knez (201-300)

tistem hipu pa je prihitel po drevoredu navzdol	knez	Volkonski in ž njim je hitel knez Metternich	A
drevoredu navzdol knez Volkonski in ž njim je hitel	knez	Metternich.Obema je skoraj sape zmanjkovalo	A
vodil Evo Luizo. Glasno je zaklical: »Tu sèm,	knez	Metternich, tu sèm!« Že na pet korakov je snel	A
Metternich, tu sèm!« Že na pet korakov je snel	knez	Metternich klobuk ter se je globoko, prav globoko	A
je globoko, prav globoko priklonil. »Tu sem,	knez	Metternich,« je nadaljeval oni milostivo, »in	A
Evropa!« In prav ceremoniozno ju je seznanjal: »	Knez	Metternich! Kontesa ‒ za Boga, svojega imena	A
Moli? »Torej kontesa Eva Luiza Thurnova!«	Knez	Metternich se je viteško priklonil, rekoč:	A
/ . / stran 126 . / Med njimi je bil tudi	knez	Metternich.Njena sestra se je z velikim pogumom	A
začudil stari Češko: »Kako to?« »Njega svetlost,	knez	Volkonski, si je izprosil milost, da bi se smel	A
njega veličanstvo je prošnjo milostivo uslišalo.	Knez	Volkonski se obeda udeleži, a izrekel je željo	A
zanimal tako visok aristokrat, kakor je bil	knez	Volkonski. Z isto natančnostjo mu je razkladal	A
Tik vas, gospod Smole, sedi njega svetlost,	knez	Volkonski!« Prihajali so gostovi, tako da je	A
svojo ljubosumnostjo. Prava sreča, da nima	knez	svoje soproge tu, brez dvojbe bi ji mala Radovljičanka	A
osupnil, presenetil. Izpregovoril je francosko: »	Knez	Volkonski, če se ne motim.« »Da, knez Volkonski	A
francosko: »Knez Volkonski, če se ne motim.« »Da,	knez	Volkonski!A ljubše mi je, če me kličete: Sergej	A
svojih dekabristnih nazorov, za katere je pozneje	knez	Volkonski prenašal težke verige po sibirskih	A
kar se jim je zljubilo. Pri tej priliki pa je	knez	Metternich priporočal cesarju, da naj povabljene	A
nur.24 Ko so zopet sedeli, je izpregovoril	knez	Volkonski: »Na neomejeno zvestobo svojih podanikov	A
izprosim izdatne podpore svetemu mučeniku. Svetli	knez	Metternich me podpira, zatorej odhajam z najboljšimi	A
tu se ji je razžarilo lice ‒ »prihaja še celo	knez	Metternich!« »Stari knez,« je odgovoril ironično	A
Metternich!« . / . / stran 241 . / »Stari	knez,	« je odgovoril ironično, »vendar ne bode po ledu	A
plesal!« Ostro ga je zavrnila: »Mož, kakor je	knez	Metternich, nikdar ne postane star!To bi morali	A
jok drži! Pravijo; da ga tudi njega svetlost	knez	Metternich ne mara!« Zopet se je ustavil razgovor	A
»In to je? Pa že tiči	knez	Metternich vmes!« »Knez Metternich!	A
Pa že tiči knez Metternich vmes!« »	Knez	Metternich!Brez dvojbe!	A
vstopil strežaj ter naznanil: »Njega svetlost,	knez	Metternich!« Eva Luiza je vzkipela s svojega	A
nesrečnika, ki ni vreden vašega usmiljenja!« »	Knez«	‒ in plaho se je ozrla na vse strani ‒ »prvič	A
»V istini! Mnogo preveč ste že govorili,	knez!	« Kar čutila je, kako ji je dobro delo, kadar	A
dobro delo, kadar je izpregovorila besedico »	knez«	. »In moje bolečine!« je zakričal knez.	A
besedico »knez«. »In moje bolečine!« je zakričal	knez.	Tu se je spomnila govoric, ki so o mladem tem	A
odpuščanja: »Ne štejte mi v zlo lahkomiselnih besed,	knez	Neri-Corsini!« »Izrekam vam hvalo do neba, gospica	A
mučen zame in gotovo tudi za vas! Grešila sem,	knez,	da sem vam dovolila ta sestanek!Pisali ste mi	A
preostajalo drugega! To pa veste pač sami, gospod	knez,	da je mladega dekleta lahko spraviti v hudobne	A
nedopustna! Sklicujem se na vašo blago dušo,	knez,	in na vašo plemenitost.Že sem drugemu vdana	A
»Suvereni so nepreračunljivi,« je vzdihnil	knez.	»Imam tudi svoje izkušnje!«	A
iskati proselitov za sveto pravoslavno cerkev!«	Knez	je kar otrpnil.Nesselrode pa je hladnokrvno	A
Na duši in na telesu! Ta nemški	knez	velja pri njem vse.Naš Nesselrode je sama senca	A
po hladu si je hotel iskati krepčila. Ko je	knez	prihitel, sta takoj odrinila.Vladarju se niti	A
je priča, da bi kaj takega ne bilo nemogoče,	knez!	« Ostro je pristavil: »In čemu nisi klicala ljudi	A
svojega očeta. »Skliči kozake, Volkonski!«	Knez	je odrinil kot sapa, da bi sklical cesarsko	A
sredi dvorišča. Na carjevo povelje je privedel	knez	Volkonski iz sobe Ivana Arkadjeviča in Maksima	A
Vprašal je s srepim pogledom: »Če se ne motim,	knez,	mi je dolžan tvoj oče hvalo za mnogo dobrot	A
nič ni skrival oteklega prsta. »Volkonski« ‒	knez	je takoj pristopil ‒ »tu sèm mu je zasadila	A
risa?« »Mladine v tem pogledu,« je odgovoril	knez,	»ne smemo preostro soditi!« »Smo li bili mi	A
postal vladika ljubljanski, ki je bil škof in	knez,	kakor ga prej ne pozneje nismo imeli, ki ni	A
violetni talar, nego pravi škof in resničen	knez!	Kadar je ta cerkveni dostojanstvenik z vojaško	A
tiste čarobne višine, na kateri je kraljeval	knez	in škof Anton Alojzij!Da je v cerkvi čital v	A
čem da so. Pustni torek zjutraj je poročal	knez	Metternich pri cesarju.Končavši, je v stiski	A
prebrisan. »Videli so ju na Vrhniki,« je nadaljeval	knez.	»Zaslišali smo voznika.	A
Oba sta nekaj časa molčala. Potem vpraša	knez:	»Kaj ukazujete, veličanstvo?Naj se li odpravijo	A
je že v tistih dneh delala izjema, ker je bil	knez	v kraljestvu cekinov.Kakor znano, je strašil	A
katere je verovala že tedanja Evropa! Da je	knez	Metternich docela zadoščal reprezentacijskim	A
damski svoj večer. Tak večerje bil napravil	knez	Metternich dne 14. februarja, predvsem v čast	A
zanimivost prve vrste in ni se čuditi, da jo je sam	knez	Metternich počastil z damskim večerom! Povabljenega	A
grofica mati niti sestra Molly! Njo pa je vabil	knez	Metternich, in takoj, ko je vstopila, ji je	A
V družbi teh nežnih in lepih dam je tičal	knez	Metternich kakor petelinček med piškami.Dasi	A
obilo. Sicer pa ne smemo misliti, da je bil	knez	pri teh večerih edini moški.Vselej je povabil	A
ste potovali, Marija Vladimirovna?« je vprašal	knez	priljudno.Koketno se je ravnal pri svojem razgovoru	A
Grofica se je smejala, da je zvenelo po sobi. A	knez	je dostavil: »Sicer je pa prosil Bombelles dopusta	A
Esterhazyjeva se ni dala otresti: »Tako nas, ljubi	knez,	ne odpraviš.Še enkrat vprašam, kaj pa Capodistrias	A
stran 355 . / Ona pa je še dejala: »Vem, da je	knez	Metternich mojega mnenja, dasi tega ne bo hotel	A
hotel priznati!« »Na naši Molly,« je odgovoril	knez	porogljivo, »je izgubljen diplomat.Da je ona	A
porok, da se na kongrese ne shaja dosti ovac?«	Knez	je skoraj prebledel: »Pst!« Ugledal je Evo Luizo	A
Ta je srdito siknila: »Ti strupeni črv ti!«	Knez	se je zasmejal: »To se pravi, latinsko: mulier	A
ročno odgovorila: »Čisto tako je, svetlost!«	Knez	se je iz srca smejal.Vsa družba pa niti obrazov	A
ravnokar pripetilo, čisto nič ne brigalo. Samo	knez	se je neprestano smejal: »Torej, ljuba Molly	A
neprijetna ta epizoda. . / . / stran 358 . /	Knez	je vstal in pristopil k Evi Luizi.Prijel jo	A
vitez!« Čulo se je to nekako očetovsko in samo	knez	Metternich je smel kaj takega storiti.V istini	A
presunila izredna ljubeznivost kneza Metternicha!	Knez	je zopet prisedel k Esterhazyjevi.Ali Eva Luiza	A
Klemens, ki bi se na kongresih najraje stepli!«	Knez	se je suhotno zasmejal. »Torej ji odpusti!	A
gorjanskim kontesam ne odpušča, pač pa jih prezira!«	Knez	se je zopet zasmejal, kar je njo še bolj razgrelo	A
njega čarobno svoje oko: »Kakor ti drago!«	Knez	Metternich je bil velik komedijant: »Molly!	A
Takoj ji je izginila nevihta z obraza.	Knez	pa je nadaljeval: »Vidiš, kako si otročja!Pa	A
da je do vratu zaljubljen v njo. In če more	knez	Metternich kaj pripomoči, da dobi grof Oton	A
Podala mu je roko. »No, vidiš!« je končal	knez.	»Ljubezniva bodi, Molly, in nikar ne pozabi:	A
večer je tedaj dospel do najvišjega razvnetja.	Knez	je sipal svoje čarobne ljubeznivosti na vse	A
tu, kar je ona hotela. Opazili so, da jo je	knez	tako rekoč odpuščanja prosil, in da se je to	A
francoskega vina!« Nekoliko debelo jo je pogledal	knez	ter rekel vljudno: »Res, bilo ga je premalo	A
je vmes nekaj politike in dokazovala, da je	knez	Metternich duša kongresa, pa tudi duša ljubljanske	A
preudarek. Pred njo sta obstala grofica Molly in	knez.	Nenadoma je razburjeno dekle videlo pred sabo	A
pa zategadelj, ker je bil v vse to zapleten	knez	Metternich, ki je tedaj stal tik svoje prijateljice	A
vami ne pijem!« Grofinja Molly je prebledela,	knez	Metternich pa je nekaj viknil. Eva Luiza je	A
v narodni noši: dve v pečah in dve v avbah.	Knez	Metternich je bil namreč izrekel željo, da bi	A
Barbara?« je vprašala. »Recimo, da jo nagovori	knez	Metternich.« »Kako naj se vede!« je vzkliknila	A
plemenitniške družbe. Okrog enajstih je dospel	knez	Metternich s svojimi diplomati.Najprej je odlična	A
Plemenitaši so bili stari znanci, zatorej jih je	knez	kaj brzo odpravil. Pristopil je k meščanstvu	A
resen razgovor. »Moje veličanstvo,« je pričel	knez,	»je bilo danes preizvrstne volje!« »So pač prišle	A
svojega vladarja!« »Ljubljenec!« je odgovoril	knez	pikro.»Kdaj si že čul, da je bil prvi minister	A
visokega svojega gospoda?« »Pri tebi, ljubi	knez,	« je odgovoril Nesselrode priliznjeno, »bi se	A
‚Človek je, pa nima ust! Torej, kaj je to,	knez	Metternich?’ Zaman sem ugibal, a veličanstvu	A
eličanstvo. ‒ ‚Tak človek ste vi sami, vi sami, ljubi	knez	Metternich!’ ‚Ni mogoče, veličanstvo,’ sem vzkliknil	A
izpregovorila eno in isto besedico: »Duhovito!« »Mi,	knez,	« je dostavil Nesselrode, »ki smo boljše vrste	A
Ptiča sta se poznala.	Knez	je gledal predse: »Ne bi se!« »Vidiš, razlike	A
za drugim kakor račka za račko. Ravno ko je	knez	Metternich z diplomati hotel oditi, so se prikazali	A
predstavil prvi dve glavi, Alborghettija in Dreota.	Knez	je predstavljeni 33 Včeraj sem bil v reduti	A
mizico na galeriji v kotu, še preden je odšel	knez	Metternich.Minilo jo je zanimanje za prizore	A
najprej v narodni noši. Govoril je ž njo tudi	knez	Metternich.Po odhodu diplomatov se je pri znani	A
slabši od voznika, Smole, se jezi zaradi tega! In	knez,	kaj ti je govoril?« Od radovednosti se je napelo	A
Sramežljivo je odgovorila: »Življenje mi grenite,	knez!	« »In jaz?	A
najsočutnejša hvala za rešilno to besedo, gospica!« »	Knez,	rešilna beseda to ni bila!Ni mogla biti, ker	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani