morju (301-400)

valovih; mesto je bilo svetlo, žarek obroč ob	morju.	In za grmovjem, ob cesti, sredi samotnega vrta	A
Moje sanje so bile še v samotni pokrajini, na	morju	so bile in pri Marietti. V neizmernost so koprnele	A
izbi, visoko v predmestni ulici, izgubljeni v	morju	cesarskega mesta, bolan, zgodaj postaran, sem	A
so se jadra in kmalu smo bili na brezkončnem	morju.	Zibali smo se na rahlih valovih, nebo je bilo	A
ležal ta otok, ob katerem delu sveta, v katerem	morju?	Na severu ali na jugu?	A
temnih stopnicah navzdol. Kakor bi se bližal	morju,	tako narašča zunaj šumenje.Urni in počasni koraki	A
cesto; voz je izginil; kakor beli rep ladje na	morju	se je vlekel po cesti dolg oblak prahu. Vstal	A
ta moja bridkost le ena solza v tem strašnem	morju?	... Glej, ta človek je trpel, trpel je in poginil	A
gozdovom, proti cvétočemu polju in brezkončnemu	morju.	Jaz vem, da so bile deležne vseh lepot ...	A
kamor stopi, vzklije roža ... Njen grad stoji ob	morju.	Morje je tako veliko, da se ne vidi kraja nikjer	A
ko je ugledal bleščečo večerno svetlobo na	morju.	Tako bi se človek upognjen in osramočen vrnil	A
naravnost, umerjeno, brez pehánja - mornar, ki je na	morju	vajen, pozna svoje moči in vidi svoj cilj.	A
ampak časih sem ga ugledal na cesti, tudi ob	morju	sem ga videl.In vselej se je vrnil v mrtvašnico	A
stala na produ, pa je prišla barka po sivem	morju	in lepa Vida je pobegnila, kamor je hrepenelo	A
odkoder se vidi daleč po Istri in po odprtem	morju;	kadar je nebó jasno in zrak čist, - prav do	A
oblak, plava samotna - barčica na neizmernem	morju.	Pred hišo stoje sosedovi in kličejo.	A
OB	MORJU	Istro imenujejo ”nesrečno“.	A
brega ter plavala lahno zibaje se proti odprtemu	morju.	Visoka poslopja oddaljenega mesta so se svetila	A
stresali nebeški angelji svetle bisere po nebu in	morju	... Solnce je zašlo.	A
bi bilo, če bi jadral še dalje po prostranem	morju;	okužena je bila zdaj barka in ni bilo več pristanišča	A
zidal prekrasne palače po mestih in vile ob	morju,	kakšne imenitne gostbe je napravljal svojim	A
težkih misli, izgubljen v svetu, kakor kaplja v	morju.	Le časih se je zdrznil, pogledal, poslušal.	A
Pravil je, da je tista dežela tam na jugu, ob	morju	in da je neizmerno lepa. ”Ob morju je vaša	A
jugu, ob morju in da je neizmerno lepa. ”Ob	morju	je vaša domovina?“ je vprašala Mari. ”Ob	A
morju je vaša domovina?“ je vprašala Mari. ”Ob	morju.	“ ”Ali ste bili v Istri?	A
”Ali ste bili v Istri? Tudi Istra je ob	morju.	“ ”Bil sem tam; Istra je del moje domovine	A
Mari je bila pred desetimi leti v Istri, ob	morju;	šest mesecev je bila tam v zdravilišču ...“	A
je izgrešil pot v samoti. Gledal je proti	morju	-- tam daleč je domovina!Nikoli je ni tako ljubil	A
to je mučno. Pojezdil je gori nad Senj in po	morju	je jadral, veslal, ribaril, pošiljal mornarje	A
in Radonji, ob Liki in ob obali in jadra po	morju.	In še preden poteče leto, mu je srce spet otožno	A
potih in po divjih šumah, po ravnem polju in po	morju,	Herbart moj.Pri tebi je varno bolj kot v silnem	A
Ustnice so šepetale: »Grehi! Kakor v	morju	val iz vala, come gli anelli d′una catena, che	A
zagonetne groze in pripovedovala in prosila: »Po	morju	riba plava, riba faronika. Na hrbèt se bo zvrnila	A
odvrnil vrač, »jaz sem jih vajen. Rodil sem se ob	morju.	« »Pa kruh?« je vprašal vikar.	A
da gradu ne zmorejo. To je tisti grad pri	morju,	arx famosa ad mare,** kjer gori ob viharju in	A
posamezno. ** arx famosa ad mare: sloviti grad ob	morju.	*** ex manu rebellentium: iz rok upornikov	A
se rešiti, rada bi domov. Pot po kopnem in po	morju	jima je bila zaprta. Odprta jima je bila le	A
bi zapeli sredi cerkve sv. Petra Barčica po	morju	plava? Menda ne?«	A
pa Jud, in škoda je, da nisi utonil v Rdečem	morju!	Veliko je poklicanih, a le malo nas je izvoljenih	A
ti nemški plemiči pomnoževali kakor pesek ob	morju,	ne govoril bi morda sedaj že nikdo več slovenski	A
ali pa zlati posodi, nasuti z biseri, ali pa	morju,	zelenomodremu, kateremu se v prečistem dnu šopirijo	A
bil le redko doma. Večino časa je preživel na	morju	pri teti, kjer je lovil ribe, rake in morske	A
v pričakovanju na domišljeno srečo ob lepem	morju.	Sloneli sta ob oknu in sta se radostno vznemirili	A
ušla silni nevihti, ki je divje zaplesala po	morju.	Francè je bil preveč razburjen, da bi bil bežal	A
prestrašeni duši in zunaj na širokem, besnem	morju,	je njegova prva ljubezen žalostno nagnila svojo	A
pozimi sije toplo solnce! »Na solnce pojdi in ob	morju	hodi, pa bo vse dobro!« je silila bolehnega	A
njim pojdem!« je drhtela in željno gledala po	morju,	ko sta šli po stari Openski cesti navzdol.	A
najdeno nazaj dal. Vesel gre Janez Svetin ob	morju	proti domu; ne misli več na najdeno blago, kar	A
sreča nekega lepo oblečenega gospoda, ki hodi ob	morju	gori in doli, zdaj naprej, zdaj nazaj, ves zamišljen	A
Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po	morju	proti francoski deželi.Lep dan je bil, dober	A
Francosko. III JANEZ SVETIN NA	MORJU	Celih devetnajst dni so se vozili po	A
MORJU Celih devetnajst dni so se vozili po	morju,	preden so prišli na Francosko, ker jim je veter	A
da se utopi. Strašno vreme se je prignalo po	morju,	grozen vihar je gnal valove, visoke ko hribje	A
bučanje vetrov in neznansko treskanje, ki je na	morju	še veliko hujše kakor na suhem.Vsi brodniki	A
življenju ohranil. V tisti smrtni nevarnosti na	morju	je Svetin trdno obljubil, da ne bo nikoli v	A
FRANCOSKEM Dvajseti dan po nevarni vožnji po	morju	pride barka h kraju; bil je ravno tudi dvajseti	A
varuh.« III FRANCETA SVETINA NA	MORJU	UJAMEJO IN V AFRIKO ODPELJEJO	A
Francosko poslati. Vse te reči so speljali k	morju,	jih znosili v barko in tako po morju poslali	A
speljali k morju, jih znosili v barko in tako po	morju	poslali na Francosko. Svetin je šel na barko	A
kakor da bi se mu bilo zdelo, da vožnja po	morju	ne bo srečna.Na barki je bilo tudi več vojakov	A
tudi drugi popotni. Prvi dan je bila vožnja po	morju	srečna; vsi so bili veseli, ker so se tolažili	A
nepokojno. Vselej sem slišal, da je vožnja po	morju	nevarna; obvaruj me še zdaj, ker sem že toliko	A
velike, z groznim orožjem obložene barke. Po	morju	se vozijo in iščejo bark, katere po kupčijah	A
nagnil, storila se je tema. Svetin ugleda proti	morju,	mika ga, da bi jo potegnil in ušel.Dolgo časa	A
To izgovori in zbeži v temoti in hiti proti	morju.	Pet ur je hodil po gozdu in po grezih	A
gozdu in po grezih, da je do jutra prišel k	morju,	a ni se upal pokazati živemu človeku zavoljo	A
obleki poznajo. Ves plašen priteče Svetin proti	morju	še pred dnem.Kar zagleda barko, hiti tja in	A
veseljem gre Svetin s svojim generalom proti	morju;	tam ga čaka barka, ki ga bo peljala v domačo	A
nebeški oče! Zdaj se peljem spet po nevarnem	morju	proti svoji domači deželi.O Bog, varuj me pred	A
nesrečami!« Celih petdeset dni je bil Svetin na	morju	v barki pri svojem generalu.Devetnajsti dan	A
po suhem, ker sta se oba naveličala voziti po	morju,	da prideta v mesto Tulon.Tam je general sklenil	A
cvetjem, in drevesa se že razpuščajo. Spodaj ob	morju	je pa že vse zeleno, doli je prava pomlad.	A
se spustili po strmini navzdol, k brezmejnemu	morju.	Tri dni se je mudil Ostrorogi Jelen na obali	A
raznih odpadkih, da tudi drugi rodovi hodijo k	morju	in kurijo ognje ob njem.Ni pa mogel vedeti,	A
sklepal, da priveslajo ti rodovi z otokov v	morju.	Morebiti pa veslarijo samo vzdolž obale?	A
obali. Pamet mu je rekla, da morajo tudi ob	morju	biti nekje naseljeni ljudje.In če bi dovolj	A
še doma. Za zdaj samo to za trdno ve, da se k	morju	še večkrat vrne.Če že ne zavoljo drugega, pa	A
niso o ničemer drugem pogovarjali kakor samo o	morju:	Morje, morje, morje!	A
Seveda ne vse. Drugo zamenja ob	morju,	kamor pojde sam. Menda sinova ne bosta pozabila	A
prevozilo Veliko jezero. Zvečer pa je utonilo v	morju.	Čudno! Ostrorogi si je odrezal dokajšen kos antilopin	A
pokazati trdina. Kaj res veslata po brezbrežnem	morju?	Pa se je domislil Ostrorogi.	A
potegniti, da nam je ni razbil vihar. Še na	morju	ni bila nikoli v taki nevarnosti.Da ni v Argo	A
pripeki so se začeli razvijati z ravnice ob	morju	v dolgo kačo, ki je utrujena lezla po strmini	A
Dremoten sem prihajal; zato sem začel tjakaj po	morju	gledati.« »Kako si po morju gledal, ko je bila	A
začel tjakaj po morju gledati.« »Kako si po	morju	gledal, ko je bila tema?« »Naj bo tema, saj	A
gledam, poslušam ‒ ni bilo nič. Kar nekaj sem po	morju	pride po vodi in z nogami pravi: comp! comp	A
v vojakih, na barkah sva bila vkup. Tam na	morju	imajo take igle, da puščajo vsakemu, kdor je	A
različno brstje in blato s seboj na jug proti	morju	nenasitnemu. Kapitan je na svojem vzvišenem	A
Ali kaj pomaga? Mi tu ob	morju	imamo največ z Italijani posla, oni s trgovino	A
svojo gospodinjo. »Sama mi nimaš več hoditi ob	morju	in sploh nikamor z doma,« reče mož. »Nimaš?	A
zložil, poje: ... tvoj mož je šel od hiše, se po	morju	vozi, tebe iše, tebe iše in se grozno joka,	A
na južnem oglu hiše in gledal po enakomernem	morju.	Ovčar Stoklasek je bil prignal ovce v hlev,	A
»Davi, tam doli.« Rekoč, kaže s prstom ob	morju.	»Pojdi z menoj, da pokažeš,« reče župnik hlastno	A
visokooknate dome in palače. Na majhnem, tako rekoč	morju	ukradenem vrtiču benečanskem poleg manj obiskovanega	A
še otrok, znate, o onem samcu možu, ki je ob	morju	kočo imel, pa sta prišla vihar in povodenj;	A
pa je spremljal ženo okoli. Ko sta hodila ob	morju,	opazovala je Vida izredno vesela velike in male	A
pobira, tisti, ki sem ga včeraj videl doli pri	morju	hoditi z ono žensko, ki je pred dvema letoma	A
proti Kranju in Ljubljani in še naprej v Trst, k	morju.	Videl je samega sebe na ljubeljskih ridah, kako	A
da sem daleč, daleč doli doma, pri spodnjem	morju	blizu Turškega. XIII KAKO SE MI JE V VOJNEM	A
odgovarjal: »Pas kitos mares ‒ pri spodnjem	morju.	« Proti koncu zime umrje moj gospodar in pri	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani