izba (101-200)

moj dom. Velika, temna, skoro čisto prazna	izba	globoko pod cesto.Tik pod stropom je bilo dvoje	A
vrste, da ni ”naš“; v njegovem srcu je bila	izba,	v katero še nihče ni pogledal; in ključ do nje	A
smehljajem na ustnicah. ”Kako ti je pogodi ta	izba?	“ Povesil sem pogled, prijel sem steklenico	A
pozdravil tudi jaz kakor staro znanko ... velika	izba	v mojem srcu je bila že zdavnaj pripravljena	A
zjutraj je bilo, ko se je napravila na pot.	Izba	je bila vsa razmetana, zeleni zastor je bil	A
bodo nesli mater ... tudi očeta bodo nesli ... in	izba	bo prazna.Tudi pesmi ne bo več ... pri materi	A
je po visokih stopnicah v svoje stanovanje.	Izba	je bila tesna, čisto prazna; ni bilo podobe	A
grapave, napol zamrzle so ti nosnice in ustnice.	Izba	ni zakurjena, ivje se nabira na vlažnih stenah	A
je seglo mahoma grenkega v dušo? Samotna je	izba,	tiha in zatohla; svetloba sveče bega nemirna	A
življenja, duh smrti je tukaj!“ Prostorna je bila	izba,	in za prvo še druga, za drugo še tretja; strop	A
Na mizi je gorela sveča.	Izba	je bila zelo tesna, par korakov dolga in dober	A
korakov dolga in dober korak široka; bila je pač	izba,	kakor jih zaloti človek nenadoma v starih poslopjih	A
Marta se je ozrla vsa osupla.	Izba	je bila opremljena razkošno, skoro bahato.Gospodar	A
prišel Lojze iz krčme. Pogledal je skozi okno,	izba	je bila temna. ”V temi sedí!“ je pomislil	A
kuhinjo in je stopil v izbo. Nizka je bila	izba,	da bi z roko dosegel strop, toda prostrana je	A
ni bilo od nikoder, pusta in prazna je bila	izba.	Jakob je slekel sivo haljo in jo je zalučil	A
Ne maram tujinske šare v hiši! Preprosta bodi	izba,	toda okusna; ko človek odpre duri, naj občuti	A
dokazati, kako sprejme gosta domača in kako tuja	izba.	Tisti divan je namenjen gostom; ali treba ni	A
alobrižnost? Komaj da prestopi človek prag, se mu vsa	izba	v obraz zasmeje ter mu pravi: Prijatelj, kaj	A
je težko in trdo zgrudil na obraz, da se je	izba	stresla in je zažvenketala svetilka na stropu	A
ki jih nihčé ni poznal; kmalu jih je bila vsa	izba	polna; in vsi, tudi cestni postopači, so delali	A
molit namesto plesat; in navsezadnje ... moja	izba	ni cerkev!“ Le v tistem hipu mu je bilo žal	A
po izbi in bila je resnično žalostna, da ta	izba	ni vlažna, temna ječa, temveč da je svetla in	A
zgodnja upanja, prezgodnja razočaranja. Siromašna	izba	je, kakor od solz oškropljena; toda srce bi	A
razumelo njegovo srce. Tebi, moja dunajska	izba,	med vsemi najlepši pozdrav!Vsaka rdeča roža	A
in jo je postavil na mizo. Siromašna, nizka	izba,	skoraj brez pohištva, je stopila iz teme.Dvoje	A
njega in jo ljubi šele, kadar je sam. Moja	izba	je del mene samega; polagoma, da se nisem zavedel	A
odvil je culo in se je umil in preoblekel.	Izba	je bila velika, prazna, četvero velikih oken	A
sonce?“ Ko je prišel domov, se mu je zdela	izba	zelo tesna, samotna in siromašna.Vso jo je napolnila	A
odgovoril Kačur in se je zasmejal tudi sam.	Izba	je bila polna kmetov in delavcev in težák vzduh	A
šolsko sobo in se je prestrašil. Dolga, nizka	izba	je bila, na sredi je stalo par črvivih, zrezanih	A
izbo in bridkost njegova ni bila nič manjša.	Izba	je bila prav tako črna in pusta, kakor šolska	A
kako si jo naredil! - Prokleto je to pusta	izba;	človek bi se razjokal v njej!- Pojdiva v krčmo	A
h Gašperinu. Ko je stopil v krčmo, je bila	izba	že zakajena in velika družba je sedela za mizo	A
vlekel me je v prvo izbo ter me posadil na zofo.	Izba	je bila opravljena zelo preprosto in po mojih	A
petroleja; človek se jezi in zoprna mu je zofa in	izba	in ves svet.Gledal sem, da bi ga brž odpravil	A
in v solzah zaspí kakor otrok. * Zatohla	izba;	zadi okroglo okence z zarjavelo železno mrežo	A
sédel kár na rob trhle mize, zakaj njegova je	izba.	-	A
Spomin umolkne, pa se oglasi v izbi tete Micke.	Izba	je bila prečudno bela, tudi teta Micka je bila	A
nazaj, počasi in težko; zdelo se mi je, da se	izba	maje in da je mati zelo velika. ”Kdor je	A
Zunaj je bila noč in mraz je škripal skozi okna,	izba	pa je bila polna sladkih pravljic, ki so nam	A
veže so bile pritlične duri nastežaj odprte.	Izba	je bila tako umazana, črna, ubožna, kakor ji	A
svetàl ... Kako drugačna se mi zdi zdaj tista	izba,	kakor neskončno velika!Pred durmi se križajo	A
so temne in puste, so obljudene do roba: in	izba,	kakor je neprijazna, je polna ljudí ... in v vseh	A
odejo. Ista odeja je bila, ista postelja, ista	izba.	In tudi hrepenenje je bilo isto, prav tako močno	A
vzglavje, ker so se mi noge tresle in se je	izba	zibala pred mojimi očmi ...Pomisli, kako čuden	A
vzdignili, prepirali so se še med durmi in so šli;	izba	je bila čudno tiha, temnejša, se mi je zdelo	A
tenke, bele roke. In nato sem se ozrl, če je	izba	moja, če je tista izba, ki sem jo bil pripravil	A
nato sem se ozrl, če je izba moja, če je tista	izba,	ki sem jo bil pripravil zate ...In čudno, otroško	A
za oglom kakor senca ... V krčmi je sedel sam;	izba	je bila zelo velika, prazna in polutemna.Ko	A
stran 211 . / Šel sem v krčmo; tam je bila	izba	velika in prazna, samoten človek je dremal za	A
Hitro domov, k materi. Tam je mirna in topla	izba,	kava se že kadi v sajastih črnih loncih na mizi	A
je že klanec, tam na levi je hiša, je topla	izba	...Potrkala je na okno, oprla se je ob zid in	A
postavili vanjo postelje, omaro in mizo, je bila	izba	še zmerom prazna, gole sive stene so gledale	A
denarja, je sedel po cele ure pri eni sami čašici.	Izba,	nizka, temna in umazana, je bila prijetno zakurjena	A
gladko prav do konca, mati se je smehljala, vsa	izba	je bila polna tankega, lepo donečega glasu in	A
je zbudilo upanje, vse je bilo vznemirjeno,	izba	pri Mihovih je bila zmerom polna, najpogosteje	A
materjo, da je za hribi, na koncu sveta tista tiha	izba,	kjer je tako prijetno spat.Stisnilo ga je za	A
kruha v roki. Na okna so trkale deževne kaplje,	izba	je bila prazna in tiha. ”Zdaj sva sami, Francka	A
slišal dobro: ”Na, ker tako gledaš, berač!“ -	Izba	mu je bila tuja v prvem trenutku in bila mu	A
in tam je spet tisto strašno življenje; tuja	izba,	kjer ne sme trdo stopiti, ne naglas izpregovoriti	A
začetka ...“ * Francka je bila sama, ali	izba	je bila polna spominov, šepetalo ji je na uho	A
gosposke cunje, razcefran klobuk na glavi ...	Izba	bo čisto prazna, dišalo bo po mrličih, po ugašenih	A
bridkosti in polno solza, razlitih brez koristi ...	Izba	je bila zdaj polna ljudi, napravljali so oder	A
Umolknili so.	Izba	je bila temna in tiha - kakor globoko brezno	A
Bral sem nekoč, kako je umiral svet mož. Vsa	izba	je bila polna sorodnikov, prijateljev in občudovalcev	A
dni spet prižge nevidna roka - kje je tista	izba,	kje so tisti ljudjé, kje si ti sam?Vse je izginilo	A
objemom in s prijazno besedo. Stopil je v izbo,	izba	je bila temna in prazna.Šel je dalje, zmerom	A
pometa to izbo ... od jutra do noči, dan za dnem;	izba	pa nikoli ni pometena, še bolj umazana je zmerom	A
časih trubadurjev?“ ”Še tista hiša je in tista	izba!	“ ”Izbe nisem videl.	A
bi bila morda še kje kakšna neblagoslovljena	izba	...Kakor bi je ne bilo na svetu, hiše ob Ljubiji	A
kakor da je bilo tam že zapisano, kakšna da je	izba,	tesna ali prostorna, svetla ali mračna, če je	A
z eno samo posteljo? Tam kjé na dvorišču je	izba,	smrdeča po žganju, po jetiki in po otrocih.	A
noči bomo že napravili, bomo že napravili!“	Izba	je bila podobna vlažnemu brlogu.Nekdo jo je	A
z eno samo šipo. Zgodaj jeseni je bilo, toda	izba	je bila tako mrzla, da je Pavel Negoda zašklepetal	A
cilja in da je bila pripravljena zanj prijazna	izba,	za katero je ves čas vedel in ki jo je poznal	A
razposajena, nobena šiba ne pomaga nič! ... Tam je	izba,	te duri so!Hodili boste skozi kuhinjo in skozi	A
je bil prestopil prag. . / . / stran 150 . /	Izba	je bila podobna vsem študentovskim izbam, kolikor	A
izprehajajo vse štiri stene v kolobarju in da se	izba	ziblje, kakor na rahlo vzburkanih valovih.Spogledali	A
tako težko in nerodno zgrudil na stol, da se je	izba	stresla.Njegov beli, sladki, v smehljajih se	A
Stran!“ Pavliček se je tresel,	izba	se je zibala pred njim. ”Eno samo krono	A
se je razjokal kakor otrok. Samotna je bila	izba,	tiha, kakor gozd ob poletnem poldnevu, ko se	A
očrnelega, lesenega stropa je dremala svetilka,	izba	je tonila v polumrak.Marko je ležal na klopi	A
skozi ubita okna je videl v veliko izbo in	izba	je bila prazna in tiha.Popotnik je stal na cesti	A
spodobilo. V svetlem, sončnem jutru se mu je zdela	izba	še bolj pusta in samotna; dom pozabljenih, brez	A
je tako zadehla in trohnobna ta vaša prijazna	izba?	To mi povejte.«	A
zmagoslavnih načrtov in jasnih nad je prazna podstrešna	izba	in služba diurnista.Ni si mogel nikdar razlagati	A
odprtemu oknu, odkoder sem videl po cesti navzdol.	Izba	je bila prazna, v večji sobi je sedelo par kmetov	A
”Res, strah me je! Tudi tvoja	izba	me ni prijazno pozdravila - strmi name, kakor	A
zdaj, ko se imava spet rada, me je tudi tvoja	izba	prijazno pozdravila; nič več ne gleda name s	A
tudi učitelj Šviligoj. Vsa prazna je bila	izba;	na steni ni bilo svete podobe, ne molka, ne	A
zadovoljnem obrazu se mu je poznalo, da mu je bila	izba	pogodi; ugledal je smodko na mizi in si jo je	A
Luka, mladi študentje, napol otroci. Prostorna	izba	je bila neprijazna, mrka in hladna; pobeljene	A
v neznanem svetu zlobe, skrbi in bridkosti.	Izba	sama pa je polna nebeške miline, sijajnih sanj	A
mogel, če so moški obrazi, ali če so ženski.	Izba	se mu je zdela sila prostorna in visoka, posebno	A
prinesel sosed Luka na škornjih s seboj. Vsa	izba	je bila polna; kmetje so se vračali s semnja	A
zdavnaj upihnili luč. Mahoma se je napolnila	izba;	napol oblečeni so prišli kmetje, nekateri celo	A
žandarm, ki se ni mogel ganiti v gneči. Tesna	izba	je bila polna, še v veži so se trli ljudje.	A
bila nizka in je visela ob klancu, zato je bila	izba	vsa skalovita. Če sem se vračal ponoči domu	A
se ji skriti? Ni je bila polna le ta pretesna	izba,	vsa duša je je bila polna. ”Čemu rijejo?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani