kam (1.501-1.600)

zaklenile vse duri, pa stojiva tam in gledava,	kam	bi ...Ampak kmalu bo boljše ... jutri pojde, takoj	A
bela mlada mačiča z rdečo pentljo na vratu. »	Kam	pa, Tone?« Bližal se je počasi; sam	A
Ob oknu je bila senca. »	Kam,	Tone?« »Nikamor, mati; spati ne morem	A
In jutri zjutraj bo vse krvavo! Da bi jo	kam	skril, zakopal! -Vzdignil se je z životom, ali	A
se je mimo in je izginila v tistem hipu. -	Kam	se pač peljeta?Pač daleč v svet, po velikih	A
čakati bi se dalo... Vse bi lepo pospravil, skril	kam	tisto mačko, očedil desko, obrisal kri - -	A
njegove oči kalne in narahlo zakrvavele. ”Pa	kam,	gospod Vavra?“ Oprezno je privzdignil škrice	A
nebeški papir zavite - kaj bi ž njimi? Kako in	kam	bi s petimi kronami?Tam so torte drage in Irma	A
S kom?	Kam?	Blagoslovi ji Bog veselje!	A
dolgega Jerneja, ki se je bil nameril na polje. »	Kam?	« Počasi se je okrenil Jernej.	A
Jaz sam sem še ostal, poslednji gospodar!« »	Kam	se je izgubil mladi Sitar?« »Ozri se	A
krčmo je stal župan, golorok, debel in vesel. »	Kam,	Jernej?« »K tebi, župan, po opravkih	A
zdaj, Jernej, ko nimaš ne doma ne gospodarja?	Kam	pojdeš?« »Kam da pojdem?« je vprašal	A
Kam pojdeš?« »	Kam	da pojdem?« je vprašal Jernej počasi in je široko	A
je iz službe, ne doma nimaš ne gospodarja -	kam	zdaj?« Dolgo je molčal Jernej, preden	A
ga brigajo! - Zdaj se govori o tej stvari:	kam	nameriš svoje stare noge?« Jernej je	A
kmet in se je ozrl in je ustavil koleselj. »	Kam	pa?« »Proti Ljubljani!«	A
izkušal, da bi naredil trezen in pameten obraz. »	Kam	in po kakšnih potih, očka?« »V Ljubljano	A
potrkava. Kakor po semnju hodi človek, ne ve,	kam	bi pogledal, kako bi se prestopil in koga bi	A
stal Jernej tam s klobukom v roki in ni vedel	kam.	Pa so se nenadoma oglasili na stopnicah kričeči	A
»Kaj pa vi?« je vprašal. »Tako je: ne vem,	kam	bi, ali na desno ali na levo, ko je hiša pravice	A
pravice, in tako sem . / . / stran 44 . / prišel.	Kam	naj se napotim, prijatelj, kje naj potrkam,	A
tudi ušesa imajo, da poslušajo. Pokažite mi,	kam	naj potrkam!« Spogledali so se, ki so	A
razložite, kako da ravnam zdaj s svojim delom,	kam	bi z njim: v zemljo je zakopano, pač za klaftro	A
sodili, pojutrišnjem me bodo zaklenili - in	kam	potem?Kam me bodo gnali?	A
pojutrišnjem me bodo zaklenili - in kam potem?	Kam	me bodo gnali?Tja me bodo gnali,	A
Ljubljani doma, v Ljubljani mi je pogodi. -	Kam	pa bodo gnali tebe?« »Gnali?« se je	A
so prišli in so ga gnali dalje, sam ni vedel	kam.	»Udari, apostelj, udari!« je zaklical	A
povesil je glavo ter je šel, kamor so ukazali. »	Kam	me ženete?To povejte!«	A
lačen tudi, oči njegove pa so gledale veselo. »	Kam,	oče, kam?« »Do cesarja!«	A
oči njegove pa so gledale veselo. »Kam, oče,	kam?	« »Do cesarja!«	A
mladi nespameti? Po pravico sem se napotil -	kam	bi se napotil nego k cesarju? Pravico deli in	A
gospodarju, ker je ni našel pri hlapcih!« »	Kam	drži pot?« je vprašal krčmar. »V cesarsko	A
pot; v tvoje roke polagam svojo pravico!« »	Kam	ste namenjeni?« ga je vprašal sosed.	A
erazumljivih jezikih govoreče - sam strašni Babilon!	Kam	bi se skril človek, kam bi pobegnil?	A
sam strašni Babilon! Kam bi se skril človek,	kam	bi pobegnil? Jernej je taval po široki	A
prijel ga je pod pazduho in ga je vodil. »	Kam?	Kam zdaj?« je jecljal Jernej in je šel radovoljno	A
»Kam?	Kam	zdaj?« je jecljal Jernej in je šel radovoljno	A
»Kaj počenjate z menoj?	Kam	drži pot?« je vprašal tistega, ki ga je spremljal	A
je nasmehnil in se je okrenil, da bi šel. »	Kam,	gospod?« je vzkliknil Jernej in spreletela ga	A
denar, in so ga odvedli in niso rekli besede. »	Kam,	ljudje božji?« je vprašal Jernej in je prosil	A
cestah, skozi šum in vihar strašnega Babilona. »	Kam,	ljudje božji?« je vprašal Jernej in je prosil	A
bridkosti, nič zlega ni v njegovem srcu!« »	Kam,	tovariš?« je vprašal Jernej; oni pa je gledal	A
prihajali so drugi. . / . / stran 67 . / »	Kam?	« je izpraševal Jernej v globoki grozi in nobeden	A
neizmerno dolg, temán in samoten. Vodil je Bog vedi	kam,	v novo deželo, kjer ni nič sonca in nič človeških	A
glasovi. Obrazi so bili mirni, resni, bogve	kam	so gledale oči, tihe, široko odprte.Večerna	A
cepetalo ni več, anarhist se je bil skril, Bog vedi	kam.	Nič se ni več zgenilo, zaspale so...	A
je bilo žalostno, želelo si je in ni vedelo	kam.	Tesen ji je bil dom:. dva metra dolg, meter	A
lica, oči so strmele kakor v sanjah Bog vedi	kam	daleč, tja preko sončnepokrajine, ki se je širila	A
tistih nizkih, sivih oblakov, ko ne vé človek,	kam	bi se obrnil in se domisli bolnikov.Nikoli ni	A
prejšnji prijateljici, Mariji. Ni ji povedala,	kam	so se preselili, zato da bi ne prišla v goste	A
ležala ji je v naročju in je mislila Bog vedi	kam,	ni se nič brigala, kaj je delala z njo Marija	A
je drdral voz po kamenitem tlaku - Bog vedi	kam,	v katero deželo.Tjà morda, kamor roma njeno	A
plotov, otroci so kričali za nami. Nisem vedel,	kam	da bi pogledal; hladno je bilo, v zgodnji pomladi	A
kedaj da so me uklenili, kod da so me vodili,	kam	da so me nazadnje vtaknili. Ležal sem na trdih	A
odštej, pa zbogom!“ ”Kaj pa misliš, nevihta, in	kam?	Stopi noter; da se kaj pomeniva!“	A
in papirje, pa koj!“ sem ga osorno zavrnil. ”	Kam	se mudí, kam se mudí!“ je odmahnil široko.”Še	A
koj!“ sem ga osorno zavrnil. ”Kam se mudí,	kam	se mudí!“ je odmahnil široko.”Še ga bomo en	A
bil naročil in pošteno plačal; mudí se mi!“ ”	Kam	se mudí, kam se mudí!“ je brundal smehljaje	A
pošteno plačal; mudí se mi!“ ”Kam se mudí,	kam	se mudí!“ je brundal smehljaje.Njegove krmežljave	A
Osupel sem se okrenil. ”	Kam?	“ ”Le stopi, ti bom že pokazal, kam!“	A
”Kam?“ ”Le stopi, ti bom že pokazal,	kam!	“ ”Saj tam je že moj vlak, tisti je!	A
polno vedro v meni, se je razpuhtela, Bog vedi	kam.	Iz ječe so me gnali naravnost v vojašnico	A
Pa je planil prédme rabelj, korporal. ”	Kam	zijaš, tele zagovedno?“ mi je zatulil v obraz	A
glavo ter zamahnil s pestjo, da bi zapodil daleč	kam	to žalostno misel; nato sem odprl duri in stopil	A
opravil dodobrega!“ ”Kaj pa zdaj misliš in	kam?	“ je vprašal. ”Za hlapca pojdem, kamorkoli	A
ker še nikoli nisem bil pomislil, kaj da bi in	kam.	”Pa ostani, če se ti zdi, saj dela je zadosti	A
sem bil lačen, zakaj v grlu me je tiščalo. ”	Kam	se ti mudi?“ je vprašal brat, ko sem vstal ter	A
- Bog mi je priča, da sam ne vem,	kam	in kako da je bil tako nerodno treščil tisti	A
Mati je odgovorila: ”Kaj bi z njim in	kam?	Za hlapca ni, saj vidite; grunta pa mu ne morem	A
Cesta je bila vsa razmehčana, da nisem vedel,	kam	bi stopil; spočetka sem se ogibal blata in luž	A
”Čas bo, mislim!“ je rekla mati. ”	Kam	se mudi?Saj je šola šele jutri!	A
povej, ki gledaš name visoko iznad oblakov:	kam	drži pot, ki jo zadnjikrat merim? V meni	A
Nihče ne more jasno povedati, kod hodimo in	kam	hočemo.Ali niso ti dnevi kakor ustvarjeni za	A
Greh se je bil zajezil v njem in ne najde,	kam	da bi se izlil.Spovednika, svetega možá kliče	A
pogledom obleko in čevlje. Nato je vprašal,	kam	da bi vozil, če je potreba takega voza in take	A
potreba takega voza in take vprege. Res je ...	kam?	Kamorkoli ... v tuje kraje!	A
se, kako lepo sva se že pogovarjala, kedaj in	kam	in kako se napotiva po poroki na veselo ženitovanje	A
osuplim in nezaupnim pogledom od vrha do tal. ”	Kam	pa ... tako našemarjena?“ ”Na ženitovanje!	A
Oberhollabrunn?“ . / . / stran 106 . / ”Kajpak ...	kam	neki?Naravnost v Oberhollabrunn!“	A
čudni, po svatovsko našemljeni romarji, kaj in	kam;	nato so skomiznili z rameni in so šli po svojih	A
ki je bil zablodil v mesto in ne vé ne kod ne	kam;	čudno tihe so, same váse zatopljene; ne glasi	A
bila prikazala nebeška lepota tvojim očem -	kam	je izginila? Na razvoženi in razhojeni cesti	A
nerazločen šum, ki ga človek sluti, ne sliši. ”	Kam	pridemo?“ sem vprašal voznika. ”V Stockeravo	A
Tam je zdaj mesto Stockerau. ”	Kam	sva zašla?“ se je prestrašila Anka. Velika	A
do kraja razgalil. Anka ni vedela od sramú,	kam	da bi se ozrla; ne kam da bi stopila; tudi meni	A
Anka ni vedela od sramú, kam da bi se ozrla; ne	kam	da bi stopila; tudi meni je bilo pusto, kakor	A
Sem si mislil! ... Pa	kam?	“ ”V Oberhollabrunn!“	A
Odkod?	Kam?	“-	A
kraja, v ogenj in molk zatopljena. ”Ali nismo	kam	zašli, voznik?“ ”Kam bi zašli!“	A
”Ali nismo kam zašli, voznik?“ ”	Kam	bi zašli!“ Ustavil je, zlezel z vozá ter opravil	A
Bog vedi kako in kedaj je bila izginila. ”	Kam	pa ste zavozili?“ ”Kaj vem!“	A
vedela že od začetka ... še predno si povedal,	kam	da se popeljeva!“ ”Tako je, duša!	A
Kar na ženitovanje!“ je zavrisnil voznik. ”	Kam?	“ ”Na ženitovanje!“ je zabuljil s pijanimi	A
ženitovanje!“ je zabuljil s pijanimi očmi. ”	Kam	pač drugam?Saj sem rekel, da je ženitovanje	A
me je bilo pozdravilo iz daljne daljave. ”	Kam	si pomislil?“ se je prestrašila. Objel sem	A
več nisem ne mislil, ne vprašal kjé in kod in	kam	... Trda pest mi je udarila na dušo, klic od	A
bala se je teh ljudí, ni vedela, kaj hočejo in	kam	jo tirajo: pridrli so bili v sobo in so jo zgrabili	A
se na papir ter se naposled izgubljale bogve	kam.	Misli njegove so hodile po neznanih potih in	A
plaho med šatori in ljudmi, kakor da bi se rad	kam	stisnil, skril se váse, da bi ne bil nikomur	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani