eh (33-132)

samo ... malo vode bi rad popil,« je zagodel. »	Eh,	stari, kaj tebi voda!« so se zadrli vojaki kakor	A
v bridek nasmeh, počepnil je in zamrmral: »	Eh,	moj bog, vojska je, kaj hočemo.« Še	A
tolažilnega apostolskega delovanja, rekla: »	Eh,	nikar se tako ne ženi, bog že ve, kaj dela.	A
vsaj kaj naročil? ...« je zajecljal pismonoša. »	Eh,	le kaj naj bi naročil!Saj ni vedel, kje se ga	A
Vseeno bi mu rada povedala, kaj je ljubezen.« »	Eh!	« je orel zamahnil s krilom.»Ti bi rada vsem	A
ali ne sme vsem povedati?« je vprašal kamen. »	Eh,	res ni treba kar naprej govoriti o tem!« je	A
»Tudi ona ne more nikamor.« »	Eh,	pusti ga pri miru,« je rekel macesen. »Saj vidiš	A
»Oprostita,« je rekel kamen. »	Eh,	kaj bi, na tem svetu vsi drug drugemu zapiramo	A
vznejevoljilo, da sem zamahnil z roko in prhnil: »	Eh,	bom že jutri vprašal teto, ki bo celo vesela	A
In kako rada bi bila še živela! ...	Eh,	kaj ne bi?Saj je bila ustvarjena samo za življenje	A
Ivana. -	Eh,	beži, beži!To so čenče! -	A
sama zase, le počasi izgublja svoje veje ...« »	Eh,	ti šema modroslovna!« sem se udaril po čelu	A
nadvišave doneče slave suverenih veleduhov.	Eh,	kakšne sanje so to bile!Še jaz se jih danes	A
Nato se je nasmehnil in nagajivo rekel: -	Eh,	ti ti!Prava kadetka si mi! ...	A
Kratkovič, ti si ga prava svinja, prava svinja ... -	Eh,	vsi svinja! ... -je Kratkovič zakrilil po zraku	A
samotni gorski kmetiji nekje nad Stopnikom. -	Eh!	... -je Izidor nejeverno zamahnil z roko in nato	A
ima prekrižane na prsih, razmišlja in joče. -	Eh,	kaj se boš cmeril! -je rekel kuhar in postavil	A
nato šele njena zaskrbljena, plašna glava.	Eh,	nekateri ljudje imajo res svoje vrste srečo	A
»Čudno...« »	Eh,	kaj bi bilo čudno,«je rekla teta.	A
sem se vprašal. »	Eh,	najbrž v svoji srečni prešernosti pozdravljajo	A
»Melde gehorsamst, Tušar Tomaž...	Eh,	hudiča!«je zamahnil z roko in pljunil.	A
je teta nagnila glavo na rame. »	Eh,	seveda je,«je priznal stric.	A
nekoliko plešast, z globoko udrtimi očmi. »	Eh	ja,« je žalostno zmajal z glavo, »to je dandanašnji	A
je zaključil. »	Eh,	to je pa pametna misel,«je poskočil Martin.	A
Vse sem spravil na noge.	Eh,	če me ne bi zadela nesreča, bi bilo vse drugače	A
pustolovščinah, ki jih je doživel v mestu. »	Eh,	moji dragi, tam je vse drugače.Nekoč sem ljubil	A
»No, ali se kaj bistri?« so vprašale. »	Eh,	kako pa naj se v Luži bistri!« je zaničljivo	A
zmajeval z glavo, migal z rameni in mrmral. »	Eh,	vse se lahko zgodi!« je naposled jezno prhnil	A
»Po desetih letih! ...« »	Eh!	« takoj zamahne Sova.»Mene ni bilo svoj čas dvanajst	A
Le kje se je vzel ta prekleti vozel?	Eh,	kako se življenje čudno zavozla in skrotoviči	A
da bo pometeno, preden pridejo na ples!« »	Eh,	kdo pa bo danes plesal!« vzdihne Cene in zamahne	A
Nikdar ne zgane jezika.« »	Eh,	ga bo že zganil,« je Travnikarjev stric zamahnil	A
France ga je spraševal, ali je doma kaj novega?	Eh,	nič ni novega, je rekel Johan.Samo malo sem	A
pristopila Rozala in za njo Mana in Jerica. »	Eh	kaj!« je dejala ženska.»Tisti fant tam,« ‒ pokazala	A
in potisnil jezik ven, kolikor se je dalo. ‒	Eh!	‒ je jeknil zraven. Zdravnik se je nehote umaknil	A
Lačen pa sem zadnje čase le redkokdaj.	Eh,	ja! odmahne Pišti. In prav ta njegov ehja	A
zimo. Že vso jesen jo poslušam ‒ se ugrizne ‒	eh,	ja, ne ravno vso jesen.A ko je začel padati	A
Tudi tvoja stara najverjetneje tako misli.	Eh!	je vzdihnil.Potem pa je stisnil zobe in zamižal	A
Potem pa je stisnil zobe in zamižal.	Eh!	je vzdihnil tudi Pišti. Eh, sranje!Zdaj boš	A
in zamižal. Eh! je vzdihnil tudi Pišti.	Eh,	sranje!Zdaj boš pa spet ves čas mižal!	A
Kaj pa noži ‒ je zinil ‒ ki jih brusi?	Eh,	noži! je odmahnil deček.Tudi jaz jih lahko	A
Potihem, kakor z oznašem, govorijo z njo.	Eh,	Baba! je odmahnil Pišti.In njena trava!	A
kako beli kruh ješ in kako naše žene jebéš!	Eh!	se je potuhnil Bumbaš.Vrag naj vas vzame	A
Še najlaže pa ti jo lahko odnese ženska.	Eh!	je zmignil in hotel vstati. Ne, ne! ga je	A
ženska pa ti vzame pamet in ti spije kri!	Eh!	je spet otresel. Ni se bati.	A
pražnje oblečen moški, ki je prišel naproti.	Eh!	se je namrščil Bumbaš.Ne moreva?	A
Z odejo na glavi.	Eh!	je odkimala Tereza.Stari Čejč jim tega ne	A
ponovil z vprašanjem: Jaz res ne vem, kaj!?	Eh!	je pihnil Pišti.Treba je stran!	A
Boš potem že vse tisto, kar hočeš biti?	Eh,	je skomignil.Seveda bom.	A
naravnost spogledal z njimi, so potihnili.	Eh,	eh! so pomomljali. Kaj pa ga je zdaj pičilo	A
naravnost spogledal z njimi, so potihnili. Eh,	eh!	so pomomljali. Kaj pa ga je zdaj pičilo?	A
Tudi ne fukava.	Eh!	se je spet napotil.Kot da je to pomembno?	A
Narobe bo tudi, če zdaj grem!	Eh!	je vzdihnila in se osmrkala.Ti si iz Lacki	A
se nekako znajti in ne bom vam pozabila...	Eh,	no, dajte vendar..., sem odhahnil in sem se	A
ljubezen edina, je ves hripav zapopevkal mojster.	Eh!	so zaplahutali vseprek.Kaka pa je to muzika	A
mercedes in dosmrtna brezplačna karta v Babilonu?	Eh!	je odmahnil mojster, ki se je zmotil v računanju	A
»Jaz, jaz sem rekla,« je vztrepetala. »	Eh,	prisluhe imam,« je odmahnil.»Le komu je sploh	A
recimo, utrgal in bi...?« je za hip pomislil. »	Eh,	« je nato odmahnil.»Regratovo rožo, da bi utrgal	A
Se ti ne zdi, da lahko to kaj pomeni?« »	Eh,	ljubi,« ga je Julija pobožala po licu in ga	A
Kaj bi radi, Dolenjca ali Hrvata?	Eh,	očka! - menil sem dobrodušno, kakor se spodobi	A
da bi šla v vašem spremstvu na policijo!« »	Eh,	glejte jih, zdaj pa še stavita pogoje!To je	A
odgovarjajočemu na vprašanje, zakaj je bil zaprt: »	Eh	kaj, tepen sem bil« ‒ ne zameri, da se spominja	A
Vzdihnila je: »Ali ni škoda denarja?« »	Eh,	« je zahrkal Pirc, »enkrat in nobenkrat več!	A
pokimal, potem pa sedel na bližnji kamen. »	Eh,	eh,« je rekel, »stare kosti, Bog pomagaj!Vesel	A
pokimal, potem pa sedel na bližnji kamen. »Eh,	eh,	« je rekel, »stare kosti, Bog pomagaj!Vesel bodi	A
In zaropotal je voz z dvorišča. »	Eh!	« se je otresla Jerajeva vseh neprijetnih misli	A
se bomo spopadli?« je veselo vprašal Šimen. »	Eh,	nič, nič.Zbesedili so se, samo zbesedili.	A
kavo in jo postavila na njegovo mesto na mizi.	Eh,	nič ne bo onegavil!Neumnega se moraš narediti	A
več, pa če so še tako nemogoče in žaljive.	Eh,	dobro ženo imam, si je ganjeno priznal, ne dobro	A
zastrmel nekam v tri dni in še enkrat odmahnil. »	Eh,	škoda besed!Ampak, veste kaj, Tončka, nekaj	A
pločevino in za minutko stisnil glavo med rame.	Eh,	vraga, je pomislil, moral bi biti iz železa	A
Sporočilo bi bil pa lahko pustil!	Eh,	noter sploh ne bo rinil.Če se kaj spozna na	A
občutil neprimernost gostilničarjeve zahteve. »	Eh,	pri miru ga pustite!« je zagodrnjal. »Kar dober	A
Kar ponosen sem nate!« »	Eh,	beži, no!Le ti si se pogospodil.	A
človek?« je radovedno vprašala lekarnarka. »	Eh,	naš učitelj na nemški šoli, prevzeten fante	A
»Kaj pa imaš z njim?« »	Eh,	to je dolga zgodba.Staro sovraštvo, iz istega	A
Kaj počnem s papirjem, ki mi ga našteješ?	Eh,	prenaglil sem se, Ulrik me je čisto zmedel...	A
Vprašali smo ga po nevesti. ”	Eh,	babe!“ je odmahnil ter se napotil pod kozolec	A
”Kaj so naredili?“ ”	Eh,	kdo bi pravil!“ In kadarkoli sem ga povprašal	A
dekla, ”ko praviš, da sta bredla in brodila?“ ”	Eh,	kdo ... popotnik je bil!Tam nekje se mi je bil	A
”Vladimir!“ ”	Eh,	Vladimir sem, Vladimir tjá ... in jaz sploh nisem	A
”Če res ni nobene nevarnosti -.“ ”	Eh,	o kakšni nevarnosti sanjate.Vse je tako naravno	A
-- Še pogledal ni, komaj da je pozdravil. ”	Eh,	zabavali smo se!“ šel je dalje in bilo ga je	A
k oknu in tudi on se pač ni ozrl ... Nekoč --	eh,	komaj par tednov je bilo odtistihdob -- pride	A
svobodomiselna ženska je bila gospa Zaplotnica. ”	Eh,	kaj bi skrbela, čemu bi ne stopila, kamor se	A
Veliko ste živeli, pozna se vam na obrazu.“ ”	Eh,	“ je zavzdihnil, ”življenje to ni bilo!Kakor	A
zaupam si, morda zato ne, ker ne zaupam drugim ...	Eh,	in potrla me je mladost, mnogo sem doživel hudega	A
obraz in je videl vprašanje v njenih očeh. ”	Eh,	kaj se brigam jaz!Boste že sami videli!“	A
in se je poigravala s prsti pred ustnicami. ”	Eh,	no ... pa naj ga pije!“ se je debelo nasmehnil	A
”Kakor je pač njegovo prepričanje.“ ”	Eh,	kaj bi!“ se je zasmejal župan in mu je položil	A
Na nobeno! Pametni ljudjé ...	Eh,	lepi časi so bili!“ Tekal je po sobi, roke	A
malomarno odmahnil z roko, kakor da bi hotel reči: ”	Eh	kaj, ni spomina vredno!“ Mož pa je govoril	A
”In zdaj spi?“ ”Ne ... mislim, da ne spi ...	Eh,	kmalu bo pri kraju ... Bog nam bodi milosten	A
nosil preohlapne sive rokavice ... in je rekel:	Eh,	eh, no, no, no ...Ti bi rekel: Kako rad te imam	A
preohlapne sive rokavice ... in je rekel: Eh,	eh,	no, no, no ...Ti bi rekel: Kako rad te imam, duša	A
Kako rad te imam, duša, kako rad! ... on pa:	Eh,	eh, no, no, no!...“	A
Kako rad te imam, duša, kako rad! ... on pa: Eh,	eh,	no, no, no!...“	A
vprašala cerkovnica in je narahlo odgrnila prt. ”	Eh,	fant je - botro bi že dobila, žensk je veliko	A
”Milost!“ ”	Eh,	kaj!“ se je zasmejal Polikarp.”Saj je čisto	A
kaj novega na gradu?“ . / . / stran 62 . / ”	Eh...	na gradu!...“ Odgovorila je z zategnjenim glasom	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 33 133 233 333 433 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani