dekle (201-300)

stran 55 . / Dekle na vrtiču rož′ce sadi	Dekle	na vrtiču rož′ce sadi, fantič pa mimo gre pa	A
Trgaj mi rožice, delaj mi pušeljček, če si še	dekle	za mé. »Jaz pa že rož′ce natrgane imam, pušeljc	A
tebi smejal. Komaj minilo je mes′cev devet,	dekle	dobila je sinka na svet. Sinka je zibala, milo	A
lepšo ko fajgeljnov cvet. . / . / stran 57 . /	Dekle,	poglej me prav Dekle, poglej me prav, da t	A
/ . / stran 57 . / Dekle, poglej me prav	Dekle,	poglej me prav, da t′ ne bo jutri žal, da ne	A
še žal, meni pa nič. . / . / stran 59 . /	Dekle,	povej, povej Dekle, povej, povej, al′ me še	A
. / . / stran 59 . / Dekle, povej, povej	Dekle,	povej, povej, al′ me še ljubiš kej? Al′ me še	A
nič, pojem ko ptič.« . / . / stran 60 . /	Dekle,	to mi povej Dekle, to mi povej, al′ se spomniš	A
. / . / stran 60 . / Dekle, to mi povej	Dekle,	to mi povej, al′ se spomniš še kej, kaj sem	A
ljubezen skoro v kraju bo.« . / . / stran 61 . /	Dekle,	zakaj tak′ žalostno Dekle, zakaj tak′ žalostno	A
stran 61 . / Dekle, zakaj tak′ žalostno	Dekle,	zakaj tak′ žalostno povešaš mi oči? »Ker usahnil	A
duhteč.« . / . / stran 62 . / Delaj, delaj,	dekle,	pušeljc Delaj, delaj, dekle, pušeljc za to	A
Delaj, delaj, dekle, pušeljc Delaj, delaj,	dekle,	pušeljc za to rajžo žalostno. »Saj t′ ga bodem	A
še ne pogleda me, še ne pogleda me, zavber	dekle.	Štumfke ima prav plavé, zlate oringeljce, zlate	A
zlate oringeljce, zlate oringeljce, zavber	dekle.	Rdeča je prav lepo, stopa tud′ fajn drobno,	A
cest′ stoji Hiš′ca ob cest′ stoji, notri pa	dekle	spi, fantič pa mimo gre in jo zbudi. Plačal	A
bi rad ljubezni, z rožmarinom rad bi nad.	Dekle,	daj mi rož rdečih, dekle, rožmarina daj, da	A
rožmarinom rad bi nad. Dekle, daj mi rož rdečih,	dekle,	rožmarina daj, da bom sanjal o pomladi, da bo	A
ce moje, če jih slan′ca pomori, men′ je le za	dekle	moje, če me ona zapusti. Prav na sredi moj′ga	A
planinca, če ne morem do nje? Kaj mi nuca moje	dekle,	če ne mara za me. Kaj nam pa morejo Kaj nam	A
smo vesel′! . / . / stran 123 . / Kaj pa,	dekle,	tukaj delaš Kaj pa, dekle, tukaj delaš, rompompom	A
123 . / Kaj pa, dekle, tukaj delaš Kaj pa,	dekle,	tukaj delaš, rompompom! Kaj pa, dekle, tukaj	A
pa, dekle, tukaj delaš, rompompom! Kaj pa,	dekle,	tukaj delaš, rompompom! Kaj pa, dekle, tukaj	A
pa, dekle, tukaj delaš, rompompom! Kaj pa,	dekle,	tukaj delaš, na zelenem, na zelenem travniku	A
več k nam, fantič moj je šel drugam. Drugo	dekle	si je ′zbral, meni pa slovo je dal; jaz pa pojdem	A
jo poskusi, korajžno, veselo na svetu živi!	Dekle	veselo na svetu živi. Srpiček si nabrusi, na	A
prav milo se jokala je, le jokaj, jokaj se,	dekle,	saj več ne bova vid′la se. »Bravo, fantič, dobro	A
v bukovje! . / . / stran 171 . / Le predi	dekle,	predi Le predi dekle, predi, prav lepo nit	A
stran 171 . / Le predi dekle, predi Le predi	dekle,	predi, prav lepo nit naredi, da se ne bo krotičila	A
Poštena je predica in stara je resnica, da tisto	dekle	kaj velja, ki obleko vso domačo ima, dr dr	A
sladko vince damo. . / . / stran 194 . / Moja	dekle	je še mlada Moja dekle je še mlada, ja, ja	A
stran 194 . / Moja dekle je še mlada Moja	dekle	je še mlada, ja, ja, ima komaj šestnajst let	A
kosa je križavna, ker ne reže mi nič več, moja	dekle	je kujavna, ker ne poje mi nič več. Dobre kose	A
se kosi, jaz pa vedno premišljujem, oj, kaj,	dekle,	delaš ti. Holadrija, holadrom, holadrija, holadrom	A
pojêjo drobne ptičke, gor cvetêjo rožice. Moje	dekle	jih pa trga, da mi pušeljc naredi. »Za klobuk	A
večerno sonce sije. Rdeča ruta, bel ošpet,	dekle	razposajeno, širok klobuk, oj, fant vesel, ki	A
listje grabil, pa kdo bo praprot žel, pa kdo bo	dekle	ljubil, ko bom na vojsko šel? Jaz sam bom listje	A
grabil, jaz sam bom praprot žel, jaz sam bom	dekle	ljubil, ko bom domov prišel. Od Celja do Žalca	A
ravno polje, oj, tam se sprehaja moj′ zavber	dekle.	Tralala, lalala ... Sav′ca in Drav′ca sta lepe	A
Sav′co in Drav′co preplavati znal, najlepše bi	dekle	na Štajerskem ′zbral. Bom prosil brodarja, prepeljal	A
in Drav′ca se zlivata skup, al′ jaz pa moj′	dekle	se zlagava vkup. Tralala, lalala ...	A
lalala ... . / . / stran 231 . / Odkod si,	dekle,	ti doma Odkod si, dekle, ti doma, da te nobeden	A
231 . / Odkod si, dekle, ti doma Odkod si,	dekle,	ti doma, da te nobeden ne pozna, da te nobeden	A
zapel naglas, prišel bi k meni v vas.« Komaj to	dekle	izgovori, fantič pod oknom že stoji: Le gori	A
dom očetov. . / . / stran 234 . / Odpiraj,	dekle,	kamrico Odpiraj, dekle, kamrico, oj, kamrico	A
234 . / Odpiraj, dekle, kamrico Odpiraj,	dekle,	kamrico, oj, kamrico ... saj veš mojo navadico	A
stezice, oh, kak′ temne so noči, kdor pa ima zalo	dekle,	ta jo težko zapusti. Ko bi drugega ne imela	A
žal′ga storila, saj bila sem zmerom le tvoje	dekle,	le tebe sem zvesto ljubila.« Ljubila si me,	A
več v mojem srcu mira ni, kedo je kriv? Oj,	dekle,	ti! In ko pod okencem sem stal, prejel od tebe	A
243 . / Če v družbi bivam al′ sem sam, oj,	dekle,	v mislih tebe imam in mirno moje prej srce nemirno	A
moja rožica. Žalost je, žalost v srce šla,	dekle	je vzela drugega. Padla je, padla slanica, zvenela	A
prav zares! . / . / stran 261 . / Pa men′ se	dekle	smil′ Pa men′ se dekle smil′, k′ je včasih	A
261 . / Pa men′ se dekle smil′ Pa men′ se	dekle	smil′, k′ je včasih moje b′lo, zdaj jo pa drug	A
bo na oba, prav zares. Tiridirajson, pa moje	dekle,	tri kamenčke vržem, se okence odpre, al′ pa	A
prešli ‒ zato imam solzne oči.« Preljubljeno	dekle,	le nič ne žaluj. Poglej, sam tvoj pobič stoji	A
pogledala. Ko sonce zajde za gore, boš moje ti	dekle.	Kjerkol′ sem hodil, kjer sem bil, pa takšne	A
pustila, srce ranila, da poč′lo mi bo? Oj,	dekle,	prepozno je že, mi druga je dala srce. A jaz	A
gorah je ivje, po ravnem je mraz, oh, kje si ti,	dekle,	oh, kje sem pa jaz! »Oj, fantič, ti praviš,	A
lunica, zvezdica mi za goro gre, tam je moje	dekle.	Pojdem na Štajersko Pojdem na Štajersko,politično	A
So fantje se z vojske vrnili, oja, vrnili, že	dekle	na pragu stoji. »Kako se ti meni dopadeš, oja	A
stopa, toda divjadi ne sledi. Tedaj po stezi	dekle	pride, prijazno se mu nasmehlja, a lovec ji	A
roka tvoja v moji zdaj trese ti tako močno?« »	Dekle,	povedati ti moram, da vzeti te nikdar ne smem	A
stran 292 . / In tisti mah že puška poči,	dekle	se zgrudi, obleži, a lovec v bolečini žgoči	A
rožice ne cveto Pozimi pa rožice ne cveto,	dekle,	oj, kaj pa za pušeljček bo? Pušeljc pa mora	A
pozabil čisto na mé, jaz pa nikoli na té.«	Dekle,	kaj pa ti govoriš, glej, da se mi ne zagovoriš	A
Prešmentane citre, tak milo pojo: so mene zmotile in	dekle	mojó, prav zares. Prešmentane citre, tak milo	A
rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi	dekle;	naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov	A
pa post′lja postlana, gor′ na ti post′lji eno	dekle	leži. Al′ boš kaj pila, al′ boš kaj jedla, al	A
vrtu zelenem cvete, pride tja k roži veselo	dekle,	rože si zaželi, rožici govori: »Pojdi, ah pojdi	A
pojdi z menoj!« Žalostna roža povesi glavo,	dekle	utrga cvet z mehko roko, v dom ga ponese svoj	A
ko je stopil on pred njo. »Daj mi cvetko,	dekle	zalo, da si jo na prsi pripnem, za spomin cvetlico	A
Sem deklica mlada, vesela, sem pravo slovensko	dekle.	Kot slavček veselo bi pela, da b′ daleč razlegalo	A
čez noč se ospe; a žal je še meni po njem, o	dekle!	Tam doli po polju pa stopa nekdo, on cvet je	A
kraj potoka, slišal sem prav mili glas, se moje	dekle	joka. Le jokaj se, le jokaj se, saj si sama	A
Kuku, kuku, kuku, kuku, tako je kukala.	Dekle	pasla je ovcé, začela zvezde štet′. Rada b′la	A
ne, meni ni nič za té, meni odpira že drugo	dekle.	So pa fantje zgodaj vstali So pa fantje zgodaj	A
Jo rajtam zapeljati, potem pa vandrati.«	Dekle	za lip′co stalo, vse dobro slišalo. Je brž domov	A
žito s′jat.« Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe,	dekle,	gor budi: »Le vzemi srp pa pojdi žet, ker žito	A
Prišel pa je stari mož, stari mož, stari mož,	dekle,	ti pa moja boš, moja boš, juhe! Vrgli so ta	A
tretjikrat, dobil jo je vsakokrat, vsakokrat, juhe!	Dekle	je to slišala, slišala, slišala, milo je zajokala	A
teče vodica tamkaj od mosta zidanega, tam se je	dekle	umivala, milo se jokala. »Kaj pa je tebi, ljubica	A
. / stran 398 . / Treba ni, treba ni moje	dekle	plavšati Treba ni, treba ni moje dekle plavšati	A
moje dekle plavšati Treba ni, treba ni moje	dekle	plavšati, jaz že sam, jaz že sam dekle svoje	A
moje dekle plavšati, jaz že sam, jaz že sam	dekle	svoje rad imam. Treba ni, treba ni k ljub′ci	A
postopači, lumpje so b′li vsi trije, so mi	dekle	zakovali, da ne morem do nje. Pa bom pilil in	A
kajž′ca zgori, da mi špampet le ostane, kjer mi	dekle	leži. Trije me ljubijo Trije me ljubijo, trije	A
hoda, je sama doma, zavoljo vode bom pustil	dekle.	V dolinci prijetni je ljubi moj dom V dolinci	A
bliska ti ′z kitice rožic zelenih, slovensko	dekle!	Lilija, vrtnica, mila ti šmarnica ličece krasi	A
vrtnica, mila ti šmarnica ličece krasi, slovensko	dekle!	Svetla ko svit neba plamena utrinjata v tvojih	A
plamena utrinjata v tvojih očeh se, slovensko	dekle!	Žlahtna bo trtica, mila ko lunica, sonce deklet	A
trtica, mila ko lunica, sonce deklet je slovensko	dekle!	Dokler slovenski rod biva, po zemlji hod′, bode	A
biva, po zemlji hod′, bode slovelo slovensko	dekle!	Venite, rož′ce moje »Venite, rož′ce moje,	A
še cvetele, venite ve z menoj.« Povej nam,	dekle,	povej, kaj ti je? vprašale so rožice žalostne	A
vprašale so rožice žalostne vse. Povej, oj,	dekle,	povej, kaj ti je? vprašale so rožice vse. »Venite	A
cvancgar′ca, k′ tak lepo žvenklja, še lepši je	dekle,	k′ me rada ima. Gorjanska dekleta so lahko lepe	A
bo, od prevelike žalosti, naj bo, naj bo!	Dekle	me zapustila je, naj bo, si druz′ga fanta ′zbrala	A
hodil, sem rib′ce lovil, sem mreže nastavil, sem	dekle	dobil. Moje citre so rjave, mi nočjo več pet	A
Moje citre so rjave, mi nočjo več pet′, je	dekle	me p′stilo, me noče imet′. Zeleni gozd je lovčev	A
mi lučka ne gori 16 Da b′ žveglico imela 17	Dekle	je šla po vodo 18 Ena tičca mi poje 20 Fantje	A
je strila 24 Išel jesem pred štacune 26 Imam	dekle	lepó 27 Jabuka se potočila 28 Je pa davi slanca	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani