bomo (301-400)

skupnosti, rešili se je	bomo	množično ali pa množično	A
rjavkast čik in me vabil:	Bomo	povlekli?Zavoljo mešanice	A
njegovo smrt in upamo, da	bomo	še našli iskrico življenja	A
slutiti, s kakšno planino	bomo	morali zamenjati tolminske	A
vlečejo za ojé. »Mi se	bomo	šli jutri kopat!« je rekla	A
premislil. »Ne, tudi mi	bomo	šli v Grljan!« je rekel	A
stran 242 . \/ »A mi	bomo	šli v kopališče!« je rekla	A
Prava reč.« »V kabini se	bomo	slekli in jo zaklenili	A
Gremo,« pravi. »Kolibo	bomo	pokrili.« »Hitro,« je	A
rekel Renato. »Kolibo	bomo	pokrili z vejami akacije	A
prostoru in javkamo: »Ne	bomo	več, mama, ne bomo nikoli	A
Ne bomo več, mama, ne	bomo	nikoli več!« Tudi je imel	A
je rekel, »zdaljšali	bomo	progo.« Odprl je vrata	A
stelle alpine Trgali	bomo	planike pa so se sproščali	A
ste končali. Zdaj vam	bomo	morali reči ‚gospod inženir	A
Gardsko jezero, in mi	bomo	z veseljem prišli.Mi pa	A
veseljem prišli. Mi pa	bomo	povabili vas k nam - a	A
latnik in vanj. »Kmalu se	bomo	kopali,« je rekel. »Saj	A
ljubiti samo pod pogojem, da	bomo	nadaljevali verigo človeškega	A
skrbno hkrati, zato da	bomo	znali mogočno in skrbno	A
povej, kam greš, da ne	bomo	v skrbeh! Temnikar	A
peč dobro podkuril, da	bomo	zvečer lepo na toplem	A
sveti večer? Poslali jih	bomo	v Betlehem, he‐he!K Jezuščku	A
nocoj, he‐he! Zato jih	bomo	poslali v Betlehem kar	A
Kar tako naprej, pa jih	bomo	prehiteli, krote hudičeve	A
krote hudičeve! Prej	bomo	v Robeh!In tam se bomo	A
bomo v Robeh! In tam se	bomo	potuhnili v skalah nad	A
Čarjeve jame. Mi pa jih	bomo	počakali - in potem bomo	A
bomo počakali - in potem	bomo	videli, kdo se bo nocoj	A
Kar tako naprej pa jih	bomo	ugnali! Prigazil	A
rekel Martin. - Potem ne	bomo,	dokler jih ne pošljemo	A
v svojem brlogu, da se	bomo	lahko privlekli prav do	A
rivlekli prav do jame. - To	bomo	šele videli, - je spet	A
spet zanergal Miha. - To	bomo	šele videli, - je ponovil	A
držal z njim. - Seveda	bomo	videli. - je pribil Martin	A
Martin. - Privlekli se	bomo	prav do jame.In začeli	A
prav do jame. In začeli	bomo	kar z bombami.Potem pa	A
umiramo, a izumrli ne	bomo.	Za nami rasejo otroci.	A
Amerika - ? Sami jo	bomo	priklicali.Če ne jaz,	A
nekoč zazvonil dan, ko	bomo	vsak večer s pesmijo legali	A
„Zvoniti? Mi vam	bomo	dali zvoniti!Mi vam bomo	A
dali zvoniti! Mi vam	bomo	vsem dali z odsekanimi	A
odsekal: »Do pomladi se	bomo	že pretolkli.Potem pa	A
in zarjul: »Tako, zdaj	bomo	pa videli!Kje pa je?«	A
»Vidiš, pankrt, zdaj	bomo	pa krompirčka nasadili	A
pšenico v mlin! In potem	bomo	spekli bel kruh.Saj nam	A
drugih ne. V nebesih pa	bomo	vsi enaki, kajpak!Rada	A
Rada bi vedela, kako se	bomo	spogledavali z našimi	A
obilne prsi. „V bodoče ne	bomo	več za vse življenje navezani	A
Še malo, kanalje, potem	bomo	gospodarili mi!"Toda	A
pogledamo na dom. Prisluhnili	bomo	odtenkom svoje duše in	A
svoje duše in zaslišali	bomo	pesem Soče in Vipave,	A
Tolminke in Bače. Slišali	bomo	pesem naših gora in naših	A
valujočih žit. Videli	bomo	v jasnem prividu naše	A
vsakdanjim kruhom. Ne	bomo	gledali zgodovine, ne	A
gledali zgodovine, ne	bomo	mislili na oglejske patriarhe	A
sonce. Ah, in takrat	bomo	šli mi vsi, vi vsi.Gradnik	A
mladosti, o tem zdaj ne	bomo	govorili.Dovolj je, če	A
»Nič se ne boj, se te	bomo	že še ogledali!«	A
je prehodil. In potem	bomo	lahko videli njegovo zgodbo	A
po roki. »Tako sploh ne	bomo	prišli do zgodbe.Bodi	A
Toda da se pomirite,	bomo	danes obrnili. Najprej	A
hitro priskočil. »Takoj	bomo	izprali,« je rekel opravičujoče	A
nas nikar ne trapa, ker	bomo	imeli že na tem svetu	A
’ poreče, ‘ugnali jih	bomo,	kaj kmalu jih bomo ugnali	A
jih bomo, kaj kmalu jih	bomo	ugnali, žloto hudičevo	A
moramo rešiti. In ko ga	bomo	sami rešili, ga bomo tudi	A
ga bomo sami rešili, ga	bomo	tudi sami uredili.O, nikar	A
sva midva in Kozjekar,	bomo	lepše živeli, delali kaj	A
Na obeh straneh ceste	bomo	stali, dedci in babe,	A
Usmilite se me! ...‘ Pa	bomo	vsi molčali. Nihče ne	A
zbrana. Na obeh straneh	bomo	stali.Ti pa se boš bos	A
Usmilite se me! ...‘ Pa	bomo	vsi molčali.Nihče ne bo	A
sem zamrmral. »Se	bomo	že jutri še kaj pomenili	A
zgovorno povedali, češ mi	bomo	garali, da boš ti lahko	A
- Tisti. - No, ga	bomo	že na glavo postavili	A
ostal. Ko je ne bo več,	bomo	rekli: ‘Tukaj je rasla	A
odreže pol svojega brda, pa	bomo	vseeno vedeli, da se je	A
bila samo naša, zato ne	bomo	klicali nobenih žensk	A
klicali nobenih žensk. Vse	bomo	opravili sami.In hitro	A
Res je! ...	Bomo!	In kar takoj!	A
dovolj nasedeli. Zdaj se	bomo	lotili dela.Vse bomo spravili	A
bomo lotili dela. Vse	bomo	spravili iz izbe.Ko se	A
izbe. Ko se vrnejo domov,	bomo	že belili. Oddahnil	A
- sem rekel. - Belili	bomo.	Mama mi je umrla.	A
Pravilno ... In zdaj se	bomo	podpisali še mi, - si	A
- Kakopak! Kruha ne	bomo	prekladali po umazani	A
res razbeljena. Komis	bomo	prepekli in ga spravili	A
kaščo. Vse štiri skrinje	bomo	napolnili.Do pomladi ga	A
govorim? Do poletja ga	bomo	imeli.Nemara še do jeseni	A
jeseni. Razmetavali ne	bomo.	- Ne, ne.	A
- Ne, ne. Ne	bomo!	-je resno pritrjevala	A
košare in berače. - Zdaj	bomo	imeli stokrat več kruha	A
mama začela strašiti, da	bomo	tudi sami tako govorili	A
pridemo po Justino? -	Bomo	že povedali, - je mrko	A
pogreznili v molk. - Jutri	bomo	že vedeli.Saj je Kata	A
sem rekel. - Boženico	bomo	imeli. - A Kadetko	A
pridelala brez moje pomoči,	bomo	redili tudi tega!	A
« »O drugih ranah ne	bomo	mislili,«jo je prekinila	A
prekinila teta. »Ne	bomo!	«sem jo odločno podprl	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani