morju (101-200)

Michèle želela vedeti, kakšni ljudje živijo ob tem	morju.	Takó je mislil in naglo hodil po obrežju, ko	A
Skomignil je z rameni in se spet vrnil k	morju	in šel proti Ribjemu trgu.Ura vrh stolpa je	A
vrne, a takoj spet sede. Nato se napoti proti	morju.	Se ne moreta pogoditi za ceno, je pomislil.	A
Laura končala četrti razred osnovne. Nekaj o	morju.	Nekaj o kopanju, a da bi bilo samo zanjo in zanj	A
onstran njega pa so široke tračnice vlakov tik ob	morju;	in kamilice so v pripeki ob tistih progah, kjer	A
blagoglasnost besed, ki imajo v ti pokrajini ob	morju	od vekomaj priznano in v naših srcih nikoli	A
stran 299 . \/ ne péta beseda ni ne hiša ob	morju	ne vinograd ne pašten na bregu, še manj pa ulica	A
Debelega rta nebeško prebivališče ob zelenem	morju	in ljudje v njem pijejo sonce in se ljubijo	A
dim. In krenil je na pomol, da bi se približal	morju.	Nikakšna tolažba ni to, a vendar je mokri element	A
Vračal se je. Na	morju	je v daljavi hripavo trobil parnik sredi megle	A
zavil za vogal, medtem ko se je daleč na odprtem	morju	globok glas trudil, da bi premagal meglo, ki	A
tako da se že nekaj let po vrnitvi k domačemu	morju	zmeraj znova sprašuje, ali se je zares vrnil	A
hišic, ki so bile zbrane kakor istrske vasice ob	morju;	nato sta šla mimo portiča, ki je bil ujet med	A
skupaj, ne tukaj ob tvojem jezeru, ampak ob	morju,	na tržaški obali, ki je ti ne poznaš, med ljudmi	A
zoreti pomaranče in limone kakor ob Sredozemskem	morju.	In njegova zavest je zaplavala v vrtincu svetlobe	A
kamnitim kraškim svetom slovenske pokrajine ob	morju.	Ob Wrightovih stavbah je odkril, da je kraška	A
»Če pa smo naseljeni trinajst stoletij ob	morju,	zakaj potem ne bi imeli ribičev?« »V tem primeru	A
ognju, velika bridkost utone v svojem lastnem	morju...	Toda spomin je ostal, in lep spomin, kakršen	A
dlet iz nabrežinskih kamnolomov. * Ob	morju	je ležal Trst.Silil je na morje, potopljeno	A
se sami ne skrijete ob njej in ne utonete v	morju	čustev’.Pojdite, ‘da jih boste spoznali in jim	A
polj. Zadišalo nam bo po kraškem teranu, po	morju	valujočih žit. Videli bomo v jasnem prividu	A
se utopi med bori in med brinjem. Vidim ob	morju	ribiče, tihi in mrki so, samo z grenkim spominom	A
nevihti, blisku, gromu in streli in prisluhnem	morju.	Pridružim se njihovi pesmi in pojem.	A
megli globoko zahrešči. Nobenega čolna na	morju	ni več, nobeno jadro v vetru ne šumi	A
krovom rodili, ves božji teden na	morju	so bili, v viharju in dežju, v nevihti	A
- - - - - - Kam še gremo tam ob	morju	V Barbano vsi, k Mariji vsi, v svete	A
vrhove, videl je doline, reke, morje in mesta ob	morju.	Bilo mu je torej lepo, samo bil je sam	A
zidu hiše ali v zidu velike palače v mestu ob	morju.	Tudi ga ni mikalo, da bi bil tlak na ulici, da	A
se je pri Vladimirju. Sedela sta na skali ob	morju,	na silno divjem otoku.Za Vladimirjem je stal	A
natlačil. Vzvalovalo je žito in v tem zlatem	morju	je zdaj temu zdaj onemu maku vzelo rdeče krilce	A
zelenega morja je nekje daleč na jugu. Leži ob	morju,	v čarobnem delu sveta. Lepa dežela je	A
naužil svežega zraka in okopal se bo v zelenem	morju,	potem bo spet zdrav in vesel. Spenjal	A
prste: »Predsinočnjem sem sanjal o hiši ob	morju,	pravzaprav je bila palača; sinoči o trgovini	A
nadaljevala svojo zmagoslavno pot proti odprtemu	morju.	Blagor ji! ...	A
svojo grapo ... in še naprej proti Soči ... proti	morju	... «	A
« zazeva Boris in ga začudeno pogleda. »Po	morju	diši,« mu odgovori Sova in se nasmehne.	A
premakne. Sova se stiska k Borisu in strmi proti	morju.	Nato si z rokavom potegne po obrazu, da bi si	A
strehah in igrivo poplesavala po razvalovanem	morju.	Tudi v mojem srcu je bilo prijetno vetrovno	A
okroglo okence. To je bila moja prva vožnja po	morju.	Teh krajev še nisem poznal, zato tudi nisem vedel	A
tudi pristanišče je bilo umazano. Po sivem	morju,	ki se je tu in tam svetlikalo v raznih barvah	A
zamaknjen v morje. To pot se je vozil prvič po	morju.	In kljub svojemu žalostnemu položaju, v katerem	A
Vladimir je mislil. Čas je primerjal temu sivemu	morju,	prazen sod, ki se je spenjal na valovih, pa	A
Šturmova Liza, vaški zvonik, sonce na večernem	morju	in megla nad Doberdobom, brajda, loka, laz,	A
spodaj razlito s svojimi lučmi, otok svetlobe v	morju,	spodaj, na gori svetosti v krogu od luči svetla	A
se vrača tja, kjer je doma, v svojem Kamnitem	morju.	Najmanj štiristo let že prebiva tam.	A
milosti.« Danes ne živi več v svojem Kamnitem	morju,	hodi med ljudmi, kadar se vrača domov, ga najdemo	A
Naprej, na pot, navzdol, po tovorniških poteh k	morju,	vse znova in vse drugače. Zdelo se mu je	A
Debelakih. Golazen se kot kužna bolezen pomika k	morju.	Kot mrčes s klicami zmede in blaznosti, kot kobilice	A
Antona in blaznega ječarja, ga napoti dol k	morju	in v prazno mesto, kjer je tihota v zidovih	A
obale so sredi bele sončne ble: ščave daleč na	morju	zagledali visoko pečino.Kapitan je stopical	A
svojim očem. Stari morjaki so povedali: hudič na	morju	nastavlja svoja slepila. Na Cipru ali na katerem	A
jih Francozi. Njihovo zastavo so vlekli po	morju,	marsilijano pa so spravili zadenjski v pristanišče	A
galeriji. Prišleki so se smejali zgodbi o Zahodnem	morju.	Pravili so, da so s portugalskimi ladjami pluli	A
dotaknil, nihče ni hotel jesti. Stali so na	morju	in čakali, kdaj bo pobralo naslednjega.Kapitan	A
zbledel spomin na procesije, ki so romale k	morju,	da je kot zabrisan zapis na kakšni stari plošči	A
znašel v tisti legiji, ki je okovana romala k	morju.	Legija vztrajnih.	A
slanega vodnega pršca. Videl je čudne stvore na	morju	in v ljudeh, vihar in sončno bleščavo; slepila	A
znoj. Sonce je bilo nagnjeno proti Zahodnemu	morju,	kmalu bi moralo noter.Na drugi strani je zagledal	A
Ječal je in hropel, da je seglo krutemu	morju	v dušo.Imel je rane po koži in ogenj v telesu	A
spremljale vztrajno premikanje krogle proti Zahodnemu	morju.	V trenutku, ko se je nagnila in se tam daleč	A
Deva prebiva, o . / . / stran 289 . / Zahodnem	morju,	kjer čakajo nanj brezna in velike živali, o	A
žerjavica se je pretakala gori po nebu, okrog po	morju,	po udih, v želodcu, v prsih, v glavi. Blaznost	A
Burja, ki s Krasa išče poti skozi ulice k	morju,	zavija za okni, nekje tolčejo polkna, ob obali	A
zavijanje kraške burje skozi tržaške ulice navzdol k	morju.	Burje, ki narašča, ki potem med sladostrastno	A
zasmeje, vidi ga, kako stopi k oknu in gleda proti	morju.	Tu ni morja, daleč spodaj je Züriško jezero,	A
zavijajo kakor kraška burja skozi tržaške ulice k	morju,	to je hrumenje, ki prihaja in v daljavi, v neskončnem	A
trume svinj dol proti vodam, k rekam, jezerom in	morju.	Niso se zaustavile pred vodami, videli so trumo	A
brezbrežen. Senik je bil ladja na nemirnem goratem	morju,	neznani hrib je bil daljni, tuji otok.Svet je	A
šel v svinje in njihov smrad; utopil se bo v	morju.	- Marko 5,13, je rekel župnik Janez, amen	A
jezuitskih hišah, v Ljubljani in v Santa Ani, na	morju	in sredi ameriške ravnice, on pozna samo butajoča	A
ljubi, in kljub temu se premetava v razburkanem	morju	dvomov in strahov; in Katarina, ki je našla	A
leteli pod krošnje dreves. V kraju diši po	morju,	po soli.Ko sva s Simonom ležala pod zvezdnatim	A
kjer se kopno megličasto končuje v velikem	morju.	Med tistimi parki, ob mirni reki, med drevesi	A
morje, preden je izrekel te besede, rekel jih je	morju	in rekel jih je njemu.Potem je Ivan Glavan ganjeno	A
tiste besede, namenjene . / . / stran 21 . /	morju	in njemu, besede v vsej mogočnosti ob začetku	A
o katerih je Maksimilijan govoril Glavini in	morju,	pač pa politične spletke, vlago, dež, blato	A
gradnje na nekem daljnem otoku v Jadranskem	morju.	To je videl in njegova velika, neskončna podaniška	A
Igral je zase. In nemara	morju,	ki je pljuskalo čez pesek v svojem nenehnem	A
in čeljusti, ki ga nadlegujejo ob reki in ob	morju,	v postelji in med množico, vsako samotno uro	A
spreletelo: Ja, tako je s to rečjo - na Črnem	morju	sem, na tuji ladji plovem ne vem zakaj v Carigrad	A
čudež in ne potonem v tem zahrbtnem in ledenem	morju.	..Vidimo ga v Carigradu, zadaj so kupole Hagie	A
vlak pelje do Trsta, in bi se zdaj sprehajal ob	morju	ali jedel špagete v kakšni topli in žuboreči	A
po njej s plovbe po nekem daljnem in širokem	morju	in nenadoma tukaj pristala. V ta pristan	A
je osvetljevala vso obalo in čudno odsevala v	morju.	Svetloba je pojemala, pa se spet okrepila, vmes	A
ko je stal na stolpu ob bazenu, na skali ob	morju,	ko je drobno fantovsko trepetajoče telo, splašena	A
valil na vse strani neba, vse konce sveta, v	morju	je puščal svojo temno senco in črna groza se	A
obisk Masade, davne judovske trdnjave ob Mrtvem	morju.	Ta pot je bila nekaj, kar ni sodilo v legendarni	A
Plavam mrtvaka, sem rekel, mrtvaka na Mrtvem	morju.	Leonca se je smejala, slikala me je, še zdaj	A
ruto. Iz Jeruzalema kakšno uro daleč k Mrtvemu	morju.	Plaval sem, slikala me je.	A
umakne v Masado, neosvojljivo trdnjavo pri Mrtvem	morju.	Rimska vojska jih oblega, valijo se napadi, oni	A
mirujočem, nevidno valujočem, valjajočem se	morju.	29.	A
najbolj jo je zanimalo, ko sem rekel: Ko si na	morju,	je na obzorju črta, ves čas potuješ proti njej	A
Ladja. Na	morju	so drugačni, zmeraj hitri, odnaša jih.V Sahari	A
Rusiji, se pravi v Ukrajini, se pravi ob Črnem	morju,	v Odesi je doma v neki kuhinji, kjer dve ženski	A
prekleto noč na Livadi. Bila sva na zelenem	morju,	Livada je plula, vratarnica je bila kajuta.	A
sem bil drug človek, nič več osamljen tam na	morju,	pač pa svinja, kratkomalo svinja.Hotel sem vedeti	A
nedeljske postrvi in postelje, potovanje po	morju,	Masado, oblake nad njo, vse. Se preden so	A
Jaffe. Šel bom tja in malo se bova pogovarjala o	morju,	o nevidnih zvokih in glasbah in pomenkih neznanih	A
sem prisegel,« je dejal Janez, »na suhem in na	morju,	na tem in na onem svetu.« »Ampak ti, Jerica	A
ladjico, katera je brez veslarja plavala po	morju.	V ladjici je ležal mlad človek s prebodenimi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani