marica (101-200)

kaznovali, ubožica, ne mene ... no, potrpi še malo,	Marica!	... Kaj sem jim naredil?	A
pol ure še morda ... Pa misli na kaj drugega,	Marica!	... Tudi jaz mislim ...	A
kamorkoli ... povsodi bo bolje! ... Ti misliš,	Marica,	če takole časih pijem ... da nimam nobenih skrbi	A
nič ne študiram, kaj bi se dalo napraviti! O,	Marica!	...	A
komaj še na deset korakov. ”Nič se ne boj,	Marica,	ne obtičimo!Saj smo pač že blizu; vozimo se	A
je zaječala. ”Veliko sem ti napravil hudega,	Marica,	ampak odkupim se ti bogato za vse tisto ...No	A
odkupim se ti bogato za vse tisto ... No, potrpi,	Marica,	ne stokaj!...	A
Pa kaj bi? Kar je bilo, je bilo ... in zdaj,	Marica,	se pričenja novo življenje!...	A
... Kaj ti je,	Marica?	“ Zdrznila se je bila, vzdignila je glavo	A
mu je neprijetno, da ga je motila. ”Kmalu,	Marica,	kmalu!“ Žena je govorila s šepetajočim glasom	A
da se ne dotakneš nikoli več - -.“ ”Dà, dà,	Marica!	... Daj, zaspi!“	A
”Daj mi vode, Franc!“ ”Potrpi,	Marica,	samo še pet minut!... Hitite, človek!“	A
dol, spodaj, na Dovjem, pa je moja nečakinja	Marica	- ali pa Micka, katera je bila pač doma - zapisala	A
V senci pod divjim kostanjem. Gospa	Marica	je z belo roko prekladala posode ter nalivala	A
njeno sladko ročico. Ali vmes jo posegla gospa	Marica:	»In jaz sem svojega vzela, ker sladkor in moko	A
Vprašanje je torej: me li hočete poslušati?« Gospa	Marica,	gospa Mica in gospa Dinca so z enim glasom odgovorile	A
ugledal, trgovec Bon, tvoj sedanji mož, gospa	Marica.	Ali takrat ti še ni bil tako podložen, kot ti	A
Vsak je dobil leseno žlico - ki bi jo ti,	Marica,	komaj bila spravila v svoja usteca - skupno	A
zvestobe, ki jo dolgujem njenemu spominu. Gospa	Marica	se je ironično nasmehnila: »To se trdi	A
pa zgolj le pravice.« Oglasila se je gospa	Marica:	»Ti hočeš torej reči, da zakonske žene	A
sodnika korakajočega mimo vrat. »Gospodična	Marica	je klasično deklamovala; ta sigurnost in ta	A
dopoldne ni bilo miru! Torej, dobro je deklamovala	Marica?	« »Izvrstno, pravim vam, gospa soproga in vsi	A
druge. Bili sta to sodnikova soproga in hčerka	Marica.	Povedali sta mu naglo o izvrstnem uspehu deklamacije	A
»Zakaj? Kako?« meni	Marica.	Sodnik ni znal odgovora, ker ni bil poslušal	A
‒ to se pravi, altistovke, kajti tu gospica	Marica	poje krasen sopran,« popravi naglo Hrast svoj	A
izjemno ni bila skregala z odborom. Sodnikova	Marica	je imela posla dovolj v gledališki igri.Tu je	A
svet, ne bodo zahajali na kriva pota. Peter in	Marica	sta imela prvi sedemnajst, druga petnajst let	A
pojde več!« V tem je sosed odhajal, Peter in	Marica	pa sta se pogledala na skrivnem, vesela in iznenadena	A
jutra se je jelo komaj žariti, ko so bili Peter,	Marica	in tudi naš Marko že na nogah.Lep, krasen dan	A
omečiti ter prosil, naj ga pusti z onima; tudi	Marica	se je oglasila.Peter se je pa menda tistega	A
bil tudi Franc Popit-Jokl, Draksler Marjanca,	Marica,	kasneje Popitova žena, Line Žagar, bivši industrialec	A
truljirali do meje in ceste. Drugi dan je šla terenka	Marica	z menoj na javko. Kakor je stopicala, sem bil	A
da ni bilo videti niti koraka naprej. Ker je	Marica	opešala, sem ji napravil ležišče v neki kopici	A
hoče z njim zabavati njegova edinka, gospodična	Marica.	Mlada je, šali se vedno, govori stvari, ki on	A
žepa v papirju rdečo rožo. »Tole je dala naša	Marica	za vašega Vladimirja!« Urednik je v sobi, debel	A
Ali se ti nič ne smili gospa Ana in gospodična	Marica,	ki je že skoro naša?Nisi prav napravil, Anton	A
napravil!« potoži teta Agata. »Vidiš, gospodična	Marica	je nevesta našega Vladimirja, Bog ve, kako bo	A
Teži ga vse to, mori, in ko stopi v sobo	Marica,	obstane in pogleda vanjo, kakor bi se prebudil	A
Sam prične zopet šetati gor in dol.	Marica	je mlada in lepa in ga ogleduje zdaj začudeno	A
roke, ki jo zanese v ta namen čisto k obrazu,	Marica	postane nenadoma pozorna, pomaje naglo s stopali	A
to, ali z Vladi‒« vpraša naglo in radovedno	Marica.	»Z gospodom Jožefom Gustinčičem, profesorjem	A
mi sodijo nekatere pravice!« »O,« se začudi	Marica.	»Kaj pa bo to?«	A
kjer se ljudje medsebojno razumejo!« »O,« seže	Marica	v besedo.»Jaz in Vladimir se vendar izvrstno	A
Gustinčičem za razdrto!« »Kajpada!« je planila	Marica	na noge in zacepetala, da se je soba pozibala	A
to ne visi kar tako v zraku,« in gospodična	Marica	miga z drobnimi prstki nad čelom, pa se takoj	A
in dokler nisi, sem jaz gospodar nad tabo!«	Marica	topotne z nogo, stisne drobne pesti, mahne z	A
sme ravnati in če ne z lepo, potem z grdo!«	Marica	naenkrat zardi, hudo se ji stori, omahne nazaj	A
to hoče?« vpraša mati. »Naš oče!« odgovarja	Marica.	»Same kosti so ga že od sitnosti, pa še ne neha	A
IV. Istega dne popoludne je prejela	Marica	sledeče pismo: »Ljubi škrjanček!Prosim Te, pridi	A
bom zares huda!« »Servus!« ji je zaklicala	Marica	in zdrčala po stopnicah. Vladimir jo je že čakal	A
čaka!« »O seveda, kaj pa še!« ga je tešila	Marica.	»Ti pa nisi tak, ti si pa izjema!	A
ampak vsega tvoj oče!« »Moj pa narobe!« doda	Marica.	»Molči in če se oglasi, izjavi, da ni on ničesar	A
»Dva pismouka sta!«	Marica	se prijetno smeje in pritrjuje: »Prav si povedal	A
širokega slamnika, pokima tudi in Vladimir in	Marica	sta oba vsa rdeča. Ko utihnejo na peščeni stezi	A
utihnejo na peščeni stezi njeni koraki, vpraša	Marica:	»Bog ve, če je videla.« »Naj vidi!« misli suplent	A
radi najino ljubezen razdrli!« ostro opomni	Marica.	»Za svoje čičke in čačke naj se le kregajo, naše	A
Kaj misliš ti, da je res videla?« se zanima	Marica.	»In če je tudi, vrag jo dal!« se jezi suplent	A
prepihale!« »Veš, pravila bo okrog!« razlaga	Marica.	»Vse naše in njene znanke bodo do jutri vedele	A
Nazaj pojdiva v park!« »Oh,« se boji zdaj	Marica,	»ali Komljančeva se še najbrž tam izprehaja	A
Moj prijatelj Komljanec mi je povedal, da hodi	Marica	v moški družbi sama okoli.Svarim te pravočasno	A
pa greva k notarju, da napraviva pismo. Ti in	Marica	bosta šli svojo pot, jaz pa svojo!« »Kakšne	A
173 . / »Po zdravnika!« je skoro vzkriknila	Marica,	ki je stala razkuštrana ob vznožju postelje	A
na svoj najnovejši rokopis in prosil Marico: »	Marica,	daj, daj!Vzemi ključ iz mojih hlač, tamle vise	A
Ključ mi daj sèm pod vzglavje!«	Marica	je storila tako, gospa pa se je naglo domislila	A
in ko je popoldne zaspal, sta šli gospa in	Marica	naglo h Gustinčičevi obitelji, da ji naznanita	A
mušico med prsti,« razlaga in obljubuje urednik.	Marica,	Vladimir in Dragotin stoje zadaj in ne pridejo	A
Ženskam leti vse iz rok.	Marica	hoče postaviti kozarec vode na nočno omarico	A
Gospa Ana pogleda v strop in vzdahne, gospodična	Marica	pa plašno in naglo vpraša: »Ali ni nobene pomoči	A
omaro v kotu. Agata mu hoče nekaj reči, ali	Marica	naenkrat zajoče s tako ostrim glasom, da sune	A
v vrtu in praskeče. . / . / stran 181 . /	Marica	sedi nasproti okna, gleda v dež in reče Dragotinu	A
ležala nekoč na smrtni postelji, tako jaz!«	Marica	je gledala predse, kakor bi videla pokrajino	A
svete, kdo me bo vodil po cesti življenja.«	Marica	je tekla v kuhinjo, naslonila se tam na mizo	A
bil dober zanje, zakaj bi bil zdaj? Ne grem,	Marica!	« »Oh!«je rekla ženica.»Povsod nama manjka, saj	A
ravno ti vse obrniti in pokvariti! Veš kaj (	Marica	je napravila odločno kretnjo, udarila s peto	A
največkrat ponavljali stavki: »Da bi ne bila	Marica	polnoletna!« ali »da bi ne bila Marica taka	A
bila Marica polnoletna!« ali »da bi ne bila	Marica	taka trmoglavka« ali »prej do poveš kantonu	A
po ulici, je bilo že pozno in nikjer nikogar.	Marica	se ga je držala pod roko in mu zaupavala: »V	A
priči sta se ustavila in oba hkrati pogledala.	Marica	je zaploskala z rokami, Javornik se je zagrohotal	A
ljudem mošnjice.« »Jaz bom plačnik!« je rekla	Marica	dobrovoljno.»Kam greva najprej?	A
kadar njega ne bo: rasti trava, ali ne! Tudi	Marica	je bila dobre volje in se veselo smejala.Okrog	A
Naslov je ‚Petelinček’!« Zdaj se je pričela še	Marica	smejati. »Petelinček!	A
postelja, to je najina streha, to je najina hiša!«	Marica	je sedla na travo in se zasmejala: »Meni se	A
Pa pojdeta vsaksebi ‒ zakaj ne?	Marica	se je naslonila na njegovo ramo in skoro zadremala	A
kakor pokojni mamut. »Nisi!« se je smejala	Marica.	»Kdo pravi to?«	A
posadil na tla. »Ali jaz nisem mamut!« je rekla	Marica.	»Dobro!« je rekel urednik.	A
teči proti oddaljenemu železniškemu nasipu.	Marica	je hitela za njim in tožila: »Kako sem zaspana	A
padel v nizko travo. Vlak je odropotal dalje in	Marica	je zakričala: »Kaj je?« Stekla je k možu, pokleknila	A
šepal. »Tebi se je nekaj zgodilo!« je rekla	Marica	strahoma. »Ne!« je rekel on.	A
da ga je utrudila »težka hoja«. Izvošček in	Marica	sta ga spravila v sobo in položila na posteljo	A
je ležal vznak in gledal enakomerno v strop.	Marica	je odpravila voznika in prižgala svetilko.	A
. / »Do jutri bo zdravo!« ga je potolažila	Marica	in odložila klobuk in vrhnjo obleko. »Ti!« je	A
»On! Falot!«	Marica	se je prestrašila vnovič, stekla k njemu in	A
Sedi k meni!«	Marica	je sedla k njemu na posteljo in on je prijel	A
težko. »Tebi je nekaj!« se je zopet splašila	Marica.	»Po zdravnika grem!«	A
Na ustnah se mu je pokazala kaplja krvi.	Marica	je stekla v kuhinjo in se vrnila z vodo in brisačo	A
in govoril: »Po smrti rasti trava ali ne!«	Marica	mu je močila prsi, pričela ihteti in jokati	A
na njegovem obrazu obstale kakor na maski.	Marica	je letela na dvorišče in tolkla na vrata sosednjega	A
To ni nič ‒ vidite!« III	Marica	je poslala enemu izmed moževih prijateljev tole	A
gospo vdovo?« »Da ‒ ah!« je vzdihnila objokana	Marica.	»Prosil bi, jako vdano bi prosil, da bi smel	A
To se dela povsod!« »Ne!« je rekla	Marica.	»Tega ne dovolim!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani