nova beseda iz Slovenije
ženska je molčala in je stopala vedno hitreje. | Mojca | je zakrila obraz z rokami in je zajokala, da | A |
ženska, in sam bog ve, kam jo sedaj nese? ‒ In | Mojca | se je stresla v svojem strahu.Proseče je sklenila | A |
mano! Pot je končana ‒ prišli sva domov ... « | Mojca | je čutila, da je stopila preko praga.Razveselila | A |
svojo kočo, da jo poješ na mojem domu ... Oj, | Mojca, | jaz nisem iz vasi ‒ jaz sem Pehta ... « Mojca | A |
Mojca, jaz nisem iz vasi ‒ jaz sem Pehta ... « | Mojca | se je stresla kakor ujeta ptičica, ko je slišala | A |
in bog ve, ali jo izpusti še kdaj? ‒ In mala | Mojca | se je tresla vedno bolj in se je stiskala v | A |
Ženska ji je venomer govorila prijazne besede. A | Mojca | je ni čula.‒ Mojca je vedela samo to, da jo | A |
A Mojca je ni čula. ‒ | Mojca | je vedela samo to, da jo je ugrabila Pehta in | A |
Vedno in vedno mu je bila pred očmi uboga, slepa | Mojca. | Slišal je njen srebrni glasek, ki poje pesem | A |
ker ga je bolelo, o, tako zelo bolelo! ‒ Oj, | Mojca, | oj, sirotica mala, slepa!Zakaj se ti je to dogodilo | A |
se mu je zdelo, da sedi nekje tam doli uboga | Mojca | in poje s svojim srebrnim glasom. Kekec se je | A |
Kekec se je zganil in je na ves glas zavpil: » | Mojca, | oj, Mojca!« A nihče mu ni odgovoril. | A |
zganil in je na ves glas zavpil: »Mojca, oj, | Mojca! | « A nihče mu ni odgovoril. | A |
Čudno, hm, čudno ... Skoraj sem mislil, da je | Mojca | tam doli.Pa sem se prevaral ... | A |
»Moralo je biti tako ... Pa saj nemara | Mojca | ni umrla.Nemara je zašla kam, pa je pri tujih | A |
kako smo ob večerih lepo prepevali na vrtu? Ti, | Mojca | in jaz ...O, nihče ni mislil, da bo čez nekaj | A |
jaz ... O, nihče ni mislil, da bo čez nekaj dni | Mojca | mrtva, nihče!In Mojca je tako lepo pela! | A |
da bo čez nekaj dni Mojca mrtva, nihče! In | Mojca | je tako lepo pela!Ali se še spominjaš, Kekec | A |
citral in glasno so prepevali. A najlepše je pela | Mojca | s svojim škrjančkovim glasom.Da, lepo je bilo | A |
trdno prepričan, da sedi tam doli v črni koči | Mojca | in poje. Slišal je Rožleta, ki mu je pravil | A |
in tedaj mu je šinila v glavo misel: Glej, | Mojca | je izginila pred tremi dnevi.A Mojca ni padla | A |
Glej, Mojca je izginila pred tremi dnevi. A | Mojca | ni padla v gorski potok, kakor pravijo ljudje | A |
gorski potok, kakor pravijo ljudje na vasi. O, | Mojca | je še živa ‒ ugrabila jo je Pehta pa jo zaprla | A |
svojo kočo. Tam doli v tisti koči prepeva zdaj | Mojca. | Saj Kekec sliši njen glas, njen le8 igejv | A |
njen glas, njen lepi, škrjančkov glas ... Živa je | Mojca, | oj, resnično živa in ni padla v gorski potok | A |
silil v svojem velikem strahu nazaj v gozd. » | Mojca | je tam doli, Pehta jo je ugrabila ‒ in sedaj | A |
tam doli, Pehta jo je ugrabila ‒ in sedaj je | Mojca | pri njej.‒ Kaj ti nisem že prej rekel, da je | A |
pri njej. ‒ Kaj ti nisem že prej rekel, da je | Mojca | še živa?Ha, Rožle? | A |
verjemite, teta Pehta! Nikdar nisem vedel, da je | Mojca | pri vas.Oj, mislil sem, da je padla v potok | A |
zavriskal na ves glas, hej, še je živa sirota | Mojca, | še je živa!Ni padla v potok in tudi umrla ni | A |
Mojco. Zbežal je z njo v dolino ‒ in sirota | Mojca | se smeje zdaj doma pri očetu in materi in pripoveduje | A |
svoj strah in samo tega se je zavedal, da je | Mojca | še živa in da je doma na varnem. Nič več ga | A |
prvi hip ni skoraj ničesar razločeval. ‒ » | Mojca, | o, Mojca!« je potihoma zaklical.Nihče mu ni | A |
ni skoraj ničesar razločeval. ‒ »Mojca, o, | Mojca! | « je potihoma zaklical.Nihče mu ni odgovoril | A |
izba ne. Že na pragu je zaklical na ves glas: » | Mojca, | o, Mojca!Ali me slišiš? | A |
na pragu je zaklical na ves glas: »Mojca, o, | Mojca! | Ali me slišiš? | A |
»Ali me ne poznaš po glasu? | Mojca, | ali ne poznaš Kekca?« Mojca se je začudila in | A |
poznaš po glasu? Mojca, ali ne poznaš Kekca?« | Mojca | se je začudila in se je oklenila njegovih rok | A |
rešim in te povedem domov. Hitro, kar hitro, | Mojca! | Veš, zelo se mudi. | A |
doma, pa se lahko vrne vsak čas ... kar hitro, | Mojca! | « Kekec ni čakal, ampak je potegnil Mojco naglo | A |
na tla in jo prijel za roko. ‒ »Na poti sva, | Mojca! | « je rekel.»Varno pojdeva navzdol in čez uro | A |
čez uro sva lepo doma. Le ničesar se ne boj, | Mojca! | Dokler sem jaz pri tebi, se ti ni treba ničesar | A |
jaz pri tebi, se ti ni treba ničesar bati.« A | Mojca | se je tresla v silnem strahu in je dvomila. | A |
potem bo nama gorje!« »Ne bova je srečala, | Mojca, | ne bova je srečala!« jo je tolažil Kekec. »Pehta | A |
nama zagradi pot ... Zato pa se ničesar ne boj, | Mojca! | « Mojca se je nekoliko pomirila.Tesno se je oklenila | A |
zagradi pot ... Zato pa se ničesar ne boj, Mojca!« | Mojca | se je nekoliko pomirila.Tesno se je oklenila | A |
Nekaj časa sta šla molče. A hipoma se je | Mojca | spet stresla in je rekla z drhtečim glasom: | A |
posmejal in je prav mirno rekel: »Volka se bojiš, | Mojca? | Pa čemu se ga bojiš? | A |
Saj ti ne stori nič žalega, le meni verjemi, | Mojca, | da ti ne stori nič žalega.Blizu doline sva že | A |
in v dolino si volk ne upa. Bodi brez skrbi, | Mojca! | Še pol urice ‒ pa sva na polju in na varnem | A |
gledali doma, ko prideva dol. Oj, to bo veselje, | Mojca! | ‒ | A |
Jokali smo se za tabo ... Pa si živa, | Mojca, | pa si živa!Saj pravim ‒ to se bomo danes veselili | A |
Pehta je rekla, da je pesem lepa,« je odvrnila | Mojca. | »Zato pa sem ji morala prepevati tisto pesem | A |
je poslušal. »Kaj je, Kekec?« je vprašala | Mojca | in se je pričela tresti. »Ali je Pehta? | A |
položil roko na usta in je šepnil: »Tiho, tiho, | Mojca! | V grmovju je nekaj zašumelo ... | A |
lisjak ali pa zajec. Samo tiho moraš biti, | Mojca! | « In čepela sta tam za grmovjem in sta zadrževala | A |
strašni volk, pa ti skoči na pot dolgorepi lisjak! | Mojca, | samo lisjak je naju oplašil.Ali ga slišiš, kako | A |
preganjal Pehtin volk ... Ali te kaj noge bole, | Mojca? | « »O, prav nič me ne bole,« je odgovorila Mojca | A |
Mojca?« »O, prav nič me ne bole,« je odgovorila | Mojca. | »Samo to mi povej, Kekec, ali bova kmalu doma | A |
Kekec, ali bova kmalu doma.« »Kmalu, kmalu, | Mojca! | « je rekel Kekec.»Zdaj greva preko trat, kjer | A |
« »Že popoldne je odšla z doma,« je dejala | Mojca. | »Rekla je, da se kmalu vrne. | A |
vedel je, da zdaj ni več nobene nevarnosti. ‒ » | Mojca, | Mojca!« je govoril v svojem veselju.»Zdaj sva | A |
da zdaj ni več nobene nevarnosti. ‒ »Mojca, | Mojca! | « je govoril v svojem veselju.»Zdaj sva v gozdiču | A |
sem jo tako nasukal!« Kekec se je smejal, a | Mojca | je dvignila glavo in se je čudila: »Kekec, ti | A |
desetkrat poskoči, če samo enkrat kihneš.« | Mojca | se je na ves glas zasmejala.»Kekec, Kekec!« | A |
« »Pusti to, | Mojca, | pusti!« je odvrnil Kekec.»Zdaj bova zopet lepo | A |
lepo in veselo, ker si še živa in zdrava ... Oj, | Mojca! | Že sva na polju, že vidim vašo hišo. | A |
sva na polju, že vidim vašo hišo. Rešena sva, | Mojca, | doma sva, Mojca!« Resnično ‒ stopila sta iz | A |
vidim vašo hišo. Rešena sva, Mojca, doma sva, | Mojca! | « Resnično ‒ stopila sta iz gozdiča na zeleno | A |
stojita na pragu,« je govoril brez sape. »Oj, | Mojca, | to bo veselje!« »Mamica!« je zaklicala Mojca | A |
Mojca, to bo veselje!« »Mamica!« je zaklicala | Mojca. | »Ali me ne vidite, mamica? | A |
ju zagledala pa sta jima pritekla naproti. ‒ » | Mojca! | Ali si res ti, Mojca?« je vzkliknila mati in | A |
‒ »Mojca! Ali si res ti, | Mojca? | « je vzkliknila mati in je dvignila svojo ubogo | A |
vzkliknila mati in je dvignila svojo ubogo hčerko. | Mojca | se je je oklenila z obema rokama okrog vratu | A |
vžgala leščerbo, da se je videlo v temni izbi. | Mojca | se je smehljala, samo smehljala v svoji veliki | A |
ni treba prav ničesar dati. Vesel sem, da je | Mojca | doma in da bova spet lahko prepevala. A najbolj | A |
Koroščevi. Pozno je že bilo in mala, slepa | Mojca | je že zadremala tam v kotičku.Mati jo je morala | A |
gozdu in išče Mojco, da bi jo požrl ... Hihi, | Mojca | pa spi lepo doma v posteljici in Pehta je ne | A |
‒ » | Mojca | me kliče,« je dejal sam pri sebi.»Slišala je | A |
na vso sapo proti hiši. Tam na pragu je stala | Mojca | in ga je čakala. »Ti si, Mojca?« je izpregovoril | A |
pragu je stala Mojca in ga je čakala. »Ti si, | Mojca? | « je izpregovoril Kekec, ko se je ustavil pred | A |
Pa zakaj si tako zgodaj vstala?« | Mojca | si je popravila črne lase, da so ji padli preko | A |
zapihal kakor mucek, kadar mu pokažeš kriv prst. | Mojca | je sklonila glavico in je postala žalostna. | A |
prešla, kakor bi mignil, ko je videl, da je uboga | Mojca | resnično žalostna. »E, saj ni tako hudo!« je | A |
»E, saj ni tako hudo!« je govoril. »Veš, | Mojca, | samo Pehte mi ne spominjaj več!Če se je domislim | A |
lepo jutro?« je kar nenadoma vprašala slepa | Mojca. | »Ptički tako lepo prepevajo in ker tako lepo | A |
po polju pa kliče sama radost. Da bi videla, | Mojca, | koliko cvetic se ziblje po polju in koliko metuljev | A |
koliko metuljev pleše nad njimi! Da bi videla, | Mojca, | kar vriskala bi v svojem veselju ... « Mojca je | A |
Mojca, kar vriskala bi v svojem veselju ... « | Mojca | je vzdihnila.Povesila je glavico in sklenila | A |
tako radostno dihalo po zagorskem svetu. A mala | Mojca | ni videla te lepote, o, nikoli je ne bo videla | A |
‒ In | Mojca | se je domislila svoje nesreče.Še bolj je sklonila | A |
žalostni obrazek in je bridko ihtela. »Kaj ti je, | Mojca? | Oj, kaj ti je?« je izpraševal in se je tudi | A |
lepo govoriš o prelepem jutru,« je odgovarjala | Mojca | sredi glasnega joka.»A jaz ničesar ne vidim | A |
nazadnje se je domislil nečesa lepega. »Ne joči, | Mojca! | « ji je pričel prigovarjati. »Saj ne boš vedno | A |
pa bi ravno za oči ne? ‒ O, le meni verjemi, | Mojca! | Ni daleč do vile Škrlatice. | A |
Pa bi se je bal? Veš, | Mojca, | k njej pojdem in jo poprosim za tisto zelišče | A |
Pa bi mi ne dala zelišča? ‒ O, | Mojca, | le nikar se ne joči!Saj boš še zdrava in boš | A |
videla nebo in bele snežnike. Le meni verjemi, | Mojca! | Če ti drug ne bo pomogel, ti bo pomogel Kekec | A |
in je govoril še dosti drugih lepših stvari. | Mojca | ga je poslušala in se je popolnoma potolažila | A |
se je venomer muzal, ko je videl, da se mala | Mojca | nič več ne joče.Pogladil se je po bradi in je | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |