milica (1.045)

mene! NEKLON Kasneje pridem,	milica.	GROZDANA Čuješ, ali že veš,	A
ukovana in se spogledala. Nato je	Milica	spustila na tla svoj šopek instekla	A
nista imela več miru v šoli.	Milica	se ni razburjala.Vrtela je drobno	A
grenkega užitka in težke krivde.	Milica	je zadrževala solze in se ni nikdar	A
Klečal je pred velikim oltarjem,	Milica	je klečala pri obhajilni mizi	A
ozki brvi in oba sta obstala.	Milica	je prekladala košaro iz roke v	A
semenski krompir,« je mirno odvrnila	Milica.	Pobrisala si je pramen las s čela	A
Zdaj se je ustavil v vozlu.	Milica	se nakremži, nabere vseh sto gubic	A
so mu skoraj noge odpovedale.	Milica	je pela. Venček se je naslonil	A
vsem telesom poslušal njen glas.	Milica	je prigrabila izpod hrasta, potisnila	A
zdelo, da v valovih buta vanj.	Milica	je odpela v nizki legi, se oddahnila	A
više in više, tako visoko, da je	Milica	razširila roke in krilila z njimi	A
Naposled je bilo pesmi konec.	Milica	je spustila roke ob sebi, Venčku	A
njenega glasu še brni v zraku.	Milica	je nekaj trenutkov stala nepremično	A
hitreje in hitreje, dokler se ni	Milica	vsa omotična zrušila na mokra	A
stopil iz gozda, a prav tedaj je	Milica	spet vstala, spet zgrabila grablje	A
svojem deblu in čakal, da se bo	Milica	še enkrat zavrtela.Pa se ni zavrtela	A
po kolenih in glasno rekla: »	Milica,	ti si prismoda.Prismoda si ti	A
ti si prismoda. Prismoda si ti,	Milica!	«Nato je še enkrat ponovila:	A
Nato je še enkrat ponovila: »	Milica,	ti si prismoda.Prismoda si ti	A
ti si prismoda. Prismoda si ti,	Milica!	«Zmajala je z glavo in resno dodala	A
jasi in jo prav tiho poklical.	Milica	se je ozrla.Zardela je in tudi	A
Čaplja?« se je šepetaje začudila	Milica,	se tudi sama prihulila, odložila	A
Počakaj,« je prijazno rekel.	Milica	je ubogljivo počepnila k deblu	A
nisi ustrelil?« ga je zdramila	Milica,	ki se je priplazila za njim.	A
pod njim. »Šla je,« je rekla	Milica.	»Šla,« je otožno prikimal	A
in to je bilo zelo nerodno.	Milica	je sedla, se s komolci uprla v	A
prijazno rekel. »Mm?« je zamrmrala	Milica,	ne da bi se ozrla. »Krn	A
kadi.« »Mhm,« je spet zamrmrala	Milica,	ki se ni niti zganila.	A
senožeti. »Mm?« je zamrmrala	Milica	kakor prej. »Koliko je	A
»Šest jih je,« je zamrmrala	Milica,	ne da bi se zganila.In po premolku	A
utripalo, ker se je bal, da bo	Milica	vsak hip vstala in odšla.Nekaj	A
Prismoda si ti, Venček!«	Milica	je švignila kvišku, ga prebodla	A
kako strahotno ga je polomil, je	Milica	stisnila pesti in ga začela zmerjati	A
Gledal si me, gledal!« je pribila	Milica.	Solze so ji privrele v oči, zato	A
Toda v tisti minuti, preden je	Milica	prišla do roba gozda, so njegove	A
dvignil puško in ustrelil v zrak.	Milica	je obstala in se obrnila.Nekaj	A
si slišala, da sem ustrelil.«	Milica	je samo za hip pomolčala, nato	A
goščavo in obstal na robu jase.	Milica	je prigrabila izpod hrasta, potisnila	A
»Dobro, rad jo imam!«	Milica	je nehala peti.Skočila je s skale	A
ponavadi spravijo v dobro voljo. Ja,	Milica	je v redu, ona je spoštljiva do	A
zgodilo, pa lepo počakajte, da pride	milica!	Potem se bo že pokazalo, kdo je	A
peket, rezget, huzarji, hrvatska	milica,	nemški hlapci pa kranjski strelci	A
Bala sva se, da naju bo res ujela	milica	in naju zaprla. »Ampak	A
Borje,« deje oni. »Starejša,	Milica,	je prišla domov!« »Tako?« meni	A
To je hčerka Boletova?« »To je	Milica?	« »Zrastla je!«	A
pahljače. »Ne vse,« smehlja se	Milica,	»pozabila sem že mnogo.« »Oh,	A
kupil ter velel hčeri: »Le izberi,	Milica!	« »Oh, jaz imam srečno roko!« hitel	A
take liste ponujate!« vzklikne	Milica	vesela. »Oh, jaz sem pa tu le	A
prisedel k Boletu. »To je moja hči	Milica,	« predstavljal je graščak. Gospod	A
zase slabo skrbeli!« draži ga	Milica.	»Ker sem vam sreče želel,« hotel	A
blizu. Želel je ves čas, da bi	Milica	nekaj dobila pri tomboli, in jezilo	A
Jezilo ga je sedaj nekaj; da	Milica	pleše z onim ošabnežem, da je	A
Veselo novo leto!« zavrnila je	Milica	in stisnila sta si s smehom roki	A
»Le uganite ga!« zavrnila je	Milica	in hitela Hrastovi soprogi naproti	A
je, gospod Koren?« vprašala je	Milica	in si s pahljačo zakrila pol obraza	A
premišljeval je, bode li prišla	Milica	ponj, in poleg nje domislil se	A
se je obrnil k vratom, stala je	Milica	pred njim in mu res pripela rdeče	A
in pristavila je: »A gospodična	Milica	so doma!« »Torej oglasite me!	A
Čakal je dolgo, da je prišla	Milica.	Zardela je malo, pa z naravno	A
vsemi temi gospodi?« vprašala je	Milica.	»Prijazen?	A
prihajate večkrat?« vprašala je	Milica	in zardela.»Tako sami in zapuščeni	A
pridružila še umazana misel, da bode	Milica	bogata nevesta.Nežnost ljubeznive	A
svoji niti dvojil ni; saj je bila	Milica	vedno tako prijazna ž njim, in	A
udeležiti?« pristavila je s smehom	Milica.	»Ne, ne!	A
drugega novega iz trga!« šali se	Milica.	»To pa ni mogoče!	A
li že navadili Borja?« vpraša	Milica.	»Oh, kaj bi se ga ne!Pa ker imamo	A
dolžnosti, da le nas zabavate.« »	Milica,	ti si poredna!« omenja mati, kateri	A
glejte, da se ne zmotite!« smeje se	Milica.	A malo potem je postala resnejša	A
opoldanico. na vrtu. Pozneje pa je šla	Milica	s koncipistom na kratek sprehod	A
je redkokrat kdo posluževal.	Milica	je še vedno, vsa navzeta te mime	A
kakor mu je bilo moči: »Gospodična	Milica!	« Deklica se je začudena ozrla	A
začudena ozrla vanj. »Gospodična	Milica!	« ponovil je koncipist pogumneje	A
. / stran 69 . / Gospodična	Milica,	že davno sem iskal prilike, da	A
da vam odkrijem srce svoje ‒	Milica,	jaz vas ljubim!« Hotel jo je prijeti	A
čoln. »Dajte mi roko, gospodična	Milica,	« dejal je z glasom, ka teri se	A
hvala, hvala vam!« hitela je	Milica	še vsa razburjena. »Dovolite,	A
nocojšnjem dogodku in da se tudi	Milica	in Koren vedeta, kakor bi se ne	A
katerem je rada pripovedovala	Milica.	Kdo še ni poslušal in kdo se ni	A
nosil je v sebi sladko zavest, da	Milica	vendar ni ‒ kakor trdijo zlobni	A
zadrego. »Ne, ne, gospodična	Milica!	Verjeti nisem mogel in zato sem	A
je Boleška po njegovem odhodu.	Milica	pa je storila, kakor ne bi čula	A
čolna. »Tu je bilo!« nasmehne se	Milica.	»Da, tukaj!«	A
/ stran 81 . / »Gospodična	Milica,	« dejal je s tihim, skoraj šepetajočim	A
prihajal graščak in, ko sta Koren in	Milica	dospela pod platano, vstajali	A
hiteli Boletu naproti. Tudi	Milica	je stekla za onimi in v veselem	A
naproti. . / . / stran 87 . / »Oh,	Milica	poje!« omenil je graščak in vsi	A
grajskimi vrati in poslušali.	Milica	je svirala na klavirju, spremljajoča	A
spraviti pogovor v gladek tir.	Milica	je nekako boječe zrla od enega	A
poslavljali, segla sta si tudi	Milica	in koncipient v roke. »Lahko noč	A
kako je zvedel, da si Koren in	Milica	dopisujeta, in da to sigurno,	A
ga ne dobimo v naše vrste, če	Milica	še od desetih drugih prejema zaljubljena	A
Pomislite,« nadaljeval je svoj govor, »	Milica	prejema pisma od Korena, in sicer	A
glavo v njen naročaj. »Kaj ti je,	Milica?	« vzkliknila je gospa in prestrašena	A
na materini rami začela se je	Milica	izpovedovati.Pravila je o onem	A
»Pa jaz ga ljubim!« dejala je	Milica	svojeglavo. »Obljubi le, da njegovih	A
sami. To priliko je porabila	Milica,	da je izprosila pri materi dovoljenje	A
vpraša oni čudeč se. »Da je	Milica	nevesta, ves trg to govori!«	A
nevesta, ves trg to govori!« »	Milica	‒ nevesta?Jaz ne vem ničesar o	A
naslov, katerega je bila napisala	Milica.	V grad prišedši, je takoj pozval	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani