čudno (201-300)

sami misli, ki ga ne spusti niti za trenutek?...	Čudno!	Črnilogar je klepetav in radoveden kakor stara	A
sile trepetala v starčevih rokah in se tako	čudno	svetlikala v polmraku.Zvoki so butali ob stene	A
To je spet samo naključje... A vendar, kako	čudno	naključje!Sama neverjetna naključja!...	A
zašepetala njegova duša. Temnikar je začutil neko	čudno	olajšanje in nov val moči mu je preplavil telo	A
na podboj kuhinjskih vrat. »Umrl,« je z neko	čudno	škodoželjnostjo ponovil Peter Majcen in odšel	A
Kaj je temu krivo? To	čudno	ozračje?Ta čemerni kmet?...	A
mirna in lepa, soba pa se je polnila z neko	čudno	grenkobo. »Prosim, kar naprej,« je rekel	A
je sam naprtil vrečo in jo nesel v mlin - in	čudno,	takrat sta Nanca in Kati doma zaman pripravili	A
neprijetnega. Tisti občutek pa je bil nekam	čudno	prijeten in je Dragiča celo mikal, kajti čeprav	A
pa naj bi se pobesili. Naposled je pravzaprav	čudno,	kje še črpajo to svojo moč doživljenja.Če bi	A
se je vselej zlecnila in pri duši ji je bilo	čudno	sladko in grenko hkrati.Čutila je tudi, da bi	A
Zadnja leta se posebno rad odpravlja domov.	Čudno	je, kmalu bo pol stoletja, odkar je šel zdoma	A
pa, da je doma. Ve, da je doma, zakaj tako	čudno	lahko mu je pri srcu, nobena stvar ga ne teži	A
zemljo se zvija vijugasta, kakor kača. Nekam	čudno	tiha je ta Vipava.Nikoli se ne oglasi z glasnim	A
umazane zublje, ki se penijo med skalami in hrume	čudno,	prečudno pesem o moči, o svobodi. Takrat	A
mere prepletena tudi s sivimi lasmi. »Saj ni	čudno!	« so tiho pomislile ženske, ki so stale za okni	A
stale za okni in dolgo gledale za njim. »Saj ni	čudno!	« so zamrmrali tudi možje, ki so jim bremena	A
prav tista resnost je spet govorila: »Saj ni	čudno!	...Saj ni čudno! ...«	A
»Saj ni čudno! ... Saj ni	čudno!	...« »Saj ni čudno!« so popoldne v gostilni	A
Saj ni čudno! ...« »Saj ni	čudno!	« so popoldne v gostilni ponavljali tudi možje	A
okroglimi rdečimi očmi. Kamnu je bilo tako	čudno	prijetno, da je malce zadrhtel od ugodja.	A
stresa, čeprav ni bilo ne groma ne strele. »	Čudno,	« si je rekla, »le kaj bo s tem mojim kamnom	A
kamen, ki je letel s stene v globino. Bilo mu je	čudno	radostno, ko je padal. Zdaj letim, letim, si	A
ni vedel, kaj naj stori: bilo mu je težko in	čudno.	Pa je nazadnje le stopil k otrokom.	A
besede. Pa kaj, saj še glasu ni imel, tako	čudno	ga je tiščalo v grlu.Odkašljal se je in nekajkrat	A
tiho in mirno. Zdelo se jim je, da je res nekam	čudno.	..Ptice so pele, slišali so, a vendar jih niso	A
vse je pelo pesem kamnu in njivi... Bilo je	čudno	čudno, kakor da se v njivi pred njimi dogaja	A
je pelo pesem kamnu in njivi... Bilo je čudno	čudno,	kakor da se v njivi pred njimi dogaja nekaj	A
bilo tesno, žalostno in bridko, a hkrati nekam	čudno	slovesno.Zdelo se mi je, da nisem več v današnjem	A
je že zdavnaj izbil iz glave. Vse se je tako	čudno	izmaličilo.Kje so tisti časi, ko se je povrnil	A
včasih tako « pravi Ludvik in oči se mu nekam	čudno	zaiskrijo.»Vsega sem sit pa si mislim: čez grem	A
sanjal o cigareti. Samota je samota in tako ni	čudno,	da sem vsak dan podrobno pregledal prostor v	A
črke napisa »Sport«. Polastilo se me je neko	čudno	občutje, polno zadovoljstva in grenkobe obenem	A
Toda verjel je, da bo drugače ... Kako	čudno	je to!Odkar sem skrivaj brala te nove stvari	A
na Črno prst in na Krn ... Meni je bilo tako	čudno,	da me je nekaj kar grabilo tu notri,« je rekla	A
utopljenčeve roke so se zibale v deročem toku. Tako	čudno	me je stisnilo pri srcu, da sem se kar obrnil	A
boš vedel! ... In zdaj te vprašam, ali je kaj	čudno,	če je zavrelo tudi v meni? Nekaj časa sem Ravničarja	A
zaplale nosnice, zakaj takrat ga je prevzelo	čudno	ugodje. A po maši -- po maši	A
let in je bil ponosen fant. Zato ni prav nič	čudno,	če je v tem prvem pomladnem jutru ognjevito	A
Zmajala je z glavo in vzdihnila: - Ali ni	čudno,	kaj?Hočem reči, ali ni čudno, da človeka obsedejo	A
- Ali ni čudno, kaj? Hočem reči, ali ni	čudno,	da človeka obsedejo takšne misli?Po vseh grozotah	A
vonj, ki mi je bil znan, v srcu pa sem začutil	čudno,	nepojmljivo tesnobo. Začudil sem se	A
si v takih skrbeh zame ? ... Zakaj me vsi tako	čudno	gledate? ... - Otrok, kaj pa govoriš!	A
- Saj! Toda zakaj me imate tako	čudno	radi? Mama ga bo spet dolgo motrila	A
Nato bo rekla z mirno vdanostjo: -	Čudno	radi? ...Saj te imamo res drugače radi, kakor	A
legel pod grm in razmišljal, kako je vse to	čudno	...In bolj ko sem razmišljal, manj sem razumel	A
vrnil v hišo. Tilčka je ležala vsa spehana in me	čudno	gledala.‘Ti, ali si jim res rekel, naj pridejo	A
hladno in temačno, me je zgrabila za roko in	čudno	proseče rekla: - Primi me, ker se bojim	A
pravi. ‘Iz norosti si pognala,’ pravi, ‘zato ni	čudno,	če si trapše!’ - Vaša Ivana je res pravo	A
Mirno je položil bankovec na mizo, nato pa se je	čudno	nasmehnil, kakor bi mu šinila zlobna misel v	A
bi korakala za procesijo. To se mi je zdelo	čudno,	zato sem priostril pogled.Na čelu je stopalo	A
smo se spomnili njegove primere s krožnikom.	Čudno	pa je bilo, da se jaz, ki sem tako od blizu	A
šele zazijali! Vse je bilo drugače, a najbolj	čudno	in nedomače je bilo to, da je kuhar iztrgal	A
Otrdeli smo.	Čudno	pa je bilo, da nas njena resnična smrt vendar	A
sem se nasmehnil. »Amo, amas, amat...	Čudno,	« sem zmajal z glavo.»Čudno...«	A
Čudno,« sem zmajal z glavo. »	Čudno...	« »Eh, kaj bi bilo čudno,«	A
»Čudno...« »Eh, kaj bi bilo	čudno,	«je rekla teta.	A
je odšla, a jaz nisem takoj vstal. In bilo je	čudno,	da nisem prav nič ugibal, zakaj ne bi bilo šmarnic	A
tudi starega, veselega žandarja. To se mu mora	čudno	zdeti, žandarju, da tudi njega lahko kdo pobere	A
nam in vpraša po očetu. Zdelo se nam je malce	čudno,	kajti Lahi so prišli najmanj trije, če so mislili	A
peti, da se je ves omotičen zaletel v steno.	Čudno	je to, kako imajo nekateri Lahi radi otroke	A
vzkliknila in se prijela za glavo. »Kako je to	čudno!	...« »Čudno, čudno,«	A
»Kako je to čudno!...« »	Čudno,	čudno,«sem prikimal.	A
»Kako je to čudno!...« »Čudno,	čudno,	«sem prikimal.	A
Iz svoje glave?...	Čudno...	« »Čudno.	A
Čudno...« »	Čudno.	A najbolj čudno je, da človek v to zabije vse	A
»Čudno. A najbolj	čudno	je, da človek v to zabije vse svoje življenje	A
delavskih shodih, zdaj pa sedi ... zaradi žeparstva. »	Čudno,	« je rekel detektiv, in ker je bil razjarjen	A
izmuzniti prav po isti poti, pa so ga zadržali. In	čudno,	niso se mu smejali, stisnili so mu roke in zmigavali	A
»Voza pa ni nobenega.« »	Čudno,	«je rekla Gilda, »zakaj se pa režite?	A
ustavil na mostu, si pahnil na tilnik svojo	čudno	čepico s svetlim črnim ščitom in ga veselo pobaral	A
tista moč je najlepša moč - ljubezen. Ali ni to	čudno,	kaj? ...Čudno je, čudno.	A
Ali ni to čudno, kaj? ...	Čudno	je, čudno.Gradi in podira.	A
Ali ni to čudno, kaj? ... Čudno je,	čudno.	Gradi in podira.	A
ljudje tudi prave pesnike in pisatelje nekam	čudno	gledajo ...« Stopila sta nekaj korakov	A
sva v gostilno in govorila. - Oh, je dejal,	čudno,	da se me še spominjaš, saj je že osem let, kar	A
svoje kljune in nič se ne pripogibajo k tlom.	Čudno!	Čudno se to zdi očetu.	A
Čudno!	Čudno	se to zdi očetu.Preselili naj bi se ti žerjavi	A
Otroci so brez besede gledali, kako so beli kamni	čudno	počasi padali ob sivi steni in nato glasno pljusknili	A
spregovoril pa seveda ni. Toda to ni bilo tako	čudno,	zakaj tudi če ne bi bil bebec, ne bi mogel spregovoriti	A
»Zbogom, Matic! ...« Maticu je bilo tako	čudno,	da ni mogel zganiti jezika, toda njen glas je	A
celo nekoliko krvavo. Maticu se je zdelo zelo	čudno,	zato je precej dolgo mežikal vanj.Nato je njegov	A
navkreber po trdi cesti. Moji koraki so zdaj tako	čudno	odmevali, kakor bi za mano drobilo najmanj deset	A
mu Tantadruj, ker je vsak stavek začel s to	čudno	besedo, ki pa ni bila prav nič čudna.Ko je bil	A
Otrok je to slišal večkrat na dan, zato ni	čudno,	če je iz vseh teh naglo izgovorjenih besed,	A
začel pobijati krave in konje. Zaslišali so	čudno	mukanje in rezgetanje, a ko so pritekli v hlev	A
trznili, vzdignili glave in začudeno pogledali v	čudno	bitje, okrašeno s kravjimi zvonci.	A
priklanjale skoraj do tal. Tantadruju pa je bilo	čudno	toplo pri srcu.Spomnil se je tistih treh svetlo	A
vzel ta prekleti vozel? Eh, kako se življenje	čudno	zavozla in skrotoviči!Na, naprej, že zdavnaj	A
more premakniti nobenega uda. To je bilo tako	čudno	in nenavadno, da je obležala nepremično.Nato	A
telesu. Začutila je šibkost, a vendar neko	čudno	lahkoto, ki jo je kar dvigala s tal,kakor ne	A
oživi in raste, širi se in širi, soba se tako	čudno	zasuče, da okvir fotografije pokrije okvir vrat	A
rahla in lahkotna - saj je sploh ni več. Neko	čudno	brnenje se oglasi.Trohovka prisluhne.	A
Le zakaj vino? »Vino!« je glasneje in	čudno	grozeče ponovil ječar.»Hitro!«	A
Vino se je razlilo po podu. Bil sem tako	čudno	vznemirjen, da sem bliskovito potegnil robec	A
Cela mavrica! Ali ni to	čudno?	Grda stvar, pa toliko lepega v njej!	A
in sam ni vedel, kdaj se je porodilo v njem	čudno,	neverjetno predrzno upanje: kdo ve, morda gre	A
zavezano na rokah. Plave oči so bile nekam	čudno	vodene in prazne, pod njimi se je vlekla široka	A
Vladimir se je spet zavedel. Nenadoma je padlo vanj	čudno	vprašanje: Kaj je danes...	A
razsvetljuje temne noči - in to spoznanje tako	čudno	vplivananje, da jim kar na vsem lepem otožnost	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani