le (1.501-1.600)

je žalost? Jaz poznam	le	eno, le eno: Veselje.	A
Jaz poznam le eno,	le	eno: Veselje. Pred polnočjo	A
prišlo je razodetje, da so	le	maske, maske, maske.	A
ubija, ubija človeka.	Le	borba da silo, le borba	A
človeka. Le borba da silo,	le	borba, borba za novo religijo	A
polju že nikogar več ni,	le	ona preko gmajne leti	A
na križ! Jaz se bojim	le	pasti pred tabo, tiste	A
imam tako rad, te moram	le	v sveto olje deti, bolni	A
poljubljam ga vdan. Mati,	le	tisti kruh, veš, nas lahko	A
črne temnice in se borimo	le	za en cilj, za oživljenje	A
Podor! Vse do tal in	le	tako vstal bo nov tempelj	A
bleščeč in bogat, in	le	tako preženemo glad, ki	A
Sezi z rokó! In	le	tako iz pradavnih virov	A
svet in šli. Rad bi	le	vedel, kaj je življenje	A
Dvajsetleten bil je takrat, pa se	le	mu je vsesala v dušo grenka	A
. / . / stran 75 . /	le	duša še čaka, da pride	A
Potovanje In tu in tam.	Le	bežno potovanje. Drevo	A
ki tepe in biča, in da	le,	če ponižno bom stal, me	A
in ne poraza, živeti je	le	ekstaza, bratje borilci	A
bodo dosegli svoj cilj,	le	jaz ga ne bom dosegel	A
jeseni tiha, ovita v megl�,	le	tu in tam se zasvita lučka	A
tiho, vse tiho za oknom,	le	ogenj bi prasketal. Preproste	A
klavirja bodo potem mogoče	le	zimske zvezde mojim očem	A
govoriti in da občutim v sebi	le	eno veličast vesoljstva	A
kamor srce genija hotelo,	le	tja za njim bo stopal	A
je žalostno sijal. A	le	trenutek in potem sem	A
rosi polja tiho zelenela,	le	moj oltar je bil ves razdejan	A
suženj svoje strasti.	Le	nekaj jih je, ki niso	A
jih je, ki niso tako,	le	nekaj jih je, ki pokonci	A
‒ Dosti ur je	le	prešlo, ničesar uzrlo	A
veter ne prši valov.	Le	nekateri utopljenci ne	A
več oči, v njihovih očeh	le	še ogenj gori, ubija in	A
kaj, zakaj, kako, ni	le	vseeno, če tri so ali	A
sonce, sonce bo ugasnilo,	le	srce, to zvesto, bo ostalo	A
................. 164	Le	dol se usedi, kaj boš	A
................. 165	Le	enkrat bi videl, kak′	A
................. 166	Le	nocoj še, luna mila .	A
................. 170	Le	predi dekle, predi ..	A
. / . / stran 14 . /	Le	kadar boš sama sedela	A
stopim ti jaz pred oči,	le	kadar boš sama slonela	A
drevesa se priklanjajo. O,	le	naprej, o, le naprej,	A
priklanjajo. O, le naprej, o,	le	naprej, dokler je še vetra	A
jadra se razpenjajo. O,	le	naprej, o, le naprej,	A
razpenjajo. O, le naprej, o,	le	naprej, do brezkončnih	A
solza plava, srce moje	le	ječi. Bod′ moja, bod	A
lji, bratje ne, Slava	le,	slovansko čustvo srce	A
neso. Pa če jo nesêjo,	le	naj jo neso, saj ne bo	A
pa ne, kropile jo bodo	le	moje solze. Zagreble jo	A
. / Zagreble jo bodo	le	moje roke, krog groba	A
Ribica prosila je: »	Le	pusti me živeti, rada	A
pušeljc povila bom, fantič,	le	pridi ponj sam.« Če bom	A
ne znam, ne najdem te,	le	pridi pred kamrico tam	A
bila si samo ti, zmeraj	le	tebe bom ′mel pred očmi	A
grmovjem roža rase, naj	le	rase, naj le rase, o,	A
rase, naj le rase, naj	le	rase, o, presrečna rožica	A
še kdaj se vidiva. Oj,	le	enkrat še v svojem bi	A
prebudi. Mladi fantje,	le	vstanite, drobno pisemce	A
to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak	A
to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak	A
to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak	A
to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak	A
to mene srčno veseli.	Le	pijmo ga, pijmo ga vsak	A
rumeno kak čisto zlato,	le	pijmo pošteno to žlahtno	A
kjer me vid′, prav′: »	Le	še prid«. Fantje se zbirajo	A
počivat zvoni. Zvoni,	le	zvoni nocoj, sladko počivat	A
počivat zvoni. Zvoni,	le	zvoni nocoj, sladko počivat	A
si vzeti? Vzel bom pa	le	eno, tisto ta mlajši,	A
ulega mrak se po vasì.	Le	doni, zvon, iz temnih	A
zvon, iz temnih lin,	le	zbujaj mi na dom spomin	A
zbujaj mi na dom spomin.	Le	zvoni mi tako glasan in	A
vsakogar jaz. Zato pa, zvon,	le	zvoni mi, na tuji zemlji	A
večerni, zvon iz lin,	le	vzbujaj mi na dom spomin	A
slan′ca pomori, men′ je	le	za dekle moje, če me ona	A
ke veli: »Oj, bratec,	le	pij, pa druz′ga nalij	A
budite, ker naše življenje	le	kratek je dan. Kdor hoče	A
kljunčku nese pisemce,	le	nesi, nesi pisemce do	A
prav milo se jokala je,	le	jokaj, jokaj se, dekle	A
veselit, al′ k men′ pa	le	za kratek čas.« Ko ptičica	A
sonca dva, oh, zdaj pa ...	Le	pod menoj še biva mir	A
pa ga ni nikjer; srce	le	tja, le tja želi, kjer	A
ni nikjer; srce le tja,	le	tja želi, kjer angel moj	A
bilo je ojoj, tekel sem	le,	kar sem mogel, v parno	A
mu sabljica svetli. »	Le	dol se k meni usedi na	A
/ . / stran 165 . /	Le	dol se usedi, kaj boš	A
se usedi, kaj boš stal	Le	dol se usedi, kaj boš	A
/ . / stran 166 . /	Le	enkrat bi videl, kak′	A
videl, kak′ sonce gor gre	Le	enkrat bi videl, kak′	A
dneva, obdaja me noč.	Le	enkrat bi videl višnjevo	A
planino in belo goro;	le	enkrat bi videl oblak	A
»Se jočeš z menoj?«	Le	enkrat bi videl dolino	A
veselje, kdor vidi ta raj.	Le	enkrat bi videl, kak′	A
strup meni v prsih neso.	Le	enkrat bi videl soseda	A
Svet zame ni ustvarjen,	le	grob si želim, le v grobu	A
ustvarjen, le grob si želim,	le	v grobu resnico in mir	A
/ . / stran 167 . /	Le	nocoj še, luna mila Le	A
Le nocoj še, luna mila	Le	nocoj še, luna mila, razsvetljuj	A
/ . / stran 171 . /	Le	predi dekle, predi Le	A
Le predi dekle, predi	Le	predi dekle, predi, prav	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani