nova beseda iz Slovenije
so čudne reči!« »Pustiva to, doktor,« reče | Gernau | resno, »stvar se stori tudi brez vas!Pa saj | A |
sta se potem bolj natanko. Ko je čez pol ure | Gernau | odšel, stal je naš doktor še dolgo s povešeno | A |
ono stran proti gozdu, kjer je nekdaj srečal | Gernau | prvikrat grofico Veroniko. Po jablanah, ki so | A |
ležal nekdo na tleh in poleg njega sta klečala | Gernau | in doktor Rakec; nekaj stopinj oddaljen pa je | A |
Kajne, to je vaše delo, ubijalec!« Tu pristopi | Gernau. | »Baronica ‒ mirni bodite,« reče ji mehko, »on | A |
Eden oficirjev odide po voz, ki je bil blizu. | Gernau | se obrne k Ani: »Vi morate domov, baronica! | A |
stisnjeni ustni sta pričali o notranjem boju. | Gernau | ji ponudi roko in potem sta molče odšla po ozki | A |
razpotju pod žerinjskim gradom se je poslovil | Gernau: | »Vi ste bili danes po nesrečnem naključju priča | A |
govoril je med zobmi, pa tako, da ga je čul | Gernau, | ki se je bil ravno vrnil: »To so storili na | A |
je trdil, da le njegovo znanje ga je rešilo. | Gernau, | ki je svoj dopust podaljšal, skrbel je okoli | A |
prvič vstal. Slab je bil sicer, da ga je moral | Gernau | podpirati, ali vendar je čutil neko zadovoljnost | A |
oknu in užival gorki svit jesenskega sonca. | Gernau | je stal zraven njega. »Dobro si se izrezal, | A |
sebi ‒ zato naj bode i oni odpuščeno in vsem. | Gernau | je bil danes jako besedoželjen.Govoril je venomer | A |
odšla?« vpraša Rogulin v tla gledaje in hladno. | Gernau | se je za trenutek pazno ozrl vanj.Skriven, malo | A |
prevzel, hodila je tudi tako bleda okoli,« meni | Gernau | dalje ter pogleda zopet po strani prijatelja | A |
gospoda zopet na nogah. . / . / stran 146 . / | Gernau | se je napotil malo ven na sprehod in ostala | A |
če se pripravlja kakor bolnik na obhajilo.« | Gernau, | za odhod pripravljen, prišel je s svojim prijateljem | A |
in pohodnikov ni bilo in, odkar je vzel baron | Gernau | slovo, oglasil se je le še doktor Rakec enkrat | A |
spremljevalca. . / . / stran 170 . / »In ti, | Gernau, | « reče, obrnivši se k staremu svojemu in našemu | A |
je že nisem celo leto!« Vinko je čakal, da | Gernau | še kaj poreče.A ta je molčal. | A |
ona mala baronica?« »Aha,« meni zategnjeno | Gernau, | »te tudi še nisi pozabil? Tista mala baronica | A |
katera res ni bila, kakor je dejal hudobni | Gernau, | mnogo večja zrasla, zopet stare tete kakor tedaj | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |