žarek (101-200)

Tupatam, na stebrih, na zidu, na klopeh je sameval	žarek	večerne svetlobe; ti žarki so bili kako tenki	A
mestu, kamor je padal skozi razbito steklo medel	žarek	od svetlega nočnega neba.Zasvetilo se je in	A
IV Najlepši	žarek	spomladanskega sonca je prisijal naravnost k	A
Vztrepetala so ji lica, kadar jo je pobožal sončni	žarek.	»Kaj si videla zunaj, Tončka?« jo je	A
Preko njegovih suhih, izjedenih lic je šinil	žarek;	čudno je bilo, - kakor da bi se bil nasmehnil	A
ni strah ... in tako majhne so! Saj si ti sama	žarek	vse te svetlobe, iskra tega vesoljnega plamena	A
zaspani svetlobi, kakor bi se vsak posamezen	žarek	le s težavo preril skozi težke plasti tobakovega	A
odgrnem zastor samó toliko, da sije v sobo en sam	žarek,	kakor nit tenák.V veliko veselje mi je zavest	A
cigarete se je svetil v njem. A hipoma je ta	žarek	vztrepetal in izginil.Iznenaden in prestrašen	A
steno ob moji postelji ves čas niti najmanjši	žarek...	Ko sem se zjutraj po težkih sanjah prebudil,	A
tiho in počasi, da ga je posvaril šele rumen	žarek,	ki se je zasvetil na steni. ”Ne odlašaj, Jure	A
časih na črnih valovih; mesto je bilo svetlo,	žarek	obroč ob morju.In za grmovjem, ob cesti, sredi	A
prepričanju! Človek, ki ima v svojem srcu le	žarek	umetniškega inštinkta, in posebno še človek	A
in posebno še človek, ki ima v svojem srcu le	žarek	ljubezni do svojega naroda, bo delal zmerom	A
sladko mi je bilo, zakaj tudi name je padel	žarek	časti -- kakor obseva v jaslicah gloriola Izveličarjeva	A
je zasvetilo v njegovih očeh; bilo je kakor	žarek	velike bolesti. II	A
hotel prijeti, bi ne ostal pod rokami niti lunin	žarek.	Podobne so tistim sanjam, ki se izgubljajo ob	A
se je zasvetil demant, kot da je ostal v sobi	žarek	dopoldanskega sonca. Tod se je sprehajal	A
spomladanskem soncu; tudi do nje je bil segel	žarek	radosti in veliko oko zvonika je strmelo v globel	A
redno vsako jutro, ko je komaj zasijal prvi	žarek	skozi okno.Nato je ležal do poldne in vse telo	A
srce kaplja milosti božje. Kakor prvi zlati	žarek	po nevihti, kakor v marcu prvi dih iz Italije	A
metulji. Sončna luč je legijon žarkov; in en sam	žarek,	na kostanjevem listu trepetajoč, je znamenje	A
velikem svojem usmiljenju pustil vsaki po en	žarek	svoje luči za tolažbo in spomin; ta žarek se	A
en žarek svoje luči za tolažbo in spomin; ta	žarek	se časih predrami, zadrhti v zamolklem breznu	A
dvorišču, ne na cesti, ne na polju. Nobeden	žarek	izza hriba še ni pogledal tja, celó veter se	A
po nerodnosti odgrne zastor, da plane svetel	žarek	na ulico ter ugasne plah v tej neprijazni megli	A
je strmel, ki je bila prišumela mimo, kakor	žarek	iz nebes. ”Kedaj sem videl ta obraz in te	A
srebrne strune in zgodilo se je, kakor da je kanil	žarek	nebeški na črno močvirje.Glave, ki so že do	A
zapel je glas od angelskih poljan - en	žarek	je iz večnosti poslan, svetlobe večne	A
Rekel sem, da v ta tihi hram pač ne poseže noben	žarek	trdega današnjega dné.Prijazno se je nagnil	A
zdi!“ Karte so ležale na mizi, zadnji večerni	žarek	je svetil nanje. ”Nocoj ne bova igrala več	A
narahlo pobožala rožo, kakor jo poboža sončen	žarek.	Glava je klonila pod težkimi, temnimi lasmi,	A
mirno; težak obroč mu je tiščal na potno čelo.	Žarek	na steni je oznanjal, da je zunaj svetlo jutro	A
se je in se pregovarjala, da bi ugledala vsaj	žarek	lepote na vsej tej čudni in grozni stvari, ki	A
bila njegova duša; segel ni vanjo niti en sam	žarek	srebrne, trepetajoče luči, ki je lila od neba	A
podobo, črno v zelenem ogledalu; in nobeden	žarek	sonca ni segel v globel. Tam zadaj, kakor	A
se pravi živeti! Zdaj bom šele užival - vsak	žarek	te svetlobe posebej! - Prej sem trosil, ko sam	A
nekaj belega, svetlega, kakor obraz; bil je	žarek,	ki je švignil izpod temnega listja preko debla	A
samo toliko, kakor da je bil šinil komaj viden	žarek	preko njih; in da so se prav narahlo nagnile	A
Tja, kamor sije to malo sonca!“	Žarek	jutranjega sonca je bil udaril ob gladko steno	A
gledal v visoko vejevje, in če je našel rumen	žarek	pot skozi listje ter vztrepetal na svetlem deblu	A
mogel več iz noči, ne med ljudí, ki so imeli še	žarek	sonca v srcu; tuj jim je bil moj smeh; zoprn	A
hrepenenja ... Le najmanjši del svoje moči, komaj	žarek	svojega ognja potrosi za svoj od začetka določeni	A
jo je črn prah ... Le najmanjši del moči, komaj	žarek	ognja ... komaj kaplja je kanila preko praga in	A
je senca mimo, senca brez telesa; blisnil je	žarek	čez mokri zid ter ugasnil.Dišalo je po smrti	A
temi, kakor bi bil ostal notri pozabljen sončni	žarek	in bi si želel ven...“ Sedla sta na klop, ki	A
niso se odprla nebesa, da bi posijal svetel	žarek	mednje. ”Izgubili so se, umrli so; zastonj	A
luči. Iz hiše nasproti je padel skozi okno	žarek	svetlobe, naravnost na Franckin obraz, ki je	A
pogledati v oči ... To je zasijalo v življenje kakor	žarek	sonca, ki ga za trenotek odkrijejo oblaki; zasijalo	A
čisto pogrešena ter da je odseval z nje vsaj	žarek	tiste lepote, plemenitosti in otroške, verne	A
tam je sijalo sonce ... O človek, da bi bil	žarek	tistega sonca, zvok tiste pesmi!...	A
obremenjena duša je trepetala večna luč in osamljen	žarek	je blodil po zlatem tabernaklju. Metka je	A
-- Mahoma ji je šinila misel kakor	žarek	mimo oči. ”Ali je on tisti, ki ti nosi rož	A
Šel je in je vzel s seboj še tisti mali svetli	žarek,	ki se je bil izgubil v temo. Resnično, sram	A
spremljevalca. ”Glejte, -- kakó se brani zadnji	žarek;	kakor da se zvija in krči v poslednjem onemoglem	A
njenem rahlem nasmehu se je zgodilo, kakor da je	žarek	presekal temo in strah.Na mali postelji pod	A
se smejal na glas, komaj da se je svetlikal	žarek	v očeh in ob ustnicah; toda živokipeča, vseh	A
zrezljanih okvirjih ter poslalo naposled tenek	žarek	na tolsti obraz Blokarjev.In Blokar je leno	A
prikazal na razpaljenih ustnicah lep smehljaj,	žarek	iz samih nebes.Roke so se drgetaje zgenile,	A
njenih licih, sijali so globoko v njenih očeh; en	žarek,	vesel in predrzen,je poskočil na njene rdeče	A
zdelo, kakor da je zatrepetal na licih sončni	žarek.	Trepalnice so se zatisnile same, samo smehljajoča	A
strmela proti stropu, v tisti zadnji sončni	žarek.	”Pa če bi ga vendarle ustrelil?	A
da je vztrepetala ter stisnila zobe. Zadnji	žarek	ob oknu je bil tiho ugasnil.Lojz je gledal v	A
bil zdaj hvaležen, za en sam prijazen jutranji	žarek!	...“	A
travnikih, vsak popek na kostanjih, vsak sončni	žarek	v pojočem zraku, še vsako peščeno zrno na beli	A
posebej, da bi popil, dihnil váse vsak sončni	žarek	posebej.V srcu me je žgalo in dušilo trdo spoznanje	A
premisli... . / . / stran 60 . / Le časih pade	žarek	od tega spočetega, a nikdar porojenega dela	A
to je nekaj: ljudje občudujejo ta posamezni	žarek,	ta odpadek od neskončnega bogastva; kako bi	A
Pod kostanjem je bilo skoro čisto tema; samo	žarek	iz okna je padal na Helenin obraz, in Nikolaj	A
rokah. Takrat je pritrepetal slučajno svetel	žarek	izza rumenega listja in je zaigral na njenih	A
tisto mesto, kjer je bil zaigral veseli sončni	žarek...	Šla sta dalje.	A
ki je bila od začetka delež tvoj ? Kakor	žarek	silne luči je seglo v noč srca. ”Vstani in	A
iz njenih oči, gorak in svetel, kakor sončni	žarek.	Pokimal sem z glavo in začutil sem, da mi je	A
Kakor židovski skopuh sem zaprl skrbno vse, vsak	žarek	sreče, slasti in razkošja, ki je posijal name	A
nasmehnila, kakor da je šinil preko njenih ustnic	žarek	iz samih nebes.Tedaj sem vedel, da me ljubi	A
Lep in mlad je, njegovo srce je kakor sončen	žarek,	v mrak izgubljen...“ ”Čemu ste ga žalili ...	A
človek neblag; še je špranja, da seže skoznjo	žarek	milosti!“ Tako lepo in prijazno je sprejel	A
smeha. Prikazal se je mlad obraz; nemiren sončen	žarek,	otroški smehljaj, je poigraval krog ustnic;	A
pod deblom. Na vsakem obrazu je razlilo sonce	žarek	svoje svetlobe, vse oči so gledale svobodneje	A
poznal; lepa, vesela in vroča, kakor sam sončni	žarek.	Zares kakor sončni žarek: kdor jo je pogledal	A
kakor sam sončni žarek. Zares kakor sončni	žarek:	kdor jo je pogledal, se je nasmehnil, toplo	A
rosni kaplji visoko v vejevju zabliskal prvi	žarek.	Prišla si, v dolgo ruto zavita, pisan šál na	A
zasije skozi okno izza zagrinjala prvi slabi	žarek	vzhajajočega solnca.Ali ni ga bilo.	A
umirajo bogovi takó počasi. Komaj zasije vesel	žarek,	že zamré v temi policijske vsakdanjosti.	A
oglasi vesel glas sredi tišine, zasveti se zlat	žarek	na zatemneli pokrajini.In jaz bi ne živel, dokler	A
jaz bi ne živel, dokler ne ugasne poslednji	žarek,	dokler ne bo noč in tišina vsenaokoli?Poklicalo	A
zaviti v suknje. Tako bi morda padel še name	žarek	veselja, na to moje malodušno srce.	A
v svoji ozki izbi. Da bi zasijal vsaj medel	žarek	- in glej, tam je zasijal!Počasi mi prihaja	A
smeje, nikoli ne s tistim smehom, ki je kakor	žarek	usmiljenja božjega?Da je ustvaril oko, ki nima	A
Mati!“	Žarek	je planil v vso to noč, krik je presekal ta	A
slamnik: skozi temno vejevje je en sam tenek	žarek	trepetaje poljubil njene lase.V lica, ozka in	A
vesel je bil, če se je svetil na platnu en sam	žarek,	en sam nežen odsev resničnega življenja, ki	A
Stopil je v izbo. Vsa je bila v mraku, samo bujen	žarek	svetlobe je padal na platno, kjer se je svetilo	A
steni oknu nasproti je zadremal neopazno zadnji	žarek;	krog naju so se zgrnile tihe sence ... Polglasno	A
trezno in pametno ... Zagrnila je okna; en sam	žarek	je prihajal iz ozke razpoke preko gardín in	A
odprle za trenotek, zaspano in začudeno, sončni	žarek	je zaigral na njih, in zaprle so se zopet, še	A
je v lopi mrak in se izgubi le časih sončni	žarek	na okroglo mizo; zapleše po Prešernovih Poezijah	A
časih, le redkokdaj je čutila na svojem obrazu	žarek	njegovega veselja. Ni se čutila tako svobodno	A
njen obraz je bil, kot da bi se igral na njem	žarek	tistega pohlevnega ljubeznivega, sanjavegasonca	A
cestah z visokimi, ponosnimi ljudmi, da pade	žarek	imenitnosti tudi na njegovo zakrpano suknjo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani