grad (201-300)

skrivnost; položil sem knjigo na polico in šel pod	grad	Podturen uživat svežega zraka.Ivanka je bila	A
ji je čisto vseeno, ali se piše »ljubljanski	Grad«	ali »ljubljanski grad«. Prešernova muza je	A
se piše »ljubljanski Grad« ali »ljubljanski	grad«	. Prešernova muza je ni prav nič spravila iz	A
primernim znanjem in hvale vredno jasnostjo: to je	grad,	to je hrib, to je cerkev, to je sonce in ni	A
odšel je bil baje na svoj običajni sprehod na	Grad.	Mi seveda za njim, a srečali smo ga, vračajočega	A
ta namen napravite svoj običajni izprehod na	Grad,	kajne!Ste me razumeli?	A
‒ Idiva!« Šla sva počasi na	Grad.	Na utrdbah je naju že čakal Lončar.	A
morje in ladje, tako velike kakor ljubljanski	grad.	Vse ti razkažem.	A
postavljali spomenik ‒ nemara bi magistrat podrli in	Grad	odkopali noter do Grubarjevega kanala in gerentski	A
Na primer je te dni v Stuttgartu gorel stari	grad,	pa je bil radio, oni v Stuttgartu, jako hvalevreden	A
enakimi reportažami. Ne mislim baš na stari	grad	v Stuttgartu. Nemci niso ljudje, da bi našemu	A
radiu na ljubo semkaj odstopili katerikoli stari	grad	in požar in mraz in Rdeči križ in vroči čaj	A
prijazno izjavo, da bo zvečer dal razsvetliti	grad.	‒	A
desetkrat zaporedom z našega okna posnel Ljubljanski	grad.	Ljubljanskemu gradu ni to prav nič škodilo,	A
peš. Kmalu je zagledala na hribčku velik, bel	grad.	Tja se nameri, da popraša po službi.	A
in sklenil, da pojaha naravnost na cesarski	grad	in se ponudi cesarju v službo.Ni spak, da bi	A
tema kakor v rogu?« »Namenjen sem na cesarski	grad	v službo.Pa sem zašel v temi in gozdu.«	A
mosta sva se nekoliko ustavila, gledala stari	grad	na pečini in pozdravila slovensko reko, ki sva	A
ulici, nad katero je v bližnji daljavi kraljeval	grad,	nekaj posebnega, največ zaradi obilice snega	A
pripovedovala teta Mica, »ko je stal na Gradišču velik	grad,	tam, kjer je zdaj Beli dvor, pa samo grajska	A
to takrat, ko so, kakor vemo, Turki porušili	grad.	Ne vemo, ali se je kdo rešil po podzemeljskem	A
je spregovorila deklica. »Kako se imenuje ta	grad,	ali kar je že?« »Beli dvor, moja prva	A
II. Nujno pismo je povabilo Lovreka na	grad	grofa d'Harancourta v bližini Dijona, kjer je	A
Oblačil se je počasi in postajal vsak hip	grad	ogledalom. Prej ni imel navade, da bi se posebno	A
bilo človeka ne v veži ne v izbah; izumrl je	grad	in Travna je zazeblo kakor ob razvalinah.	A
Hudo je, da mežnarji mašujejo.	Grad	bi podrl s témle prstom -“ Ogromen prst je	A
in prašno in ljudje so tam neprijazni ... Tisti	grad	je tako lep v soncu; v njem pa stanujejo tatovi	A
pa je vzel papir in svinčnik ter narisal svoj	grad.	In spravil je Šeherezado v sramoto.	A
Josimovića, mimo zapuščene vile. ”Pera, čegav je ta	grad?	“ ”Nikogar.	A
hodil dolgo, pa je že ugledal njegov slavni	grad,	to večno trdnjavo slovenskega naroda in osojniške	A
trdnjavo slovenskega naroda in osojniške fare.	Grad	ni bil več skrit globoko v gori, temveč je stal	A
je postavil Elija gosposko hišo; košata kakor	grad	se je razgledavala po dolini. Črna tepka je	A
in usoda že ve, kateremu zidarju je naročila	grad	in kateremu hlev.Tolažil pa sem se z mislijo	A
komaj je stopil par korakov, že se je vrnil v	grad.	Dolgčas ga je ovladal vsega, do konca prstov	A
svetlobi, širile so se v neskončnost... Videl je	grad,	ki ga je hotel postaviti posebej zanjo.Kaj takega	A
svojimi jezeri in gozdovi. Iz srede se bo dvigal	grad	od belega marmorja in po zidovju se bodo vile	A
kraljev lakaj, čul je o nesreči ter se vrnil v	grad	s povešeno glavo. Po mestu se je raznesel	A
da bi bil človek pod streho?“ ”Tam gori je	grad...	ali vrag vedi...“ ”Kaj je s tem gradom?“	A
”Kam pojdeva?“ ”Na	grad,	pol ure odtod...Ali ti ni bilo že dolgčas v tej	A
sebe... Nekoč je prišel eden izmed njih ponoči v	grad;	sobe so bile prazne in hodil je tiho od vrat	A
tleh zavit v preproge, kadar sta tiho ostavila	grad,	a trenotek pozneje sta ugledala deset korakov	A
bil graščak dovršil, se je zazdel hipoma ves	grad	z okolico vred zeló pust in dolgočasen. Milan	A
vročega življenja nikakega opravka... Vrnil se je v	grad	ves potrt in otožen.Drugo jutro je pozval prédse	A
bilo in dežja, bi razločile oči svetle hiše,	grad	nad njimi.Tako pa je visel od neba do zemlje	A
poslopje že zelo staro; zidano je bilo kakor	grad	ali jetnišnica iz prejšnjih dob; zidovje je	A
pod jasnim nebom ... to je kakor ječa, kakor	grad	nad morjem, za zmerom zaklenjen in omrežen	A
zasije sonce, kamor stopi, vzklije roža ... Njen	grad	stoji ob morju.Morje je tako veliko, da se ne	A
nenasitne ljubezni. Sredi gozdov in vrtov je stal	grad	ves bel, kakor razgaljen. Tam je živel Milan	A
stezi dvoje zaljubljencev, v ozadju romantičen	grad;	ali devica, ki sedi na vrtu, drži v naročju	A
vas, po tihi beli cesti na holm; tam je stal	grad	in pred gradom se je razprostiral velik park	A
veliko obljubo gospoda Edvarda, da ga povede v	grad	ter mu razkaže vse gosposke sobe, ki so polne	A
bi ga v parku ne bilo, bi stopil naravnost v	grad,	po tistih stopnicah bi šel, kjer ne vidi človek	A
je prišel tisti veliki čas, da te povedem v	grad,	kraljico vseh teh lepot in imenitnosti!-- In	A
duri in je šel na polje. Kolikor dalj je bil	grad	za njim, toliko bolj je hitel gospod Edvard	A
pest v čelo in je jokal. In ko je prišel v	grad,	je bil gospod Edvard in je pozdravil mater z	A
”Silno!“ Kačur je mislil na starinski	grad,	na odprto lopo, na bršljan in na rdečo bluzo	A
misli na lepšo cesto. Ugledal je starinski, sivi	grad	in prostrani park ob njem in odprto, z bršljanom	A
s tovariši, ko beže iz Troje. V daljavi je	grad	Eola.Kako drve vetrovi od tam, razkrope brodovje	A
pokazala na skedenj ob poti: Ali vidiš najin	grad,	prijatelj?-- Vidim ga! -- sem odgovoril modro	A
vzdigalo nekaj sivega; Lojze je spoznal ljubljanski	grad,	zdelo se mu je celo, da vidi na grebenu dolgo	A
zato je bilo še lepše tisto ‚srce‘ -- ”jaz imam	grad	onostran hriba, moj grad ima tisoč oken in sto	A
srce‘ -- ”jaz imam grad onostran hriba, moj	grad	ima tisoč oken in sto balkonov in v vseh sobah	A
daleč, kakor jutranje sonce se je svetil zlati	grad,	božji tempelj. Postal je voz, izstopila sta	A
Ali je še daleč do gradu, ali se ne umika	grad?	Ne oziraj se, Metka!	A
njegove sanje kakor daljna pravljica. Stal je	grad	v samoti, v tistem gradu je živela devojka,	A
rekel, da je pozimi v snežnem metežu pot na	Grad	težavna, razgleda pa toliko, kakor nič, posebno	A
je bilo bolj čudno od čuda samega. Zakleti	grad	je bil vso dolgo noč hiša ihtenja in vzdihovanja	A
sivo jutranjo meglo. Nato pa je bil zakleti	grad	tako puščoben in samoten, da se je človek strahoma	A
- Oženim jo! Tako so prihajali v	grad	neštevilni gostje iz vseh gradov te prostrane	A
kesanja. Šum in pijančevanje so prinesli snubci v	grad,	veselja niso prinesli.Milena je stregla gostom	A
komaj pol veselja in tako so prišle ženske v	grad,	Bog vedi odkod, čudno našemljene in naščepirjene	A
pozabili snubci, čemu so bili prišli v gostoljubni	grad,	je bil pozabil tudi Ali paša sam, da je treba	A
videl svet. Povabil je toliko svatov, da je bil	grad	pretesen zanje.Nekateri so nočevali v krčmi	A
zase proti pravici in postavi. Vozijo se na	grad,	tam jih čakajo obložene mize in polne steklenice	A
same neumnosti. Prihodnji dan se je napotil na	grad	po opravilih.Gospodar ga je sprejel prijazno	A
v oktobru, je popotoval vdrugič na orehovski	grad.	Popotoval je po opravkih, ki nikakor niso bili	A
ležala med hribovjem kakor zelena latvica.	Grad	je stal na robu nizkega gričevja, ki se je vzdigalo	A
je zadremala... Helena in Rekar sta prišla na	grad	pol ure pozneje.Nikolaj ni čakal nanja; šel	A
je v Orešniku, a po kosilu se je napravil na	grad.	Bilo mu je težko in neprijetno, ko je stopal	A
rdeča luč. Po stezi, ki je vodila iz gozda na	grad,	mu je prišla naproti Helena, s tihimi, trudnimi	A
nezadovoljen sam s seboj. Vstala sta ter se vrnila v	grad.	Ko sta se poslovila, se je ozrla vanj z velikim	A
se je zavila v sence... Nikolaj se je vrnil na	grad	precej utrujen, a vendar zdrav in svež.Govoril	A
voza in jo vzame v naročje in se vrne z njo v	grad.	Ali on je stopil v voz, zapel si je suknjo, pomeknil	A
takoj napreči. Ratejev voznik se je vrnil na	grad	še pred poldnevom; krčmar je dal Nikolaju vegast	A
srečen in ker je mogel živeti... Vrnila sta se v	grad	molčé, roko v roki.	A
bi ... o, da bi zažgal to hišo, okradel tisti	grad	do zadnje smeti, ubil najspodobnejšega človeka	A
dragocenosti in nepotrebnosti, da je bilo za ves	grad	dvakrat dovolj.Tam je gospodaril in gospodoval	A
Igrače, seveda! Kakor zida človek lopo, tako zida	grad,	ker drugače ne more.- Vi bi se ne smeli ženiti	A
prosim vas, tisto razpalo poslopje imenujejo	grad!	- na gradu so praznovali dan za dnem, tako je	A
zvezdami. Plesali so tam in pili, prišli so na	grad	ljudje, ki jih prej živa duša ni poznala.Na	A
Obljubil je, da se vrne čez teden dni ...	Grad	je utihnil; nič več ni bilo ne godbe, ne plesov	A
Hiacinta: Videla sem	grad,	poznala bi še rada graščaka in njegovo gospo	A
Hiacinta: Pokazal si mi	grad,	poznala bi še rada graščaka in njegovo gospo	A
gore hrani zgodovino burnih let. In pobreški	grad	molče razpada in ne pove, kako se je nekoč zaganjal	A
/ stran 5 . / V večernem pokoju je snival	grad	Pobrežje spomladi petnajststosedeminštiridesetega	A
okencu. »Če nima drugega, mora nositi kamenje v	grad,	« tišči trdovratno stari. »Bara,« strese mladenič	A
svojca, sam pride na obisk komaj vsake kvatre,	grad	prepušča v varstvo oskrbnikom in svojim Uskokom	A
tesali si bodo novega, polje je opustošeno, nu,	grad	ne dobi desetine, a ljudstvo bo v stradanju	A
bukovje. Kar pridirja od Žumberka trop Uskokov v	grad.	In ljudstvo ugane, da so prišli nabirat novincev	A
To pot si je vzel na muho turški roparski	grad	Udvin. »Hej, na konje, sokoliči!« ‒ kliče, ko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani