nova beseda iz Slovenije
Capulet, grof Paris in Lorenzo odidejo PRVI | GODEC | Pri moji veri, zdaj pa lahko vtaknemo svoje | A |
Odide. DRUGI | GODEC | pokaže na svoj inštrument Vrag vedi, te reči | A |
mar življenje moje: ”Veselo, srce!“ PRVI | GODEC | Zakaj pa: ”Veselo, srce?“ PETER O godci | A |
PETER Dobro, vam jo že zabelim. PRVI | GODEC | Kaj pa nam zabelite? PETER Nič dobrega | A |
Notirajte si to! PRVI | GODEC | Če nas zdo‐re‐mi‐fa‐so‐lasáte, tedaj nas Vi | A |
Kaj pravite, Janez Kolofonium? PRVI | GODEC | Ej no, mosjé, zató ker se srebro prijetno glasí | A |
- Kaj pa Vi, Jaka Kričaj? TRETJI | GODEC | Vražja stvar, sam ne vem, kaj bi dejál. | A |
mu tolažbe dá.“ Odide pojoč PRVI | GODEC | Prebrisan tič. DRUGI GODEC Vrag ga vzemi | A |
pojoč PRVI GODEC Prebrisan tič. DRUGI | GODEC | Vrag ga vzemi!Pojdimo noter, čakajmo, da pridejo | A |
je novo, to je pravo, taka je usoda naša. | Godec | stare korenine teši svoje bolečine z glasi tamburice | A |
/ . / stran 74 . / Ženska zvestoba Bil | godec | je mlad, in lep, in vesel, lepó je godel, sladkó | A |
hči, pogosto vanjga obrača oči. Od čistegá | godec | jé ognja vnet za Micko bogato, rožo deklet. | A |
godejo ure tri; al Micike lepe k oknu ni. Nje | godec | strune pritiska hudó, od Micike jemlje nékdo | A |
jemlje nékdo slovo. Na goslih póčila struna je, | godec! | ni dobro znamenje. Zarotil se je, se je zaklel | A |
preblečena gospa je Micika v cerkev prišla. ‒‒ “O, | godec! | kák dolgo boš še žaloval, kak dolgo se pred | A |
v vsaki nesreči pomágat′ zna. Spet gosli je | godec | v róke vzel, na tri je strune gosti začel. | A |
pondeljek jutro z veselga godú šel dobre je volje | godec | domú. Na pragu deklica lepa stoji, in solza | A |
bolan, in nimám mu dati, ko sok neslan.” Bil | godec | je mehkega srcá, mošnjico polno deklici da. | A |
spet bil je pod lipo ples. “Kaj vidiš tam? | godec! | ali je res, de stara ljubezen ne zarijovi, devetkrat | A |
dveh. Kak streže mu, kak prilizuje se; “O, | godec! | nastavlja ti limanice.” In preden se vnamejo | A |
limanice.” In preden se vnamejo zvezde nočí, že | godec | za lepo hišno gorí. Njo, koder on hodi, iše | A |
pojó. Tud′ ona obljubi le zanjga goret′, in | godec | presrečni obljubi jo vzet′. Bile so v gradu | A |
pili, veseli bili, odbila je ura polnočí. Bil | godec | zagodel je kotiljón, vsi prašajo, kje je mladi | A |
tam na uho, kje, de so ga najdli in kako. Ko | godec | skrivnost pogovora zve, mu lica rudeče obledé | A |
Zaljubil se ni v nobeno več, dal eno jim hvalo je | godec | sloveč: “De óne samé nam úrjo roké, de óne samé | A |
kakšna zmešnjava je doli!« pripoveduje zasopli | godec. | »Žandarji so prišli in po vsej sili te hočejo | A |
basom, ali bas jim ni dal toliko truda kakor | godec | s frulo.Frular ni bil več mlad, ali imel je | A |
svojim služabnikom, naj poskrbijo, da popotni | godec | zvečer ne bo zapustil mesta.Nato sta se s kraljico | A |
je zjutraj pred grajska vrata prišel potujoči | godec, | v njem niso prepoznali preoblečenega kralja | A |
na mesto koga sem jaz? je k violini pripeval | godec, | ki je prihajal iz neke svoje skrivnosti in je | A |
Pisal mu ga je najbrž kakšen cerkovnik ali | godec. | Tako se je glasil Damjanov list: »Preljubi moji | A |
Sredi taborišča je sedèl na hrastovem hlodu | godec | Radovan. Povsod je bil znan, doma nikjer. | A |
Gradišče je čuvala majhna posadka, med njo | godec | Radovan, ki je čepel na okopih, stiskal plunko | A |
poželenja, da bi svetu pokazal kak junak je | godec | Radovan, če je sila.« Brenk ‒ brenk ‒ brenk | A |
»Radovane, tako sam? | Godec | ‒ pa za grmom čepiš.« Ni mu odgovoril besedice | A |
Živinski si se napil bizantinske pijače.« | Godec | ga je pogledal sršenasto razkačen. Iztok je | A |
od Visle in se ne meniva za vojsko. Kdaj je | godec | sukal meč? Kdaj je pevec tulil kakor volk?« | A |
Kdaj je pevec tulil kakor volk?« »Pij, | godec, | In ne jezi se!A Hilbudija so Sloveni vendarle | A |
»Sam si svetoval, aha? Kdaj je | godec | rekel: Primi za nož in suni!Kdaj? | A |
junaških plečih mladega Slovena. »To da je | godec? | Pevec? | A |
Ni ti sile pod mojo streho!« »Moram, gospod, | godec | mora križem sveta.Sin naj ostane, ker ni moj | A |
taberni važnih stvari. Pogubil bi jih neprevidni | godec. | Radovan je ležal prebujen vznak na mehki preprogi | A |
ga pretepi, Radovane!« . / . / stran 255 . / | Godec | se je naglo sklonil in se prestrašil, ko je | A |
Zakaj si odšel?« »Vprašaj bogove, zakaj se | godec | klati po svetu, vprašaj če ti povedo.Ne povedo | A |
Domislil se je Radovana in poslal ponj. | Godec | še ni ničesar vedel.Ves dan je poležkoval in | A |
je veselo pomislil. . / . / stran 268 . / » | Godec | se zagleda, zaljubi, zapoje ‒ pa pozabi in gre | A |
Zdi se mi, da vzhaja luč na vzhodu.« | Godec | je šel za njim; neprenehoma ga je stresalo kakor | A |
Radovan njemu,« je zamrmral stari Sloven; tega | godec | seveda ni slišal, ker ni maral. »Srečal sem | A |
njegova buča. Toda še se srečava, še in tedaj ‒« | Godec | je zamahnil s pestjo in zopet segel po čutari | A |
»Radovane!« Iztok ga je potresel za ramo. | Godec | je kriknil, sunil z obema rokama in se izmotal | A |
naj jim pripoveduje o tej volčji večerji. | Godec | je nekoliko pomolčal.Jezne obrvi so se mu naježile | A |
Sedaj so bingljale prazne ob konju in zato je | godec | prepeval in pozabljal, da je truden. »Tukajle | A |
ko me je ugledal pri hrastovem gozdiču, tisti | godec, | tisti Sloven?« »Naj oslepim, da ne vidim nikdar | A |
se motim.« »Torej Iztok, sin Svarunov, in ta | godec | sta nam ukradla konja, ko smo nočevali ob Tonzusu | A |
smo nočevali ob Tonzusu?« »Iztok Svarunič in | godec | Radovan.« »In nam izmaličila napad na Epafrodita | A |
je proti Radovanu desnico kakor v blagoslov. | Godec | je obstal za trenutek sredi njih, ponovil s | A |
»Ne bo se. Prišel je | godec | in velik kozelnik našega rodu. Očaral je skrivnostni | A |
Radovan. Ta lahko potuje svobodno, ukani kot | godec | kogar koli. Gotovo je tudi dodobra zvedel od | A |
pokorno sledil. Pred kraljičinim šotorom je | godec | prijel za strune in zapel Hunici pesem o sončni | A |
Sužnja je prinesla lepo roženico v šotor. | Godec | je postavil posodico predse, dvignil preprogo | A |
Hunov, na slast in veselje tvoji ljubezni.« | Godec | je vzel mošnjo z zlatniki, udaril na plunko | A |
njegov jezik je govoril čuda osuplim Hunom, da je | godec | skrivoma razmišljal o sebi, od kod zajema njegova | A |
meh in ga privezala na Radovanovega konja. | Godec | je legel ob konju v travo in težko čakal zarje | A |
tleh. »Njeno brašno,« je vzradovano pogledal | godec | s konja. Skobilil se je iz sedla in segel po | A |
strahoma kakor plašne sence poizginili v gozdu in | godec | je še kričal, ko že ni bilo ob njem žive duše | A |
na cesto. Sicer se je spuščal že večer, toda | godec | je pogumno gnal po poti proti Hemu. Ali niso | A |
zagrmel nadenj: »Kaj iščeš, Hun?« Tedaj pa je | godec | izbuljil oči, razkrilil roke, skozi široko odprta | A |
njim vrč vina na pisan prt sredi šotora, je | godec | segel po pijači, nastavil in pil z zaprtimi | A |
življenja. »Kot nekdaj v Bizancu,« je začel | godec, | globoko dihajoč in držeč v rokah lončeno majoliko | A |
Radovane, razodeni mi, čemu si se pohunil?« | Godec | je iz navade razklenil palec in kazalec, da | A |
Kuhar je prinesel večerjo. | Godec | je odtrgal kos pečenke.S težavo je grizel, jed | A |
»Starče, slušaj, če ti je življenje milo!« | Godec | se je komaj dobro zavedel, ko je stal sam sredi | A |
Na Morano!« Nato se je okrenil | godec | do vojščakov in se razsrdil. »Pomagajte mi iz | A |
medice. »Nimaš vina?« ga je pogledal mrko | godec | preko rame. »Nimam!« | A |
pozdravili. Ko se je približal Rado, se je | godec | preplašil.Iztok pa mu je vzkliknil: »Dobil jo | A |
Mrtva je.« »Bogovi jo čuvajo,« je odvrnil | godec | plaho in zmedeno. Radu so se zablisnile oči | A |
Na bogove, da bo tedaj naše veselje veliko!« | Godec | je zamahnil v slovo in odjezdil v veselem diru | A |
Ali hrepeni po svojem Radu? Govori, če ne ‒« | Godec | ni bil radodaren s povestjo.Zavedal se je, da | A |
otročje žalostno pomolčal in se tiho jezil, ko je | godec | vpraševal vojščake o pohodu, o plenu, o mrličih | A |
zvedriti s pijačo, da bi se mu razvezal jezik. | Godec | se ni branil čaše.Ko pa je izpil, je namrgodil | A |
Iztokov pogled je tako odločno veleval, da je | godec | molče izplaknil čašo, pozabil izpljuniti in | A |
bom potoval ponoči, sem rekel in še pravim!« | Godec | je jezen odšel v Toper in začel stikati po kleteh | A |
Zagovoril, izdal mordá! | Godec, | umorim te na Peruna, ne prizanesem ti!« Mladenke | A |
ihorjevemu pogledu nasmejal ter se poslovil od mize. | Godec | je nategnil meh, Peter Pokora se je pomešal | A |
Urbančič, na drugi strani pa sivolasi domači župnik | Godec. | V vrsti spodaj so sedeli vrtnar Marin, Lovrek | A |
takih bajk, kakor si jih ni izmislil še noben | godec. | Ljudjé imajo tam prav tiste obraze, kakor v | A |
pijani, na široki polici pod oknom je sedel | godec, | pocincaval z glavo.Velik fant, ves z nageljni | A |
Hlapec gre tožit gospodarja!« | Godec | je stisnil harmoniko med kolena, da je zacvilila | A |
ga lahko ščipljem!« Vščipnil ga je v laket, | godec | se je po otročje nakremžil, zajecal je tenko | A |
pogrnjena; nikomur ni sila, da bi stal na pragu, še | godec | naj prisede!... | A |
Kurent je šel, kakor mu je bil dan ukaz - | godec | do veselja, škrjanec do sonca.Pa je prišel tja | A |
prestrašenih src je molilo. Obadva, smrt in | godec, | sta tiho utonila v daljno noč.Hladen veter je | A |
plesnive krajcarje; toda kobilica mi je bila vesel | godec, | ki prepeva pod božjim soncem, kakor mu je bilo | A |
pleve. Pevec je bil in slikar in podobar in | godec | - kakor je kje izteknil kakšno povest, kakšen | A |
lice, hlad diha od vsepovsod. In neusmiljeni | godec | gode melodijo brez nehanja ... beda, beda!Ni je | A |
obstrmel in je vzkliknil: »Kaj nisi ti Marko, | godec? | « »Marko sem jaz.« | A |
tisto faro Bog vedi po kakšnem naključju, mlad | godec, | ki je bil tako imeniten v svoji umetnosti, da | A |
zažarela okna na holmu in je zasviral mladi | godec | na svoje čudežne gosli, so obstrmeli kmetje | A |
Nikoli v svojem življenju še ni godel mladi | godec | tako čudovito, zakaj ugledal je lepo hčerko | A |
steklenicah se je iskrila najžlahtnejša starina. | Godec | pa skoro ni okusil jedil in še za vino se ni | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |