dacar (101-200)

jadrnica. Deževalo je brez nehanja in kakor se je	dacar	željan oziral na vse strani, se ni zasvetlikalo	A
preko polja. ”Vozi, hudič, udari!“ je kričal	dacar.	Voznik je švrknil po konjih.	A
blizu hiše, v kateri je nekoč stanoval pijani	dacar.	Roke in noge da je imel zmrzle, v suknjiču pa	A
si je mislil. ”Nekoč, ko je bil tisti mladi	dacar	v Zapolju,“ se je smejala gospa, ”je prišel	A
kota. Do malega same ponosnejše glave iz vasi;	dacar,	poštar, učitelj in dobro rejene postave boljših	A
ne da bi imel on do tega kakšno pravico!“	Dacar	se je nasmehnil. ”Čemu ste se takó razgreli	A
mokrim zagrinjalom ... Po cesti je prišel dolgi	dacar;	njegov razsvaljkani, mastnobledi obraz se je	A
Županov glas je bil hripav in nenaraven.	Dacar	in Kenk sta ga začudena pogledala in občinski	A
nič ne ve!“ pravi s piskajočim glasom stari	dacar	Mrmolja in zamahne z roko.”To so sinovi, da	A
Kontrolor se je bal, da bi ga ne prehitel	dacar	ali kdo drugi, in zato je pričel nenavadno hitro	A
napitnicami. Vsi so tam: krivonosi, brljavi	dacar,	ki je z grehi tako obložen, da se mu kolena	A
krčmo, bi videl, kako se je vzdignil prekanjeni	dacar,	obliznil si vinske ustnice ter pomežiknil z	A
nadalje pred oknom, bi slišal, kako je govoril	dacar,	hinavec, poslednjo zdravico. Narahlo je potrkal	A
blizu - oj bridka ločitev!“ je izpregovoril	dacar	s hinavskim, smolastojokavim glasom. ”Vsi	A
mizi. ”Kam pojdemo?“ ga je ošvrknil hudobni	dacar.	”O gospodu Šobarju govorim in o njegovi ženitbi	A
tudi Šobar sam je nekoliko privzdignil obrvi;	dacar	pa se ni zmenil. ”Zakaj prelepo mlado nevesto	A
njeno lepoto -“ In v svoji nespodobnosti je	dacar	zacmokal ter si obliznil tenke ustnice.	A
Jezik se ti opleta, pa ne veš, kaj gobezdaš!“	Dacar	pa se ni zmenil.Še pogledal ni.	A
je vzdignil kazalec. Prihuljeno se je ozrl	dacar	izpod rumenih obrvi, hinavsko se je začudil	A
”Ne trapi, trapa!“ se je razjezil notar.	Dacar	pa je prijel kozarec ter ga je vzdignil v tako	A
da se je razlilo vino po mizi. Tam je stal	dacar,	hinavec; z levico se je ščegetal pod brado,	A
gnoj, če se mu zdi, da ne more drugače!“ Samo	dacar	se je nasmehnil tako široko in tako hudobno	A
spodoben človek govoril, če je tako? Ampak	dacar	je zaplesal sredi izbe, pobrcal je z eno nogo	A
sem prikolovratil v ta lepi in čudni kraj?	Dacar	je uganjal nespodobnosti in je tudi nespodobnosti	A
brezbožni izkušnjavci, tudi tebe niso izgrešili. Že	dacar,	ta krivonosec, je bil naravnost od satana poslan	A
ter utonila v zelenem močvirju. Tako je bil	dacar	res velik malopridnež, toda razodeval je svojo	A
učitelj Šviligoj, tako pametno in modro, da bi se	dacar	naglas smejal ter se tolkel po kolenih in da	A
se je napotil v cerkev, mu je prišel naproti	dacar	in malopridnežu se je že od daleč poznalo na	A
”Prijetno bi bilo, koristno res!“ je rekel	dacar	in si je obliznil ustnice. Učitelj Šviligoj	A
očitajočimi očmi. ”Nečiste so tvoje misli, o	dacar!	“ Še je hotel govoriti, zaokreniti posvetovanje	A
podoben. Spogledali so se v čudu in strahu;	dacar,	ki je sedel ob oknu, je skočil in se je ozrl	A
Pokrižajte se, ljudje božji: Šobar je bil.	Dacar	ga je spoznal s svojimi krmežljavimi očmi in	A
zmotil. In je šel učitelj Šviligoj, in je šel	dacar,	in tudi župan je šel.Prišli so in so videli	A
rekel župan. ”Nihče nas ni klical!“ je rekel	dacar.	”Ne rinimo v skrivnosti svojega bližnjega	A
rekel župan. ”Tudi razbojnikov ne!“ je rekel	dacar.	”Če se je nezgoda pripetila, je pomoč dolžnost	A
zapahnjena, okna so bila zadelana in zabita.	Dacar,	ki še ni bil sit teh čudnih skrivnosti, je splezal	A
vrta na cesto. Ampak komaj se je zasopljeni	dacar	ozrl in oddahnil in komaj je izpregovoril, ga	A
ošvrknil z očitajočim pogledom. ”Boj se greha,	dacar:	pipe pa tudi ni imel v ustih!“ ”Kaj sem rekel	A
Kaj sem rekel, da jo je imel?“ se je začudil	dacar.	Nato so se vrnili v dolino vsi zamišljeni	A
strogih besed. ”Vesela svatba bi bila!“ je rekel	dacar,	obliznil si je ustnice in je bil ves srdit,	A
misli zatopljeni. ”Če je takisto,“ je rekel	dacar,	”pa vzdignimo še enkrat in pijmo v spomin tisti	A
stran 251 . / ”Kaj bi?“ se je pusto nasmehnil	dacar.	”Greh se je obesil, ker ni pohujšal čednosti	A
doline; šla sta, kakor Adam in Eva iz paradiža.	Dacar	je pripovedoval, da ni mogel spati tisto noč	A
muha - brencelj je!“ Velikaši so se zasmejali,	dacar	pa je vzkliknil veselo: ”Poglejmo, kaj da je	A
govore otroci, kadar jih izprašuje nadzornik.	Dacar	se je nasmejal na ves glas od onkraj mize in	A
brki so se mu tresli. Še glasneje se je smejal	dacar.	”Obadva sta - bog me varuj besede, grda je	A
pestmi po kolenih in ni rekel nič. Takrat je	dacar	ugledal veselega davkarja. ”Pa kaj sem rekel	A
značajne ...“ ”Tisto pa, tisto pa!“ je hitel	dacar	z urnim jezikom. ”Značajni ljudje, od kamna	A
oglasil notar ter je rekel tiho in ljubeznjivo: ”	Dacar,	pozdravi mi svojo hčerko ... svojo hčerko, lepo	A
mi svojo hčerko ... svojo hčerko, lepo Julko!“	Dacar,	ki je stal ob mizo naslonjen, je sedel na stol	A
Dam ti za pijačo, koj!“	Dacar	je stiskal trepetajoča ustna, gledal je z zakrvavelimi	A
fant, ki je sedel zadaj za pečjo. ”Kar pij,	dacar,	saj je vseeno!“ Takrat je dacar planil in	A
”Kar pij, dacar, saj je vseeno!“ Takrat je	dacar	planil in je bil v lica tako rdeč in zaripel	A
ogorčeni, matere so bile užaljene: celo nečedni	dacar	se je namrgodil, ko je slišal v krčmi o takih	A
videli njegov obraz in še tistim ni bil pogodi;	dacar	ga je videl od blizu, pa je pljunil v stran	A
76 . / ”Sem ga pa na cesti videl!“ je rekel	dacar,	učitelj pa ga je udaril s hudim in pravičnim	A
Izpregovoril je sam župan. ”Res je lagal	dacar,	kakor ponavadi; ampak v svoji nespameti je povedal	A
prišel po opravkih!“ se je hudobno nakremžil	dacar;	in vsi so ga okarali, ne samo z očmi, temveč	A
prestrašil učitelj Šviligoj. ”Plevel!“ je rekel	dacar	in se je namrgodil.”Ni škoda zanj!“	A
zmajali z glavami in ko so ga ošvrknili z očmi, je	dacar	hitro izpregovoril in je pognal pomenek na drugo	A
imel žabje šobe in tudi oči niso bile mačje;	dacar	je lagal od kraja do konca.Ni bil nakazen obraz	A
”Odpri!“	Dacar,	ki je spal ponavadi sam zaradi zakonskih prepirov	A
”Urno!“	Dacar	se je razsrdil. ”Ne bom!	A
kristjane ob tej pozni uri?“ ”Mudi se mi dalje,	dacar,	ročno odkleni!Odkleni tudi skrinjo svojih grehov	A
bil lep in prešeren fant!“ Komaj je slišal	dacar	besedo o svojih grehih in komaj je potrkal na	A
zlodej, ali pa apostelj njegov!“ ”Ne apostelj, o	dacar,	temveč sin njegov!“ Dacarja je streslo, kakor	A
tindvajset let - pisma pričajo in ustno sporočilo!“	Dacar	je stal pred zaklenjenimi durmi, v temi, in	A
forintov ... za zdaj!“ je zagodrnjalo zunaj.	Dacar	je odskočil. ”Odkod pa bom jemal ... kaj se	A
”Dvajset!“ Od srda se je sunil	dacar	s pestjo v čelo, da se je še zjutraj poznala	A
Župan, kaj si to ti - postavni mladi mož?	Dacar,	kaj si to ti - prešerni fant? Kaj si to ti	A
pred krčmo? Kaj ni to rdečenosi, krivogledi	dacar,	ki ugiba, koga bi ukanil? In kaj ni stopil	A
poprej. Najprvi, še spotoma, je izpregovoril	dacar,	ki mu niti greh ni zavezal jezika. ”Čegav	A
so sedeli možje v krčmi in so ugibali; celo	dacar	je rajši molčal, nego da bi izpregovoril prvo	A
razsodi Bog!“ ”Ampak čegav je otrok?“ je vprašal	dacar.	”Molči, žužnja, in hvali Boga, če ni tvoj	A
ohujšanju!“ ”Kdo sta in kako se pišeta?“ je vprašal	dacar;	in vsi so ga udarili z jeznim pogledom, tako	A
Tista vlačuga je pač, tista ciganka!“ je rekel	dacar.	”Kdor je zahajal k nji, bo že vedel, kako in	A
podtikal, kjer ni več prostora?“ je zagodrnjal	dacar	in je pogledal hudobno. Nobeden več mu ni	A
okopal v rosi in v soncu, tako mlad je bil.	Dacar	je stal navsezgodaj sredi ceste, pil je z dolgimi	A
delal dolge gube in podbradki so viseli. Tudi	dacar	je hodil po cesti, kakor pusta megla, in se	A
bila ob teh časih samo vejica košatega greha.	Dacar	se ni več potepal in ni popival; prej so bila	A
nenaden vroč veter, ki oznanja hudo uro. Edini	dacar	je občutil v strahu še nekoliko sladkosti.	A
Pozdravljeni, od srca hvaljeni!“ ”O gospod	dacar,	o čednostni prijatelj!Kako sem se že bal, da	A
razjokal na prsih županovih. Takoj se je vzdignil	dacar,	vzdignil se je in se je zamajal. ”Pa še z	A
Toliko je moj kakor tvoj!“ je odgovoril pijani	dacar.	”Kaj misliš, da ne vem, kakšne so tvoje noči	A
so planili nanj vsi ogorčeni in užaljeni in	dacar	bi se bil opletel preko praga, da ni vstal učitelj	A
tistih, ki so jo doživeli, ni bleknil; niti	dacar	ne. Župan se je trikrat sunil s pestjo naravnost	A
Pa me premoti do take misli ...“	Dacar	se je zaklenil v svojo tesno izbo in je ležal	A
pokvarjen med. Izmed vseh najdalj je vztrajal	dacar;	pol ure sem moral gledati nad sabo njegovo redko	A
toliko bolj so se mi zdeli smrdljivi. Notar,	dacar,	komisar, učitelj Breskva in adjunkt so bili	A
Čudovito lepa. Meni je pravil	dacar	o tem; on je bil namreč zaljubljen vanjo in	A
robec. Gospodar je umrl menda jako zgodaj;	dacar	ga ni poznal in tudi drugi ljudje ne vedo nič	A
zaljubljene pesmi z jezika, kakor vino iz kozarca ...	Dacar	ima njegovo fotografijo ... vsekakor lep obraz	A
Dotlej je živela gospodična kakor v samostanu.	Dacar,	- takrat je bil praktikant, - ji je nosil knjige	A
globokih sencah. Kakor sem vam povedal, je bil	dacar	takrat praktikant.Lahko si mislite, da je v	A
lepe dolge lase. Ali pride nocoj poštar, ali	dacar,	ali štacunar, ali cerkovnik?Ali morda sam župan	A
In nič manj osorno niso gledali poštar in	dacar	in vsi drugi rodoljubni gostje, celo učitelj	A
po vrsti, kako in kaj, pa nikar se ne laži!“	Dacar,	ki je imel rdeč nos in gole, potuhnjene oči	A
sedite okoli te mize,“ je nadaljeval golooki	dacar,	”ali ste poznali Marušo?Poznali ste jo, žalibog	A
Zlodej pa je zaklel strahovito.	Dacar	je govoril. ”Živela je kakor hudodelec v	A
premagalo mehkega srca usmiljenje.“ Oddahnil si je	dacar	in je izpraznil kozarec. ”Zdaj pa poslušajte	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani