oča (101-200)

podpletala je nogavice in je resno prikimala. »	Oča,	prosim te, tvoji nazori niso pravi!Niso taki	A
To pot je mama pokimala fantu.	Oča	pa se je čudil: »Eja, káko mi poveš novico!	A
/ stran 65 . / Pismo s taborjenja Dragi	oča,	preljuba mamica! Vreme je bilo dosedaj žal bolj	A
snovi v sebi in vitaminov. Prosim Te, dragi	oča,	stopi pogledat v poučni slovar in mi piši, kaj	A
me je tolikšne številke in Te prosim, dragi	oča,	stopi in poglej v poučni slovar in mi piši,	A
Prosim Vaju, pridita kar oba semkaj, mamica in	oča,	in jetrno pasteto in čikarico prinesita s seboj	A
piskaj, pa bo prav tako zaleglo!« Videl pa je	oča,	da mu je trda beseda potrla sinka, pa je dobrohotno	A
mrčes. Pred večerjo se je vrnil domov dični	oča	in je bil vajen, da ga je na stopnicah pozdravil	A
ni bil vonj nikakor ne prijazen in je dični	oča	nagubal čelo, še preden je vstopil: Ta vonj	A
kmečki možak,« je začela mama. »‚Kaj bi radi,	oča?	’ ga vpraša zdravnik. ‚Tukajle vrh stegna mi	A
veliko skledo na mizo, je seveda povabila tudi	oča.	»Prisedite, boste še vi zajeli!«	A
tam judovski kralj. . / . / stran 53 . /	Oča	naš, kir si v nebesih ...«	A
za našo Lucijo, za siroto, da bi se vrnila!	Oča	naš, kir si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje	A
mi privadimo trpljenja, s katerim nas izkuša	Oča	nebeški!l mKnjige,l zaihti dekle, mknjige nimam	A
po naše, Jošt!« PETO POGLAVJE Kaj nam hoče	oča	Žumar, kaj nam hoče njega drug? Hoče vašo lepo	A
Vreme se bo spremenilo.« »Kaj pa leta,	oča,	leta?« »Ko sonce zemljo presuši, bom šel še	A
»Oh, no.	Oča!	Meni se pa zdi, da vi le ne boste mogli več čez	A
pritisnila se je k njemu in proseče vprašala: »Kajne,	oča,	da Volkuna ne damo?« »Nič se ne boj, Manica	A
prijatelju: »Mi te ne damo, Volkun. Jaz te ne dam pa	oča	te ne dajo pa Marko te ne da pa Rozalka tudi	A
Marko zavedel, da so gospodarji iz cerkve grede	oča	prav presodili.Skozi stisnjeno grlo je odgovoril	A
presodili. Skozi stisnjeno grlo je odgovoril: »Bi,	oča.	« Da skrije solzo, ki mu je silila v oko, je	A
tudi v Krnicah. Manica je prihitela v hišo: »	Oča,	sneg.Spet gre sneg.	A
bo z njim kajžarjem pognojil,« jo je poučil	oča.	Nejevoljna je bila na sneg zato, ker se je že	A
Naredil jih je Marko. Pa tudi	oča	je včasih preprosila, da je večal njeno čredo	A
pa je krstila za Zelenico, višjo planino. »	Oča!	Danes bomo gnali na Zelenico in nas šest tednov	A
hlev. Večja dva sta vedela, o čem govorita	oča	in Podlipnik, in jih je hudo skrbelo. Manica	A
Nabrusila sta tudi sekirico na robevnici. In	oča	mu je razložil in pokazal, kolikor je pač mogel	A
bi rajši videli, če bi bil sedel danes k njim	oča	in ne on. Res.	A
napol oslepelo drobnico. Vse kakor ga je učil	oča.	Ugnali so nemirno živad, da je stala tesno z	A
posamezne tropiče, da jim obesi zvonce, je naročil	oča.	In pol ducata jarcev je bilo blatnih; tistih	A
mojemu patronu svetemu Jakobu. Kaj pa Jernej, vaš	oča?	« »Oslabeli so.«	A
res da, samo dvakrat na dan vajen jesti. Pa	oča	mu je vselej opoldne odlomil kos svojega kruha	A
zmanjkalo sape. Pa jih je kljub temu ukazal	oča	do večernega zvonjenja poditi po dvoru.In vsi	A
in ji tako ročno pripel zvonec, da bi se bil	oča	prav gotovo dlje zamudil, kakor je bil najboljši	A
utegnila zapreti. Smuknila je k oču za peč: »	Oča!	Oča!	A
Smuknila je k oču za peč: »Oča!	Oča!	Oba sta zdrava, Marko in Volkun.«	A
Rozalko, da bi tudi ona ne videla bridkosti	oča	Jerneja, ki po dolgih letih ne more več z jarci	A
Da mi ne boš jedla zelenih češenj.« »Ne bom,	oča,	so še prekisle in predrobne.Sama koščica jih	A
Godrnjal je sam zase. »Ali bi kaj radi,	oča?	« je prihitela Manica. »Nič, nič, Manica.	A
obesila za uhlja in se prikošatila k Jerneju: »	Oča,	poglejte, kako imam lepe uhane.« »No, no, Manica	A
Rozalka, ki je prišla kuhat južino, se je	oča	prestrašila, tak je bil.Pomagala mu je v hišo	A
je rekla: »Marko! Sinoči so prevideli vašega	oča.	« Marku je zastala žlica v skledi.	A
ki je pripravljala malico za v polje: »Mama!	Oča	so padli v hiši in jih ne morem sama spraviti	A
jo je popravljala Manica, in močila s solzami	oča	in blazino.Podlipnica je takoj videla, da ni	A
šele, ko mu je obljubil: »Bukve mu bom dal,	oča,	da bo lahko do smrti bral in da bo vse življenje	A
prejšnjega večera in se popolnoma prebudila: »	Oča	bodo umrli.Kaj je angel šel že ponje?«	A
In Manica je prav dobro vedela, da bodo sedaj	oča	kmalu umrli, ko ne morejo več jesti jagod, ki	A
skrbi polnih misli. Tiho, da bi ne prebudil	oča,	je sedel, oprl komolce ob kolena in podprl glavo	A
»Marko!« »Kaj bi radi,	oča?	Vode?« Jernej pa je odkimal in Marko je postavil	A
Saj ne boš hud, Marko?« »	Oča,	več jima bom dal, več.«Marko se je premagoval	A
Ne kakor mladec, kakor mož je položil pred	oča	desnico.»Oča!	A
mladec, kakor mož je položil pred oča desnico. »	Oča!	Dokler bo ta gibala, jima ne bo hudega.«	A
verjel, da bi mogel izpolniti, kar je zahteval	oča.	»Obljubi!« je silil Jernej.	A
»Marko!« »	Oča?	« »Delaj, kakor boš sprevidel, da je prav.	A
te prosil, če ti ne bo pretežko.« »No, kar,	oča!	« »Kadar se bo Volkun postaral, ga nikar ne ubijaj	A
opravljen, da gre k Podlipniku solit jarce, ga je	oča	še enkrat poklical: »Marko!Če ne boš hud.	A
obljubila poslati Podlipnica sporočit Marku, če bi	oča	začeli umirati. Še kose je komaj opazil, ki	A
Ljudi pokliči.	Oča	mro.«Kakor doma je ukazala Anca in prižgala	A
da premika ustnice, se je sklonila k njemu: »	Oča,	kaj bi radi?« Podlipnica je prenehala moliti	A
Kaj pa je, Marko?« ga je prepoznal črednik. »	Oča	umirajo.« »Ježeš, Kristeš!	A
. /\ .. stran 169 . \/ Marko je prekrižal	oča	in z vso silo udušil jok.Zavedel se je, da je	A
se ne boj, deklič,« jo je miril Jok, »če pa	oča	išče pomoči, se bo Volkun prilizoval in hotel	A
Pa ga nikar ne pusti. Tudi	oča	ogovori in reci: ‚Kaj je Krišč svojim jogrom	A
za maše.« »Marko, ali ti kaj prida moliš za	oča?	« je Rozalka skoraj očitajoče vprašala brata	A
s tropom sam čez noč za Šijo. Sam si je vaš	oča	zgradil kočo gori, ker je zadnja leta težko	A
Ni prav.	Oča	bi bili žalostni, če bi še živeli.« V vaseh	A
ji je bilo.« Na postelji, na kateri je umrl	oča	Jernej, je tisti večer Marko dolgo čez polnoč	A
Za rajnkega ata, za rajnko mamo pa rajnkega	oča:	Oče naš, ki si v nebesih -« Bum, bum, bum, je	A
Tri krajcarje eno.« »Vam bodo pa	oča	malo več podpore poslali!« smeje se oni. Megla	A
Franko Luin: www.omnibus.se/beseda) PONKRČEV	OČA	I Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju	A
vzdihnil, potem prične zopet: »Kje je pa vaš ‒	oča?	« »Kaj hudirja povprašujete to?« zaropoče Ponkréc	A
onemu tako, da je zopet pričel: »Kje je pa vaš ‒	oča?	« Ponkrèc se ni mogel več jeziti.	A
vzpel na pol kvišku in zaječal: »Jaz sem tvoj	oča!	« Ponkrèc je odskočil k zidu, te besede so ga	A
izpremembo. Proti jutru je res umrl ‒ Ponkrčev	oča.	Pogreb je oskrbel in plačal sin.	A
Zidan ni redno, nego vidi se mu, kako sta stari	oča	in vnuk, praded in pravnuk, drug za drugim kot	A
Wernerjeva rodbina nemška, saksonska, a da je njegov	oča	že zdavnaj na Kranjskem, kjer je imel pred malo	A
To je še daleč! . / . / stran 34 . /	Oča	in ‒ in ‒ gospod Berg pravita: prihodnjo pomlad	A
govoril to z dobrovoljnim smehom. »Kaj mislite,	oča?	« vpraša Olga radovedno. »Kaj drugega, nego prositi	A
Sinoči kmalu po Tvojem odhodu poklicali so me	oča	v svojo sobo in tu mi pove brat, ki je bil navzočen	A
moja poroka z Bergom v enem mesecu izvršiti.	Oča	so molčali ter v tla zrli. Bilo mi je, kakor	A
sem očeta, je li to res, a odgovora ni bilo;	oča	so sloneli z zakritim obrazom pri mizi.Vedela	A
Janko Kersnik Ponkrčev	oča	Tam doli pod Kompoljskim gradom	A
vzdihnil; potem prične spet: »Kje pa je vaš -	oča?	« »Kaj hudirja povprašujete to?« zaropoče	A
tako da je zopet pričel: »Kje je pa vaš -	oča?	«Ponkrec se ni mogel več jeziti.	A
vzpel na pol kvišku in zaječal: »Jaz sem tvoj	oča!	«Ponkrec je odskočil k zidu - te besede so ga	A
spremembo. Proti jutru je res umrl - Ponkrčev	oča.	Pogreb je oskrbel in plačal sin.	A
hud, Blejka je hujša. Torej oddrgne naposled	oča	Rok svoj mošnjič in odrine denar.Da bi pa nihče	A
Pravica bodi vsem enaka!	Oča	Rok je pa namaknil svoj klobuk in rekel Smuku	A
Osma ura zjutraj je bila, ko je bohinjski	oča	prikoračil v šolsko poslopje, pred seboj tiščeč	A
postati Kranjec, in zakaj bi ne bil Bohinjec. (	Oča	Rok je tedaj zrasel za pol glave.)Bodi torej	A
mlekojed, kakor so tvoji bratje v Bohinju!« (	Oča	Rok se je zdaj sklonil za pol glave.) Gospod	A
kriv noritve je velike. . / . / stran 94 . /	Oča	Rok se je še tistega dne poslovil od Ljubljane	A
je pridobil že njegov . / . / stran 104 . /	oča,	ki se je izprek gora priženil v Bohinj, a popolnoma	A
potika in ali še živi. Umrla sta mu medtem	oča	in mati, brat je prevzel dom in se oženil.Nekaj	A
Ljubljani. Ko mu je povedala, da je to bil njen	oča,	jo kar objame, izrekši, da mu je bil ta gospod	A
navzkriž, sicer sem bil popolnoma sposoben. Vaš	oča,	gospodična, pa je preprosil gospodo, trdeč,	A
usmili in v bolnico pošlje polkovni zdravnik, vaš	oča,	gospodična.Dolgo so premotrivali in se med seboj	A
se blaznega delam. Naposled dožene vaš gospod	oča,	da so me odslovili od vojaške službe za vselej	A
pogrebu. Spomladi po tistem pogrebu je moj	oča	odšel na rokodelsko popotovanje. Tisto pomlad	A
da je med nami več pokorščine. Malokateri	oča	ima čas in sposobnost, da bi mogel sam vzgojiti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani