meta (101-200)

Nič!« Ta »nič« je bil vedno dokaz, da je naša	Meta	huda. Dolgo je zrla proti jugu, kjer	A
prepozno. »Tu je pa zvezdica!« je vzkliknila	Meta	ter res izbrskala iz goste trave zakasnelo,	A
iskanju sva jih še nekaj staknila v travi in	Meta	je vse skupaj obdržala za spomin na tisti dan	A
obloženega velbloda! Pri tej priliki je pokazala	Meta	vse dobre lastnosti male gospodinje.Odvezala	A
tistem mestu, kamor je bila poprej pritisnila	Meta	rožnata svoja usteca. Planinski blagor	A
moč gorskega zraka in oči so ji skupaj lezle.	Meta	je hotela spati. Napravil sem ji iz bisažice	A
dan za dnevom in pravi čudež je bil, če me je	Meta	za kratek trenutek zapustila.Zatorej me je tu	A
vas odganja! V taki smešnosti naj bi živela	Meta	z Jelovega brda; prej nego poteče leto, jo pograbi	A
štirikotu in do trideset korakov druga od druge.	Meta	se je bila odpočila in zatorej se je je polastila	A
Takoj sem jo izpustil. Ali	Meta	je gledala s tako grozo name, da sem vedel,	A
kaj pridi!« so se glasile poslovilne besede.	Meta	me je spremljala, kar sem pričakoval.Nosila	A
stopal po tej poti, jemal vase lepoto pokrajine.	Meta	je, noseč mojo ruto, korakala tik mene kot kupček	A
že precej daleč od njega, ko je še zavpil: »	Meta,	le povej Lizi, da kopljem novo njivo!«	A
srajčk, ali oči so ji bile odločno objokane. »	Meta,	« sem spregovoril, »sedaj je čas, da grem.«	A
popolnoma na svoje sklepe: »Po mestih - poglej,	Meta	- je navada, da se prijatelja, ko se rada imata	A
dolino zavije, sem se ozrl zadnjič po nji.	Meta	je še vedno stala kot kip »Na poklonu« in s	A
odgovori! Na Poklonu si jo pol ure objemal, da je	Meta	potem domu hodila, da ni vedela kako.Sedaj pa	A
je ugledala. V hiši pri mizi je prebirala	Meta	fižol in, ko sem vstopil, je bila za velikim	A
licu se ji je nabrala rdeča lisa. »Ne jezi se,	Meta,	« sem jo miril, »na kaj takega ni treba več misliti	A
»Jest?« »Da, ti,	Meta!	Druge nočem, samo tebe vzamem!	A
mesec v pogorsko vasico. Moja duša je v pogorju,	Meta	zame ni umrla!Pred mano živi še vedno v podobi	A
mene tiče, naglašam zopet in zopet, da zame	Meta	ni umrla.Zatorej pozneje nisem poznal nikdar	A
Jenko Na vrtu v lopi je sedela domača gospodična	Meta	in oddaljena sorodnica, gospodična Amalija Murnova	A
nas vendar enkrat obiščete! In tu je moja hči	Meta	in tu ‒!« Hotela mu je predstaviti gospodično	A
Molk in osupnjenje nastaneta. »	Meta,	« nadaljuje Filip z mrtvim glasom, »ne bo imela	A
potno čelo. Tedaj pa se oglasi gospodična	Meta:	»Jaz pa vem, mama, kaj je gospodu Lesovéju.	A
beležnik Sodar izrazi svoje začudenje. Gospodična	Meta	prične razpletati dolgo pripovest, kako sta	A
vpraša beležnik radovedno. »Ušli sva mu,« pravi	Meta,	»vsaj jaz sem pobegnila kakor strela in kakor	A
Sin se zopet zagleda v jasno nebo. »	Meta	ni zate, dragi moj!To bo draga ženska!	A
toliko govorila, pogovoriva se še o tej stvari.	Meta	ni zate, ker tiči še nekaj drugega vmes, hi	A
preteklo, in lahko se boš ženil, hi, hi!« »	Meta	bo moja!« »Kakor sem rekel, tvoja!«	A
majhna miza in klopi. Tu sem je bila prišla	Meta	tisto popoldne.Nekaj časa je brala v knjigi	A
dekletu mehka duša in solze ji zalijejo oko. »	Meta!	« spregovori Filip, ko je utolažil boje notranje	A
razvile rdeče rože čistega devištva. »In glej,	Meta!	« prične zopet ter si nasloni na mizo z rokama	A
vstala. Tudi Filip vstane in vzklikne srečen: »	Meta!	« Ležala mu je na prsih!	A
modri robec po zraku. Tedaj je prihitela hči	Meta	v sobo. »Tu sem, ata!«	A
mene tudi, ali ne, Metka?« »Da, da!« odgovori	Meta	hitro. »Nekaj bi te prosil, otrok sladki!	A
ji gledal v obraz, ko je govoril te besede.	Meta	je slonela pri stolu ter skozi okno obračala	A
In to je glavna stvar!«	Meta	postoji pred njim.Ne odgovori mu takoj.	A
mojih, mene in vas otroke. Take so reči, ljuba	Meta	moja.Kaj potem?	A
Zato govoriva rajši o pametnejših rečeh!« »	Meta,	« zastoče stari, »pomisli vendar, da nas rešiš	A
Nočem!« »Nočeš,	Meta,	nočeš!« »Nikdar ne!«	A
Naj jih vzame vrag!	Meta,	usmili se me!Usmili se bele glave moje!	A
»In ta sin!« Strastno se je dvignila	Meta.	Vsa kri ji zapusti lice.	A
Kdo pravi? Včeraj se mi je izpovedala sestra	Meta,	nesrečna nevesta naša!Kazal sem ji dobro srce	A
pričujé, da v gradu še ne spi vse. »Tam je	Meta!	« zaječi Filip, »in spati ji ni moči!«Že poprej	A
misel, da morda Viktor ni lagal in da bi ga	Meta	vendar ne bila tako neusmiljeno pahnila od sebe	A
hotel stopiti v voz. »Komu zvoni?« vpraša	Meta,	in bolestna slutnja se ji polasti duše. »Ali	A
priklenjena nanj! »Komu pač zvoni?« ponavlja	Meta	v strahu.Pri cerkvenih vratih je prežal cerkovnik	A
Pa saj morate vedeti?« »Kdo?« vzdihne	Meta.	»No, tisti Lipe, ki je stradal pri vas tam gori	A
Brez uspeha.	Meta	je sedela tik njega bleda kakor mrtva, ni jedla	A
na katere Ernest Malec niti mislil ni rad!	Meta	je z drugo družbo vstala in skrivaj šla iz sobe	A
Šli sta v hčerino sobo. Ondi je	Meta	razmetala cvetje in drug svatovski lišp s sebe	A
kakršnega še svoj živi dan ni videl. Za dva	meta	sulice daleč se je ves rjav, z visoko dvignjeno	A
Ostrorogi pa je trdno stopal naprej. Samo še za pol	meta	sulice je bil Ostrorogi od ogromnega junca.	A
le po malo! . / . / stran 19 . / 3. STARA	META	Četrt ure od vasi na hribcu je stala lesena	A
Prebivala je v tej koči stara žena, osebenjica	Meta,	mati Domnova.Sedé na starem, polomljenem stolu	A
plačal nanj oče, kar je meni obljubil. In ti,	Meta,	si ga dela v skrinjo in šele po smrti ga smeš	A
vrata in okno. »Kdo je?« vprašala je stara	Meta,	ko je čez dolgo vendarle zaslišala, da nekdo	A
nobene reči zavedel. 8. MATERINA SMRT Stara	Meta,	Domnova mati, čepela je na vežnem pragu in se	A
daljša. »Bog ti daj tolažbo in dobro popoldne,	Meta,	« jame prišedša baba. »Kaj si ti prišla, Urša	A
Tomaž!« reče eden grajskih hlapcev, »stara	Meta	je prišla gor, kaj bi le-ta rada?« »Vrag vedi	A
in ‒ o! ‒ to je bila stara njegova osebenjica	Meta,	Domnova mati.Nemudoma se mož vrne domov.	A
»Glejte no!« rekale so stare ženice. »	Meta	je šla odgovor dajat, njen sin Domen pa v vojake	A
temnem kotu pak je ležala stara Domnova mati	Meta	na visokem mrtvaškem odru, suhe, koščene, z	A
zapiraj! ‒ ta mi je tudi potrdil, da sta se	Meta	osebenjica in pa Sova dobro poznala.« »Ni hudič	A
Bajtnikova Mica jih je s šibo priganjala. Trljeva	Meta	je pa z rokami ploskala in jih zavračala in	A
nič na glas smejala. Marko se je pokazal: »	Meta,	zvonec obesi prvemu, pa potegnejo vsi pujsi	A
repa in razigrano opomnila Rezo: »Ti, Trljeva	Meta	bo še mleko zlila.Samo na Bukovo peč gleda,	A
kdo ti je izpustil jarce?« je vprašala Trljeva	Meta.	»Nič ne mislim, vem in ve tudi, če niste slepe	A
nič več ne poje.« »Saj res,« ji je pritrdila	Meta.	»Ga bomo morale prositi, naj nam še kaj zapoje	A
pod smreko. . /\ .. stran 147 . \/ Trljeva	Meta	je dregnila Brkovčevo: »Pojdi in daj Marku jesti	A
koče je vodila steza do Podlipnikovih drva.	Meta	se je izgovorila in odšla v svojo kočo, vse	A
obrit v rodinsko kočo: Reza in Mica in Franca in	Meta	in Joža, vsi so ga veselo pozdravili, le Tevž	A
pač zmočila usta, žeje pa ni ugasila. Trlejeva	Meta	je šla pod noč s škafom prav k izviru po ledeno	A
Ni bil dobre volje.	Meta	ga je ogovorila: »Kaj se pa ti potikaš pod noč	A
tega sam ne veš, potem ti ne morem pomagati.«	Meta	je zadela škaf na glavo in odšla.Tevž je stopil	A
Tevž je stopil za njo in jo prijazno poprosil: »	Meta!	Ali greš jutri z mano k Šentáni?« Meta se je	A
poprosil: »Meta! Ali greš jutri z mano k Šentáni?«	Meta	se je začudila: »S tabo?- Nak!	A
odšel zapirat v tamor dvoje zaostalih telet,	Meta	pa se je prismejala z mrzlo vodo v kočo.Ni pa	A
Manico, in prav zaradi otroka mu je Trlejeva	Meta	oponesla, da ne zna biti drugačen in da bo ostal	A
lepših, kakor si ti.« Poskusila je še Trlejeva	Meta:	»Takole raztogotena pa še nobeno leto nisi bila	A
tretjineka, boš rada vzela, če te bo le hotel.«	Meta	bi se bila skoraj razhudila: »Pa ga ne bom;	A
in godel, da so ga nazadnje prsti boleli, in	Meta,	ki še vedno ni ujela fanta, na nobenega plesa	A
gospodinja, ki me je ljubeznivo pogostila, vdova	Meta	in sestra našega vodnika.Namignilo se mi je	A
sestrinih stvareh, zlasti če je sestra vdova.	Meta	je bila srečno omožena leto dni in nekaj mescev	A
očetne imovine; a vdova, triindvajsetletna brdka	Meta,	nima od hiše drugega nego svojo doto in navadno	A
svojo doto, pride sinovo posestvo na boben.	Meta	noče sina zapustiti; dobiti mu hoče dobrega	A
Mlekojedovini. Ta nova gosta sta bila vdova	Meta	in nje sinek, ki se je včeraj tako uspešno dvoboril	A
pospešimo korake in, ko stopimo v hišo, sedi vdova	Meta	pri Mlekojedovi postelji.Desno roko ima obvezano	A
večni mir in pokoj. Ko smo molili, se je vdova	Meta	docela umirila in si otrla poslednje solze,	A
milo nebo in veselo sonce. Tam nam je vdova	Meta	tako govorila o poslednjih trenutkih svojega	A
Vendar ‒ izidi se božja volja!«	Meta	je urno odšla k mrličema v hišo.Mi drugi smo	A
živo prereka: »Ne iščite naključja, kjer ga ni!	Meta	bi ne bila vdova, da ni bil nje mož tako predrzen	A
jakosti, menil, da prehiti prodirajoči plaz.	Meta	bi danes ne jokala za otrokom, da je ostala	A
Dolenjke slove že od nekdaj za dobre kuharice.	Meta	se je porodila v Št. Vidu pri Stični, ki nam	A
in začinjene, svoji gospe in prijateljicam.	Meta	je pazila na vso kuho, posebno pa ji je bilo	A
da nista vedela, če sta živa ali že mrtva.	Meta	je povedala, da je sin Turnskega barona Gene	A
itd. Grofu je povedala za to pesem najprej	Meta.	On se je je jako obveselil.	A
maše. Po njegovi smrti je kupila hišo samica	Meta,	ki si je prislužila denar kot dekla in gosposka	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani