide.	A
pot, vso noč, ves dan, o Vida ... Zakaj si šla	od	nas, brez slovesa od nas vdanih?... Angel božji	A
o Vida ... Zakaj si šla od nas, brez slovesa	od	nas vdanih?... Angel božji mi je kazal pot; našel	A
do dna, da bodo rdeča tvoja objokana lica, ti	od	vseh najbolj vdani - najbolj ubogi! DIONIZ	A
DOLINAR truden: Bolan sem, Milena! ZDRAVNIK	od	leve; gre mimo nju in pozvoni; služkinja pride	A
tisoč leti, ali je bilo sinoči? Kakor da je vse,	od	začetka do konca, en sam trenotek - blisk plane	A
Študent vstane in gre na desno.	Od	testá so mi roke, ne ubogajo; drži skodelico	A
testá so mi roke, ne ubogajo; drži skodelico ...	Od	desne mati, za njo študent. MRVA: Še pristavite	A
zunaj? MRVA: Veter je; spomladnji pozdrav	od	onkraj morja. ŠTUDENT bere z lista, ki ga	A
izgubljeno. Slabi smo bili in plahi, razjedeni	od	trepetajočega hrepenenja.Ali izgubljen ni noben	A
In tudi njo bodo videle te vesele oči ... brat,	od	srca sem jo ljubil! MRVA: Tudi jaz sem jo	A
MRVA: S teboj, brat. POLJANEC: Pokaži mi	od	blizu svoj obraz ... od blizu mi poglej v oči	A
POLJANEC: Pokaži mi od blizu svoj obraz ...	od	blizu mi poglej v oči ...Blagoslovljen, ti ubogi	A
boš vstal, kmalu jima pojdeš naproti! DAMJAN	od	ozadja; s potno palico in culo: Pa zbogom,	A
bil ob zid priklenjen, ali na križ prikovan -	od	zida bi se odtrgal in s križa bi stopil, če	A
odtrgal in s križa bi stopil, če bi me poklicalo	od	onkraj morja. MRVA: Ob tej uri, Damjan?	A
kaj ? ... bi se pač vrnil. Nocoj me je poklicalo	od	one strani, tam bi me od te strani poklicalo	A
Nocoj me je poklicalo od one strani, tam bi me	od	te strani poklicalo.Človek, ubogaj, kakor ukazuje	A
kakor je volja božja! Človeka pokliče spomin,	od	onkraj mosta mu dá znamenje; vstani in popotno	A
star si, trudni popotnik! DAMJAN: Ne starejši	od	tebe, brat, ne starejši!... Bog vama daj srečno	A
kakor zaljubljenca, ki trepeče in prebledeva	od	prevelike radosti.Rekel si, da sem najubožnejši	A
za kratko minuto! Mrva odide s študentoma;	od	desne mati. MATI: Ali si sam ostal, ubožec	A
svetlejši, kakor da se razmikajo zidovi; iz ozadja,	od	leve in desne prihajajo svatovski gostje, sence	A
gostje, sence najprej za zastorom, nato jasni,	od	luči obžarjeni; Poljanec jih sprejema v svatovski	A
je vino! VIDA: Mati, oj mati, pozdravljeni	od	srca! POLJANEC: Ah, kako so od sreče neumne	A
pozdravljeni od srca! POLJANEC: Ah, kako so	od	sreče neumne in motne moje oči!... Vidva lepa	A
POLJANEC: Nikoli več! ... Omamljeno mi je srce	od	samih rož, od same pomladi!Glejta, v tistih	A
Nikoli več! ... Omamljeno mi je srce od samih rož,	od	same pomladi!Glejta, v tistih dolgih hudih sanjah	A
Sanjalo se mi je namreč, da je v moji izbi visela	od	stropa dolga vrv, na vrvi pa je bila zanka	A
je okamenelo, pesmi so neme, beseda je mraz,	od	kamna so lica, roke ledene ... Oj dragi, strah	A
polje! Tam je prostora za naš svatovski ples,	od	gore do gore, od gore do morja ... tisoč nas je	A
prostora za naš svatovski ples, od gore do gore,	od	gore do morja ... tisoč nas je! POLJANEC: Tisočkra	A
... Vsi odhajajo na polje;	od	daleč se oglasi vesela svatovska godba; izba	A
Mati prižge svečo. VIDA: Dragi, ubogi,	od	srca ljubljeni!Ozri se na naju!	A
te ... Saj so že slepe moje oči, moja roka je	od	kamna ...Roko mi daj ... k ustnicam!	A
kotu se sveti, miza je pogrnjena. - Na desni -	od	gledalca - je nizko kmečko okno, na levi duri	A
jokal ne bom. FRANCKA: Mene žališ, ki te imam	od	srca rada, in tudi njega žališ, ki te ne sliši	A
obrit, svetál in prijeten. Redi in debeli se	od	akta do akta.Tudi ob prvem nastopu, ko je še	A
brezpokojna, vsega željna in vsega sita ženska	od	frizure do šolnov.Tako je oblečena in take so	A
nečimrna, še zmerom greha vredna. DACAR,	od	vseh rodoljubov obsojeni grešnik doline šentflorjanske	A
postlalo, ob potoku, v tistem brlogu, ki je bil	od	nekdaj pribežališče vsega smradljivega. Pravi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani