nebesa (201-300)

Bog vedi, če ni poročena. Blagoslovila jo	nebesa,	če mi je zvesta; blagor nji in njenim otrokom	A
tisočkrat; nazadnje pa sem res umrl in stopil sem v	nebesa.	Vse je drugače, nego je bilo prej; mlajši sem	A
kam so bežale noge, treznejše od pameti ...“ ”V	nebesa!	- Nocoj ne bova sedela, vlažno je.	A
žalili ... pogubljencu od daleč pokazali sveta	nebesa?	Greh je bil!“	A
ne iz vic. Tudi po stranpotih pride človek v	nebesa;	in kakor vi niste svetniki, tako tudi jaz nisem	A
zlati voz ter se odpeljal naravnost v sveta	nebesa.	Tako sem upal, brat moj v bridkosti, in nič me	A
se mi zdí, tako bajen in nedosegljiv, kakor	nebesa	... Tako daleč zanj in za naju ...“	A
povrni, nimam več daleč!“ ”Nikogar ne sili Bog v	nebesa!	“ je odgovoril kmet, pljunil je zlovoljen na	A
je bil devetkrat proklet, prej je našel pot v	nebesa,	nego jo boš ti našel, tatinska duša!... Zakaj	A
videl še dalj, vse na ono stran. ”Tam zadaj so	nebesa.	Tam je Bog.	A
polnih dneh - je praznoval svoje vstajenje. In	nebesa	sama so ga blagoslovila.Odprle so se namreč	A
nedolžen in vesel je bil. . / . / stran 168 . /	Nebesa	so blagoslovila njegovo vstajenje. Darovala	A
mrak s široko odprtimi očmi; in vprašalo, v	nebesa	vzkliknilo je le moje izmučeno srce. -	A
solze in ne mogel bi spati. Manca, ali veruješ v	nebesa?	“ ”Verujem.“	A
stoj! Za Boga, že je padla rosa na teh oči	nebesa,	angeli, kijih je v njih sedmero legijonov, beže	A
gozdu. Vsi smo mislili, da bodo ostala taka	nebesa	na vekomaj, ali Bog tudi najbolj pravičnemu	A
nebes blagoslovljena, v devetkratnem izobilju v	nebesa	vriskajoča, na loke in senožeti, na vasi, ki	A
zamišljen, kakor da bi rekel otrok: ”Tam so	nebesa!	“ In kakor da bi jetnik strmel skozi omrežje	A
rekla Mana. ”Saj nisem mislila, da pridem v	nebesa,	truda in skrbi se nikoli nisem bale.Ali mislila	A
ljudje so pač tukaj? Naj bodo blagi ali neblagi,	nebesa	mi niso odprta pri njih!“ Ko je pozvonila	A
nič ni dalje njena duša tvoji, nego so daleč	nebesa	grehu: dosežeš jo!...	A
so bile in vesele, romale so pač v sama sveta	nebesa	... Glej, nesrečnico, izgubljenko!	A
sladko -- smrt je bila blizu, še bližja so bila	nebesa	... Glej tam, glej tam!	A
še ta korak in nato bo vse dobro in bodo vsa	nebesa	izpolnjena; tako sem sklenil: kadar se pod klancem	A
kolena, ali od slabosti, ali v brezmiselnem, v	nebesa	strmečem upanju. ”Zdaj se je vse izpolnilo	A
jih komaj razumel. Kakor da bi otrok gledal v	nebesa	in bi poklical svetlo zvezdico danico: Ti, zvezdica	A
kraje, kjer sta umrla oče in mati, Bog jima daj	nebesa.	Dvajset let sem koprnel, dokler ni umrlo navsezadnje	A
Atropos in se zasladkala: »Saj je šel gorak v	nebesa!	« Tedaj pa je stopil v kuhinjo vaški	A
Jernač, »trije so: Kregarica.« »Bog ji daj	nebesa!	« deje Cilika in se spomni, da ji je dolgovala	A
pijte, vam bo dalo moč, in Juri, Bog mu daj	nebesa,	vas bo vesel in vas bo!« In še dalj	A
sive lase. Lepo pa ni ne od njega, Bog mu daj	nebesa.	Sirota ni zaslužila.	A
ustnicah; kdo ve, kaj sanja Anica, kaj čuti: morda	nebesa,	morda smrt, morda nič. Zdravnik plane	A
potegnila črez čelo križ in rekla: »Bog ji daj	nebesa,	kdorkoli je, grešni duši ali nedolžni.«	A
odvrnila krčevito ljuta Marjanica. »Saj pojde v	nebesa!	« Tedaj je Anica sprva vztrepetala.	A
Ecce, sacerdos Domini1!	Nebesa	drži kakor steber. Kakor most je, ki nosi tovor	A
so mu dušo na roke vzeli, trije drugi so jo v	nebesa	vzdignili in še trije mu pesem pojejo: glorija	A
nadzemeljski odtenek. Kakor vratca, ki vodijo v	nebesa...	Kod ve, koliko časa sem stal ob kruhu	A
prihitel pred ata: »Stara mama ... je šla v	nebesa...	v jelševi meji!«Zmeraj mi je pravila, da bo	A
pa ni pri tem prikrivala, da resno računa na	nebesa.	Ata jo je šel rešit z lestvijo.	A
razlil blažen občutek, da stara mama noče oditi v	nebesa	samo zaradi mene. Tretjič je odšla zares	A
jamo, pomeni samo, da je v njej, da je šla v	nebesa	v jelševi meji.Se pravi, da ni res, da je ni	A
vrata. Res sem umrl, toda prišel sem vsaj v	nebesa.	Sveti Peter je dober, sprejema me v nebeško kraljestv	A
Plaval sem na oblakih.	Nebesa	so mi kar sama narekovala Grajsko romanco.	A
vendar vsakemu verniku jasno, da so naš dom	nebesa?	!« so mi oporekali. »Saj na Triglavu	A
omentiral mojo zmago: »Ti boš šel pa res še topel v	nebesa,	toliko zaslug imaš za slovenski narod.Le pazi	A
Gregorčičeve pesmi kar na mojem vrtu. »Kar mož	nebesa	so poslala, da večnih nas otmo grobov	A
mati v cerkvi tik sebe imela. Veroval sem v	nebesa	in mislil sem, da sem tisti dan vsaj v prednebesih	A
pel pri božji službi, da so se nam odpirala	nebesa!	Ni bil še dva meseca pri nas, že je Pietro Claverso	A
Zlata duša! Moja	nebesa!	« Pa je takoj zopet odskočila od njega: »Satan	A
Zopet mu je ležala okrog vratu: »Angelček! Moja	nebesa!	Moje življenje!«	A
je prav. Pridna dekletca imajo že na zemlji	nebesa!	« Stara grešnica je pomenljivo pomežikovala.	A
Kristusovi desnici, kakor gotovo upam jaz v	nebesa	priti!V škofiji, Marička, se greh ne dela!	A
pameti? Naj li tebi na ljubo izgubi še vero, še	nebesa?	Še nisi nikdar premislil, črv, da te je stvarnik	A
dobre volje, in Volku Engelbrehtu bila so odprta	nebesa,	da je gledal v deveto nebo. »Veličestvo	A
sosedom!« »Res je, svetlost,« odgovorim ponižno, »	nebesa	so mi pomnožila posvetno imetje!« »No, vidite	A
Znana ti je vsa beda, s katero so udarila	nebesa	mojo ubogo rodovino.Ali danes naj ti je povedano	A
Oče ‒ luteran! Nikdar ne bo prišel v	nebesa!	Njegova vera ni moja vera.	A
« je odgovoril oni, »zdaj, ko so mi ga dala	nebesa	v moje roke!Ali kako mi odgovarjaš na tole,	A
zelenju, da se vse lesketa od sonca.l mSveta	nebesa,	ali bi bila to gonja danes!Pa kaj hočem, ko	A
gledal na prste in da bi nas za lase vlačil v	nebesa,	kajpa!« »Glej, to bo pa nemara res,« se je Henrik	A
šele Mati božja! Sicer ne bi bila šla živa v	nebesa.	O, tam je njena veljava zdaj večja ko angelov	A
radi.« »Kdor starše ljubi in jih podpira, si	nebesa	odpira,« je Janez povedal za vse. Opat	A
mu te bolezni nočem jemati. Naj jo le ima, v	nebesa	ga pripelja, če ob nji ne pozabi boga.«	A
Pameten naj bo, pa se mu gotovo odpro zakonska	nebesa,	čeprav v svoji vihravi glavi msili, da so zaprta	A
je prestrezal plemenite solze in jih nosil v	nebesa.	XI.	A
Pavla, ki bi najrajši vse za lase zvlekel v	nebesa.	« »Hoj, unesel se je opatek, unesel,	A
ljudem.« »Da, človek je, ki sebi in drugim dela	nebesa	in pekel.Dober človek je iz nebes in živi za	A
in pekel. Dober človek je iz nebes in živi za	nebesa	...« Komisar Buzet se je molče obrnil	A
pri otrokih, ki jih nimaš; po smrti pa sveta	nebesa,	če jih boš zaslužila z dobro mero.« V steklenki	A
kipeča z mladim solncem iz pokojne samote v sveta	nebesa.	Ta lepi goriški solnčni mir je morda motil samo	A
srcem mislil, da so mu bila podarila dobrotna	nebesa	sama.In zdaj ga je bilo nepričakovanega daru	A
Če boš tako neroden, pojdeš res z lilijo v	nebesa.	« »Bojim se, da me tudi ona ne bi marala.«	A
Marušo šla v cerkev. Kopiču so se odpirala	nebesa.	Od sreče in veselja ni vedel, kaj bi počel.	A
in stradamo kruha in vsega, a grad lepo uživa	nebesa	na zemlji; mi orat, grad spat; mi kosit, grad	A
prav hude čase, če bi njen oče zvedel za vajina	nebesa.	« Janez ni vedel kaj reči, le vzdihnil je.	A
mokrimi očmi strmel v dobrega, pametnega očeta,	nebesa	sama so se mu odpirala na ves stežaj. Mati je	A
zameril opatu in si nemara za vselej zaloputnil	nebesa,	ki se mu odpirajo tako lepo.Dal si je dopovedati	A
kopal in res našel le pest pezdirja. »Sveta	nebesa	‒ kaj je to?« ga je oblival mrzel pót. »Ali	A
življenje ‒ ne begaj ga s pravljicami in vražami!« »	Nebesa	so po smrti, a ljudstvo hoče vere in upanja	A
stran 184 . / tinaste. Rajnka ‒ Bog ji daj sveta	nebesa!	‒ mi je bila nekaj bolna, otroci pa vsi majhni	A
gledam ... kaj ti je vendar tistole ... ? Sveta	nebesa!	Grozovito velik dedec v dolgi, črni suknji, kozelc	A
velja zame samo še: Sam živel, sam umrl, sam v	nebesa	šel!« Zgovorni mož je brž preskočil šegavi pogovor	A
Saj res, pater opat mi je povedal, da so se ti	nebesa	odprla na vse stežaje.Veš, vesel sem, kakor	A
goljufi, tatje in krivičniki nikoli ne pojdejo v	nebesa?	Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati?	A
da bi šel za tebe v smrt, vice, pekel ali v	nebesa,	kamor greš ti.Ko boš slišala, in še danes boš	A
usoda meče z lestve, po kateri bi rad plezal v	nebesa	svoje sreče. Naj je vedé ali nehoté spustil	A
nas bog obvaruj. Jelite, ona je šla gorka v	nebesa.	Če ona ne, pa ne pojde nobena, prav nobena ne	A
stori . / . / stran 70 . / ti, da me vzameš v	nebesa	k materi.In morda bo še on, ki ga večkrat spominjam	A
vesele in židane volje; zakaj godci in mala	nebesa	‒ to ste pravemu Slovencu dve misli ali dva	A
najbolj vrtoglavi? Ali ne sanjarijo, da zdaj	nebesa,	zdaj pekel v srcu nosijo?Ali ne trdijo, da se	A
tega Kvasa v pekel ali ga bo peljal v zakonska	nebesa	z graščakovo hčerjo?Povedi, kaj meniš?	A
Krjavelj tako zvesto prepričan, kakor da bo kdaj v	nebesa	prišel, kjer bomo samo dobro jedli in pili,	A
je krivica, taka, ko tisti muhasti greh, ki v	nebesa	vpije.« »Saj lažeš, gotovo si kaj pograbil,	A
pomnil, kakovega lica je bil.« »Saj smo za	nebesa	ustvarjeni, kakor pravijo učeniki naši. Naj	A
je bil pri sosedu. Zato je pokoro delal in v	nebesa	šel potlej za svetnika.« »Nemara da je res tako	A
svetim Petrom porajtal, da ga je med svetnike v	nebesa	spustil, stopil je v žolnirski stan, kakor pesem	A
on mi je tudi marsikaj preložil, Bog mu daj	nebesa,	on mi je dostikrat pomagal, ko ni nihče vedel	A
molčati in ogibati se ga.« »Nikoli ne pojde v	nebesa,	ako bo čakal na mojo ‒ sinovo molitev, peklenšček	A
greni dneve, od katere ste mladi osel obetali si	nebesa	na zemlji.Meni se je tako godilo in za hudiča	A
Nič, oče so umrli že dolgo tega, Bog jim daj	nebesa.	« »Tudi bratov nimate, da bi se v sili obrnili	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani