gre (2.601-2.700)

potreba ni, da rečem: naj	gre;	ker itak pojde! Zakaj	A
spodobnimi koraki, kakor	gre	človek, ki hoče pokazati	A
mrtva so okna; človek	gre	mimo in se pokriža.	A
brez sledu; šla je, kakor	gre	hud spomin, ki se prikaže	A
besed; kakor obsojenec, ki	gre	poslednjo pot, upa na	A
Le poti, poti! Pa če	gre	vstajenju naproti	A
ko nimam vola? -- ter	gre	in zapije še njivo.Ali	A
vedel! Šle so, kakor	gre	oblak: pravkar je še visel	A
ker drugače ne more: da	gre	poglavitni delež tistemu	A
šle so mimo ušes, kakor	gre	veter: govorile so, rekle	A
molil. ”Daj, Gospod, da	gre	ta kelih mimo mene!- Kaj	A
hudo, kakor človeka, ki	gre	z mirnim obrazom in odprtim	A
art pour l'art -- in da	gre	skromni Slovenec po dnevnem	A
napredek! Naša umetnost	gre	svojo ponosno pot proti	A
No, Bog z njim! Ne	gre	se za Haeckla, temveč	A
kopriva, saj je roža! -- ter	gre	in si kupi ogromen dežnik	A
da pregleda človek, če	gre	mimo, vse dvorišče.Prazno	A
peljali sami skozi vas? Saj	gre	lahko peš, preko polja	A
seboj?“ ”Zakaj ne, ko	gre	z vodo!Kako da ti ni oče	A
gledali so za njim: ”Tam	gre	gospod Valentin.Trpel	A
ozira na moje okno, kadar	gre	mimo?Zakaj ji stisne roko	A
ji stisne roko, kadar	gre	mimo?Zakaj me je prosil	A
Valentin! Iz dobe v dobo	gre	plamen in saje padajo	A
spremljal, prijatelj! Muzika	gre	svojo pot in ti greš z	A
V eni sami pesmi, kako	gre	Štefan Poljanec svojo	A
Kam misli? Kam	gre	tvoja žalost, tvoj strah	A
pokrajini, ljubeznivo dekle	gre	ob tvoji strani, v tvojem	A
hribom. Zdaj vidim, kam	gre	moja pot; strma je in	A
strma je in lepa, tjà	gre	do sonca, ki sije nad	A
prestrašil in ne bi jecal ...	Gre	Mate, sključen in plah	A
govoril učitelj. ”Kadar	gre	mimo, ne pozdravi; ogne	A
da je grešila ... ”Kdo	gre	tam, Hanca, ali ga poznaš	A
se je smehljal. ”Kdo	gre	tam; Hanca, ali ga poznaš	A
izbo in ne ozre se name;	gre	mimo mene, kakor mimo	A
Lepo nam dela, glejte!	Gre	in je ni do noči!“	A
naš, če nismo zanj, naj	gre,	kamor ga žene!Ne maramo	A
izkusil, pa debelo pljune in	gre	dalje po svoji poti!“	A
zaničuješ po pravici. Tako naj	gre	torej narazen najina pot	A
bi šel drugám. Tukaj	gre	vse navzdol, kakor v pekel	A
čemú ga priganjata, saj	gre	sam!Zmerom naprej gre	A
gre sam! Zmerom naprej	gre,	žejen in lačen, zmerom	A
se človek pokriža ter	gre	po svoji poti, drugi pa	A
temveč da neprenehoma	gre	svojo veličastno pot	A
pojužinal, pa je šel, kakor	gre	veter: le Bog sam mu kaže	A
tvoj korak in v sonce	gre;	težak pa je moj, samote	A
bil žalosten. ”Iz srca	gre	koprnenje v roke, iz rok	A
ljubezen oznanja! Kam	gre	tvoja pot, Kurent?Kamorkoli	A
pot, Kurent? Kamorkoli	gre,	daj, da pojdem s teboj	A
Njegova pesem je šla, kakor	gre	veter po svobodni poljani	A
odkod si prišla in kam	gre	tvoja pot?Prišla si iz	A
vaša bridkost, na Golgato	gre	vaše koprnenje!Mir vam	A
kakršni smo, to vendar ne	gre	...“ ”In paviljon!“ pripomni	A
je njih trpljenje, da	gre	sočutje mimo in se ne	A
zazdelo, da bi šli, kamor	gre	pogled in kamor gre žalostna	A
kamor gre pogled in kamor	gre	žalostna misel?“ ”Čemu	A
kakor v omotici: ”Daj, da	gre	ta kelih mimo mene!“...	A
Kako bi ne jokal? Zdaj	gre,	kakor je šel lani ... to	A
vajeni. ”Toliko jih	gre,	ki nimajo drugega v culi	A
znamenje s Kristusom, ki	gre	pod križem ... Že speča	A
in Marta je šla, kakor	gre	človek v začudenju, kakor	A
človek v začudenju, kakor	gre	neplah otrok v radovednosti	A
hudó pač ni žalosten,	gre	kakor svat ...“ ”Zakaj	A
trpljenja ... moč Človeka, ki	gre	brez vzdihovanja na Golgato	A
treba ... tako je treba, da	gre	življenje kakor vlak po	A
odgovoril Egon. ”Saj ne	gre	zdaj zame!“ je govoril	A
počasi in varno. ”Zate	gre,	Egon, zate!... Jaz bom rodoljub	A
ta lepa ropotija, naj	gre	nazadnje še ta klavrni	A
sentimentalni repèk, naj	gre!	In če se ozira olupljeno	A
”Kaj?“ ”Naj	gre	še ta klavrni repèk!“	A
- Zdaj	gre	že pod večer mojega dné	A
nikogar in vseh; človek	gre	hladen mimo!“ ”Ne razumem	A
časih se kdo spomni, da	gre	pogledat, kje je preživel	A
Kamor stopi in kamor	gre,	se mu smeje glas v uho	A
morja. Šla je, kakor	gre	bolest skozi srce ...To	A
življenje; le kakor vzdih	gre	njih hrepenenje na vekomaj	A
vzdihovanja, ne hrepenenja, ki	gre,	gre, gre in ne vé kam	A
ne hrepenenja, ki gre,	gre,	gre in ne vé kam.Zadaj	A
hrepenenja, ki gre, gre,	gre	in ne vé kam.Zadaj, onkraj	A
in človek se napoti ter	gre,	kamor mu je bilo zapovedano	A
bremena, kakor veter, ki	gre	z njim in kakor luč, ki	A
”Prime me za roko in	gre	z mano; skozi park, po	A
predebel je in jed mu	gre	v slast!“ ”Zdaj pa	A
Ravna, kakor mora ravnati,	gre	svojo pot in nobena misel	A
njo; tako je pač?“ ”Ne	gre	se za vero!“ ”Za kaj	A
vero!“ ”Za kaj pa se	gre?	“ ”Za napredek.“	A
Za kakšen napredek se	gre?	“ Kačur mu je strmel	A
dni! In po odvezo naj si	gre	k Nacetu iz Razora ali	A
razburjen. ”Iz same hudobije	gre	in mi reže s popkarico	A
tista ljubezen, glej, ki	gre	proti soncu! Tako da bi	A
morda je bil. Saj se ne	gre	za politiko, tudi ne za	A
županovanje! Za to se	gre,	da se ljudje kaj naučijo	A
teh hribov ... za to se	gre!	- Knjig bi si naročili	A
zgornji ustnici leži tobak;	gre	mimo, njuhajoč, godrnjajoč	A
Človek se otrese, pa je, in	gre	dalje svojo pot! Ampak	A
izpregovoril. ”Pusti ga, naj	gre,	kamor hoče!“ Odprl	A
To je bila beseda: naj	gre,	kamor hoče!“ In šel	A
vidijo, ne vprašajo ... kakor	gre	ubog popotnik mimo zaklada	A
takorekoč molče; človek	gre	mimo in ne ve, kaj bi	A
vihar poletnega poldneva	gre	materinska ljubezen.Zmerom	A
oko mu je motno, senca	gre	preko srca. - Dali so	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani