milena (101-200)

In vse tri so se smehljale.	Milena	se je ozrla nanje postrani, z motnim, sovražnim	A
Fani, prazniško nališpana, jo je spremljala.	Milena	jo je premerila od straní, vso od slamnika do	A
... Poglej ta bedrca!“	Milena	je občutila te besede in ta prešerni smehljaj	A
Stopite, saj se že mudí!“ je osorno odgovorila	Milena.	Gledala je v tla, šopek je tiščala k prsom in	A
stopnicah je mrgolelo vse polno belih deklet.	Milena	je iskala z bistrim očesom, če bi še na katerem	A
Poslušale so malomarno.	Milena	je ves čas skrbljivo in z zanimanjem opazovala	A
sama sijajna belina, da se je bleščálo očem.	Milena	je klečala v drugi vrsti pred oltarjem, za suhotnim	A
...“ ”Teta Fani!“ je kriknila	Milena	in se zgrudila na mrzli kamen. III	A
bil kmalu nato ženin. . / . / stran 159 . /	Milena	je pripovedovala svojim prijateljicam: ”Za	A
in do vseh. Rekli so ji, da je razuzdana in	Milena	jih je hvalila, da so pravični. Ali vse,	A
-	Milena	je bila družica.Zanimala pa se ni ves tisti	A
pa na belo obrnjene. - Za to modrost je bila	Milena	ozmerjana, ali ostala je ves dan tiha in zamišljena	A
se je bila spomnila na brivca!“ je pomislila	Milena.	In vse na svetu se ji je do grla pristudilo.	A
lila, iz očí je sijala, v srcih prepevala. -	Milena	je gledala sovražno izpod visokih, močnih obrvi	A
zasopla, zbegana in sladka ter jo je objela. ”Ah,	Milena!	Milenica!“ Milena jo je sunila od sebe.	A
ter jo je objela. ”Ah, Milena! Milenica!“	Milena	jo je sunila od sebe. ”Danes bi se ti res	A
”O ti hudobni, hudobni otrok!“	Milena	je zavpila za njo, da se je razlegalo po hiši	A
na svetu ni bilo nobenega divana!“ je rekla	Milena.	Debeli ženin se je držal zelo dostojanstveno	A
ničesar. ”In temu je imé Artur!“ je pomislila	Milena	s komaj pritajenim smehom.- V njenega srca najgloblj	A
-	Milena	je molčala vso pot iz cerkve; le enkrat se je	A
”Prekrasen dan je!“	Milena	ga je mrko pogledala. ”Jaz pa vam pravim	A
Ali ste dosanjali vse do konca?“ je vprašala	Milena.	Vozovi so se ustavili pred hišo.	A
predno je bila torta na mizi, si je natočila	Milena	velik kozarec vina ter ga je izpraznila na dušek	A
Fani, mlada žena. ”Kar se mi zdi!“ je rekla	Milena.	Koj so se ji bile zalile oči in kri ji je planila	A
na ukaz oživela ter si oddehnila vsa družba.	Milena	si je vdrugič natočila, vzdignila je kozarec	A
gospodična, da nisem brivec!“ ”Ne?“ se je začudila	Milena.	”Pa se mi je zmerom zdelo; da vidim vašo počesano	A
drugače bi vam nihčé ne verjel!“ je odgovorila	Milena	ter se je z zamišljenim obrazom, napetimi ustni	A
njen vroči pogled, se je zdrznil ter je zardel.	Milena	je vstala. ”Ta tretji kozarec, ta najboljši	A
kozarca pij! Pijva bratovščino!“ je vzkliknila	Milena:	”Ne kujaj se!Do dná!	A
Jecal je in rdel: ”	Milena!	Kako težko ti je pri srcu!“	A
nabrekle trepalnice. . / . / stran 167 . /	Milena	je pokazala s prstom na teto Fani. ”Pozdravljena	A
poslušajte je, prosim, ne zmenite se zanjo!“	Milena	je obmolknila ter je napeto in sovražno gledala	A
besede, ki jo je klical, ni bilo od nikoder. ”	Milena!	“ je dahnil plaho. ”Pustite me na miru!“ je	A
so še pele gosli, kakor iz daljne daljave.	Milena	se je spomnila na svatbo in na svate, na debelega	A
-	Milena	je bolehala vso jesen in zimo.V marcu, ko je	A
blatu za seboj in oba sta izginila za oglom.	Milena	je bila zardela do las, jok se ji je sunkoma	A
vse naskrivaj že zdavnaj ustanovljeno in da je	Milena	takorekoč že usmiljenka.Nekateri so vedeli celó	A
Bog vedi, kako se je bila novica razustila.	Milena	sama je govorila malo.Počesala si je bila lasé	A
izbo, k skrbljivim sestram in tetam. Ko jo je	Milena	ugledala, se je skoraj onesvestila; spreletelo	A
sunkoma, zasoplo, z zoprno hreščečim glasom.	Milena	je opazila, da ni bilo na njenem obrazu in na	A
so po prstih, govorili so malo in šepetaje.	Milena	je bila ves čas v svoji izbi, daleč od ljudi	A
Planilo je vdrugič, vtretjič.	Milena	se je bila spustila na kolena, oblil jo je mraz	A
neumno začuden obraz in je takoj spet izginila.	Milena	pa jo je videla v tistem kratkem hipu tako razločno	A
usmiljenko in je nosilo bele perotnice na glavi.	Milena	je vstala, kakor da jo je bilo zgrabilo za komolce	A
ljubi človek nagelj v svoji gumbnici. ”Kaj,	Milena,	kam?Milena!“	A
”Kaj, Milena, kam?	Milena!	“ Gledala ga je prestrašena, zbegana, vsa	A
”Pojdiva! Pojdiva!“ ”Kam,	Milena?	“-	A
nekoliko zlovoljen, skoraj osoren. ” Toda ...	Milena!	Zdaj ... pod noč ... kam?	A
-	Milena	je v svoji izbi klečala pred podobo lurške Matere	A
odtujilo svet in vse njegovo nehanje, se je zatekla	Milena	k lurški Materi božji.Storila je to popolnoma	A
sestre so se spogledovale ter se posmihale;	Milena	pa jim je bila hvaležna za pomilovalni posmeh	A
za možitev. Od tiste spovedi se je vračala	Milena	kakor v omotici.Posebno jo je bila zadela v	A
”Naj gleda sam!“ je rekla.	Milena	je ni marala; spreletelo jo je zoprno in ogabno	A
blebetala o deževnem vremenu, ali o slabi poti.	Milena	si je grizla ustnice in je gledala srepo v tla	A
saj veš ... Egidij!“ ”Egidij!“ se je zasmejala	Milena	in se je smejala vso pot do svoje izbe. Ko	A
rdeča lučka pred oltarjem lurške Matere božje.	Milena	se ni ozrla tja. Videla je pred seboj ves	A
...“	Milena	je vstala, zalučila je odejo daleč proti durim	A
Egidij ... ljubi gospod Egidij!“ se je prismejala	Milena.	Oblečena je bila zelo prešerno, času in vremenu	A
gledale sive, sijajne oči. . / . / stran 208 . / ”	Milena!	“ so vzkliknile tete. ”Kaj?“ se je čudoma	A
vzkliknile tete. ”Kaj?“ se je čudoma začudila	Milena.	”Čemú odpirate usta ... in čemú jih odpirate celo	A
pogledala srepo; toliko da se ni onesvestila. ”	Milena!	“ Ozrla se je Milena po vsej družbi z napol	A
”Milena!“ Ozrla se je	Milena	po vsej družbi z napol veselim, napol zaničevalnim	A
domá“, na domu Milene in njenih tet. Ko se je	Milena	vrnila iz cerkve, je šla naravnost v izbo, da	A
obzirno potrkalo na duri. ”Kaj je?“ je vprašala	Milena	z osornim glasom, utrujena in zlovoljna, kakor	A
se oddaljili tihi, ponižno se plazeči koraki.	Milena	je stala sredi izbe napol oblečena, nepremična	A
ust, ni bilo od nikoder predrznega pogleda. ”	Milena	se je postarala!“ so rekli.”Ogenj, kakor je	A
Ogenj, kakor je bil žarkožareč, je ugasnil!“	Milena	je molčala; z udrtimi, globokimi, svetlimi očmi	A
sama sebi, ni obžárila nikogar. Nikoli ni bila	Milena	tako lepa kakor v tistih dneh in tednih.Ves	A
Mrtev!“	Milena	je zatisnila oči; na njenih ustnicah, razpokanih	A
lahkotnim korakom. Ob taki noči je prišla	Milena	do blejskega jezera; tiha, čisto bela, luč brez	A
Glej, da bo čaj! Kje pa je	Milena?	Milka, snemi klobuk!“ Grivar je stal sredi	A
razumel, pa nisi razumel ne od daleč! ”In to je	Milena!	“ Grivar je jecljal; in je bil srdit, da je	A
Kje pa je čaj? Ruma prinesi,	Milena!	Vi umetniki ste vsi pijanci!	A
Razgalil boš srce, ko sam ne boš vedel!“	Milena	je ropotoma odprla duri in je stopila preko	A
oči so gledale preko mize, nikomur v obraz. ”	Milena!	“ Izpustila je divan, primaknila je stol bliže	A
zapazil in zakaj se mu je zdelo važno -- da ima	Milena	kostanjeve lase na obeh straneh gladko s čelapočesane	A
“ je pomislil. ”Pripovedujte še!“ je rekla	Milena	s svojim hitrim, trdim glasom. Grivar je	A
-- Pridite!“ ”Pridite!“ je ukazala	Milena.	Olga ga je spremila do duri s tihim pogledom	A
dlani so se svetile temne, v srce strmeče oči.	Milena	se je naslonila daleč na stol, komaj da se je	A
lepote, so molčali vsi. ”Ne več!“ je ukazala	Milena.	”Vi ste tako živeli ... doživeli!“ je rekla	A
Grivar je umaknil pogled in ni zinil besede ...	Milena	se je okrenila do Lavrina. ”Sedaj berite	A
njegovo srce. . / . / stran 44 . / - Kaj si ti,	Milena,	ki me kličeš s tako sladkim glasom?	A
obraz? - Od ljubezni je bled in od koprnenja, o	Milena!	- Stopi v senco, da te ne vidi moj oče	A
žalostno moje srce! - Kako veselo je moje srce, o	Milena!	Nisem si upal povzdigniti pregrešnih oči do tebe	A
bi ga ne doletela zaslužena kazen. Toda, o	Milena,	tvoje srce je tako dobrotljivo in usmiljeno	A
ustnice. - Kako nespametna je tvoja žalost, o	Milena!	Čemu se je trudil ročni vrvar, da je spletel	A
tesar, da je stesal lestvico? Pripravi se, o	Milena,	in že prihodnjo noč se bodo združile najine	A
prinesli snubci v grad, veselja niso prinesli.	Milena	je stregla gostom in jim je točila kozarce,	A
začelo se je pohujšanje, da nikoli takega.	Milena	je pretakala ob lini bridke solze, doli v dvorani	A
paša je vstal in jo je nagovoril. - Odpri oči,	Milena,	zato da boš videla svojega ženina.Izbral sem	A
glavo na roke in je v tistem hipu zaspal.	Milena	je omedlela. Ali paša se je namenil	A
ves smrad, ki so ga bili prinesli s seboj.	Milena	je čakala v svoji izbi poročnega dne.Njen obraz	A
ustvarjene oči, in se ne brigaj za umetnika!“	Milena	je objela koleno z rokami in se je sklonila	A
do duri, je pozvonilo. ”Vera!“ je vzkliknila	Milena	in je vstala. Pred pragom, v polumračni prednji	A
obraz; svetal je bil in ves prosojen. Olga in	Milena,	dvoje mirnih temnih senc, sta stali ob pragu	A
strmečem upanju. ”Zdaj se je vse izpolnilo,	Milena!	“ Obstrmeli so, zasmejali so se naglas.	A
lica v dlani, trepetala je in se je smehljala.	Milena	je stresla z glavo, da se je zazibala visoka	A
ki imajo vsaj malo besede?« je nadaljevala	Milena	z gorečo zavzetostjo in prepričljivo tesnobo	A
ga prav gotovo zanimam samo jaz.« »Žal, res,	Milena,	prav nikogar,« je ponovila mati. »Najbrž sem	A
ni čisto do kraja zamrl. Kakor hitro se je	Milena	kolikor toliko sprijaznila s svojim izjalovljenim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani