knez (301-400)

donno Melito!« »Če vsi,« je odgovorila trpko, »	knez	Neri-Corsini gotovo ne!« »Aha,« se je zasmejal	A
la Ferronays!« »Škoda, da ni vojvoda ali pa	knez!	Še bolj bi mi ugajal potem!«	A
Kje je mož?« . / . / stran 417 . / »Če ga ni	knez	Metternich povabil na karte, spi kje. Gori na	A
nekoliko zamislila. Parkrat jo je ogovoril mladi	knez	na ulici in enkrat jo je še celo spremljal po	A
smemo pričakovati, da nas v kratkem obišče stari	knez	ter poprosi v imenu svojega sina za tvojo roko	A
edini sin vzame njegovo hčer, bi si jo stari	knez	Neri-Corsini poprej malo ogledal.Prvič ima moj	A
boš ti kaj povedal?« »Ob eni se je odpeljal	knez	iz Toskane!« se je vmešal Prešeren z žalostnim	A
»Kdo je?« so hoteli vedeti vsi. »	Knez	Volkonski, ruski general.« Podaljšali so se	A
je hitel k vratom, da bi sprejel prišleca.	Knez	Volkonski je vstopil.Bil je vojaško opravljen	A
Vedli so se precej nerodno, dočim se je obnašal	knez,	kakor da je bil že večkrat v njih družbi.Vsakemu	A
so trgali kruh, ga solili in jedli. »Jaz pa,	knez	Volkonski,« se je oglasil Zupan, »vas pozdravljam	A
To rekši, izpije polno kupo. Tudi	knez	je namočil ustnice ob svojem kozarcu, a vino	A
zunaj pri Poljakih.« »Pri Poljakih,« je ponovil	knez	skoraj zaničljivo.»Pri njih se bode komaj kaj	A
Prav kakor ti drago!« Tu se je obrnil ruski	knez	k Metelku: »Kakega mnenja ste vi, gospod profesor	A
privleci svoje eje na dan!« se je šalil Zupan.	Knez	je bil radoveden, kaj pomeni ta medklic.To je	A
Metelko se je zmagonosno oziral okrog sebe.	Knez	si je dal imenitni Metelkov stavek prevesti	A
polju torej tudi needinost!« je izpregovoril	knez	zamolklo. »Tako je, svetlost!« je odgovoril	A
ni dal zatlačiti ust: »To je naša duhovščina,	knez!	Ko se je obdrgnila in obrabila v življenju, jo	A
Če Bog da!« »Amen!« je dodal Bile.	Knez	Volkonski je strme opazoval to epizodo. Ko sta	A
Morda ste več pričakovali od naše družbe?«	Knez	se je zamislil: »Za nekaj se bodete morali zediniti	A
, grofica Thurnova ‒ die süsse Klementin ‒,	knez	Porzia ‒ dieser ausgehörnte Geck ‒, grof Lichtenberg	A
zurückzukehren. Iz Metternichovih zapiskov	Knez	Metternich je zapustil Ljubljano dne 22. maja	A
se je dolga vrsta voz, s katerimi se je vozil	knez,	premikala od Podbrezja proti Radovljici, je	A
možu dobro de, če ga občuduje mlada deklica.	Knez	Metternich pa je hotel še posebej pokazati,	A
množica pred gradom in prodajala zijala. Ko je	knez	Metternich stopal navzgor po krasnem grajskem	A
je gostoljubnost zahtevala še toliko žrtev:	knez	je Thurnovim dobrodošel!Odkazalo se mu je stanovanje	A
knezovo prav hitro vse lepo uravnalo. Sedaj je	knez	izvedel, da je Eva Luiza nevarno bolna, in opazil	A
je bila bolezen uničila in sedaj je umirala.	Knez	Metternich je to občutil in skoraj milo se mu	A
vas, kontesa!« To je ni brigalo dosti: »Vi,	knez,	ste še vedno velik, mogočen gospod!« Velike	A
Rdečica ji je za hip preletela obrazek, tudi	knez	je malo zardel. »Je že davno na Dunaju!«	A
mi odpusti!« Pristavila je: »Kako lepo je,	knez,	da ste me obiskali na smrtni moji postelji!	A
ter je kipeče poljubil blede ustnice. Ko je	knez	Metternich zjutraj zapuščal Radovljico, so peli	A
bastard turjaški Janez Vajkard Turjaški, tedaj že	knez	in vojvoda v Šleziji ter vsemogočni minister	A
Gotovega se ni vedelo ničesar nego to, da je	knez	Janez Vajkard nezakonskega tega zastopnika svoje	A
Dva dni pred cesarjevim dohodom je dospel tudi	knez	Janez Vajkard v belo Ljubljano ter z veliko	A
edeminštirideset let, torej še v cvetoči starosti.	Knez	je prespal celo dopoldne, a opoldne je jedel	A
ponižno vdanostjo pričakovala, kdaj bode brat in	knez	pričel razgovor. Vprašal ju je po tem	A
prinaša s cesarskega dvora. »Da,« pričel je	knez	zaspano razgovor o dvoru, »naše življenje ni	A
razsrdil, ker se mu je dozdevalo, da ga hoče brat -	knez	- pitati z nekoliko dvorsko milostivo ošabnostjo	A
pitati z nekoliko dvorsko milostivo ošabnostjo.	Knez	je obrnil nato pogled proti generalu ter ga	A
ravno ne veš in ne moreš vedeti, kake so reči. »	Knez	Lobkovic,« odgovoril je potem, in to morda še	A
besede, tedaj, moj ljubi Wolfgange, tedaj je pa	knez	Lobkovic kakor skrhan nož, ki ne reže niti najmehkejšega	A
in dobro mu je dejalo, kar je govoril brat -	knez,	o katerem se je v istini na skrivnem že pripovedovalo	A
Prišel je ta boehajmski žlahčič,« pričel je	knez	znova, »ter mi hotel nekaj časa vodo kaliti	A
umemo presojati!« »Zategadelj,« pokaral ga je	knez,	»so tudi državni posli različno razdeljeni!	A
Volk Engelbreht. Po kratkem premolku je pričel	knez	znova: »Sedaj vama hočem nekaj povedati, kar	A
žemberškem! »Da se pa vse to doseže,« nadaljeval je	knez,	»treba je predvsem, da se s posvetno mojo knežijo	A
vama zastavljam, da hočeta še doživeti, ko bode	knez	in vojvod Janez Vajkard Turjaški tudi knez in	A
bode knez in vojvod Janez Vajkard Turjaški tudi	knez	in kardinal svete rimske cerkve!« »Moj	A
Brata sta molčala.	Knez	pa je tudi molčal ter se veselil strmenja bratov	A
šaliti, ekscelencija!« vzkipel je Janez Sonce.	Knez	Janez Vajkard je dotle mirno poslušal.Sedaj	A
To so slabi dokazi, gospod vitez!«	Knez	se je lahno smejal.Volk Engelbreht pa je dostavil	A
vse to ne bode zgodilo,« oglasil se je zopet	knez.	»Mislite si, da je grad Turjaški za vas in sploh	A
Prav nerodno bi bilo,« izpregovoril je končno	knez,	»če je naš Ludovicus napravil kako otročarijo	A
laškim vročim obnebjem. »Lepšega daru mi svetli	knez	ni mogel dati, nego je ta vranec.Za Boga, kako	A
ga kličejo gospodje v dvorano. »Kaj, svetli	knez	me kliče!Vraga, to mi je celo neprilično!	A
ne odpade katera; pota so slaba! Ali me kliče	knez	ali ekscelenca Volk Engelbreht?« »Visoki	A
noči sta bila zapustila mesto tajna svetnika	knez	Vaclav Lobkovic in Hanibal Goncaga ter sta že	A
Waicharde!« »Skrivnega svetnika!« začudil se je	knez.	»No, sedaj bodeš lahko zarote koval proti meni	A
svoj novi samokres, katerega mi je prinesel	knez	Vajkard iz dunajskih zalog.« »Ali si	A
ponudil mu je cesarsko svojo roko, katero je	knez	gorko poljubil, govoreč: »Dicto audiens sum	A
šopirni cvet šopirne sreče turjaškega pokolenja!	Knez	Vencel Lobkovic je potem jezdil po slabi cesti	A
žvenketaje zdrknila v stran. Prebudil se je	knez	iz svojega zamišljenja ter šele sedaj opazil	A
prepreženo strmo robovje, s kojega se je tedaj, ko je	knez	svojega konja ustavil, vzdignila mnogobrojna	A
odplula v zakajeni mah. Na vse strani obračal je	knez	svoj obraz, da bi opazil kje človeško selišče	A
stržek jezil po gosti šumi okrog vode, bi naš	knez	ne bil čul niti najmanjšega nemira.	A
plemenito gospodo. »Govoriš nemški?« vprašal je	knez	osorno. »Nemški in laški, signore moj	A
ha, ha!« »Kje je prva kovačnica?« vprašal je	knez	dalje, in srbeli so ga prsti, porednežu s ploskim	A
jo vzeli in odtirali na svoj grad, ha, ha!«	Knez	Lobkovic se je stegnil v svojem sedlu kakor	A
Bog, ali je še vedno v gradu!« vzkliknil je	knez	raznenaden in v duhu je polagal temeljni kamen	A
Vajkard ima nezakonskega sina!« vzkliknil je naš	knez	znova in v duhu je že gledal dozidano kapelico	A
Ave Maria, gratia plena!« Tu je	knez	Lobkovic z veliko pobožnostjo in s kipečo gorečnostjo	A
Vašega Veličestva najzvestejši služabniki!«	Knez	Lobkovic pristopil je k družbi. »Kako	A
je pogledal cesar ter dejal malone osorno: »	Knez	Lobkovic!Prepovedujem si vsako prazno šalo.	A
glavarja, »to pomenja, Veličestvo, da je gospod	knez	ali sanjal ali pa kje med potjo preveč pil!	A
razburjajte se, gospod glavar,« zavrnil ga je	knez	hladno, »kar sem povedal, gola je resnica.Ko	A
Naj mi je dovoljeno, Veličestvo« - in tu je	knez	Lobkovic sklonil koleno v prah - »da razložim	A
Janez Vajkard, »krasnega varovanca imate, gospod	knez!	Ali ni to tisti človek, ki si je za ženo izbral	A
ter vprašal zamolklo: »Ali govorite resnico,	knez,	ali se samo šalite?« »Čisto resnico	A
življenje stavljam si v nevarnost!« »Govorite,	knez,	in imejte zavest, da se pod mojim varstvom	A
sem pozvedel, sin je našega Janeza Vajkarda!«	Knez	Lobkovic je govoril te besede počasi in mirno	A
kakor da je ravnokar prestal veliko nevarnost.	Knez	Lobkovic pridružil se mu je.Strupeno sta se	A
sta se merila nekaj časa. Potem pa je siknil	knez:	»Čestitam, gospod vojvoda!«	A
nekega dne zdrknil v prepad! Kot krt hotel je	knez	Lobkovic riti pod zemljo ter prvemu ministru	A
mu danes zamajala prvič pod nogami. - Kar je	knez	Lobkovic upal tisti dan, vse se je izpolnilo	A
‒	Knez	je moral dospeti vsak trenutek v vas.Pred župnijo	A
kamen in sveto olje ni bilo v spodobnem redu!	Knez	je bil menda silno razdražen!« »Moj Bog, kake	A
je pripovedoval, kako čvrstega zdravja je bil	knez	in škof, ko je zadnjič obedoval pri njem, in	A
kaplan je prihitel k družbi z novico, da je	knez	pri vhodu v vas stopil z voza in da bo takoj	A
Počasi je tedaj po vaškem trgu prikorakal škof in	knez	Janez Evangelist.Bil je tiste dni star že skoraj	A
ter že naprej oznanjevale, da rade odpuščajo.	Knez	Janez Evangelist je imel globoko modre oči,	A
‒ Ugledavši družbo pred župnijo, snel je	knez	takoj triogelnik z glave ter ga ponosno oddal	A
prihitela z žarečim obrazom. In ko ji je podal	knez	belo svojo roko, padla je na kolena, da bi poljubila	A
pa je kazal vedenje pravega kavalirja, kar je	knez	Janez Evangelist v istini tudi bil, povsod in	A
tam izrekla hudobna beseda o tem, kako se je	knez	vedel nasproti grofici!A knez Janez Evangelist	A
tem, kako se je knez vedel nasproti grofici! A	knez	Janez Evangelist se je tolažil z izrekom: Honny	A
zida se je torej skrival, da bi ga ne opazil	knez.	A opazil ga je vendar.	A
je Primož Varen zavedel od sreče, držal mu je	knez	že obe roki ter vzkliknil: »Primož, ali tudi	A
kakor lešnik debele solze lile po licu: »To je	knez,	to je pravi knez!« ŠTIRINAJSTO POGLAVJE Ein	A
solze lile po licu: »To je knez, to je pravi	knez!	« ŠTIRINAJSTO POGLAVJE Ein gutes Volk ‒ und	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani