Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (49.630-49.729)

žehtȃrka, f. = žehtar, die Melkgelte, jvzhŠt.
2. žę̑htati, -am, vb. impf. in der Lauge beizen, beuchen, sechteln; — ( fig.) ž. ga, gehörig zechen; — prim. žehtar in nem. sechteln.
žehtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Gluthitze ausstrahlen; peč je tako vroča, da žehti, Lašče- Erj. (Torb.); lice od plesa žehteče, Levst. (Zb. sp.); — 2) ausdünsten, ausdampfen, Z.; — duften ( v. Wein), Cig.; — ( fig.) 'Z prsi veselje na kvišku žehti, Npes.-K.
žę̑htnica, f. 1) = žehtnik, Cig., Kras, Poh.; — 2) das Sechtelwasser, Z., Štrek.
žę̑htnjak, m. das Sechtelfass, der Sechtelzuber.
žę̑javəc, -vca, m. der Durstige, Mur., C.; ž. hrepeni po mrzli vodi, Ravn.- Valj. (Rad).
žə̀knọ, n. eine kleine Öffnung: das Luftloch über dem Ofenloch, Ravn.- M., Burg. (Rok.); — das Ofenloch, Ip.- Mik.; žrelo pri peči, pri apnenici, opekarnici, das Feuerloch, na ognjišču jama za pepel, Goriška ok., Črni Vrh pri Idriji- Erj. (Torb.); das Floßloch bei den Floßöfen, das Schürloch bei Kalköfen, Cig.; das Ofenloch bei der Dörrgrube, Polj.; — das Flugloch am Bienenstock, Polj.; — der Krater, Cig., Erj. (Min.); — nam. žvokno; prim. bav. schwalg, Öffnung des Schmelzofens, Štrek. (Arch.).
želár, -rja, m. der Inwohner, der Häusler, der Keischler, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; einer, der zwar ein Haus aber wenig oder keinen Acker besitzt, Cig.; — = kdor ima pol "pušče" (kmetije), Trst. ( Glas.); — prim. avstr.-nem. söller, sölner, Häusler, Štrek. (Arch.).
želȃrstvọ, n. das Inwohnerwesen, der Häuslerstand, Cig., vzhŠt.
žȇłč, -ı̑, f. = žolč, Levst. (Zb. sp.).
žę́łčən, -čna, adj. 1) begehrlich, begierig, Mik.; (željčen), Cig., Jan.; ž. biti koga, česa, sich nach jemandem, etwas sehnen, KrGora- DSv.; — 2) erwünscht, C., Guts. (Res.); — appetitlich: želčna jed, KrGora- DSv.; — interessant: nekaj želčnega, vzhŠt.; — selten, Z.
želẹ́ti, -ím, vb. impf. wünschen, verlangen; ž. česa (kaj); Marija hladne vodice želi, Npes.- Mik.; ž. si bogastva, denarjev; česa (kaj) želite? še enkrat ga videti želim; ž. si kam, irgendwohin zu kommen wünschen, tja si želi, kjer ni nadlog; domov si želi; želim, da bi se ti vse po sreči izšlo; ž. komu vsega hudega (vse hudo), jemandem alles Schlechte aufwünschen, Cig.; dobro jutro ž. komu, jemandem einen guten Morgen wünschen, Cig.; — (želẹ̑m, ogr., kajk.- Valj. (Rad); želẹ̑jem, kajk.- Valj. (Rad), ob gorenji Soči- Glas.).
žélič, m. mozol na obrazu, das Hitzbläschen, Spodnja Idrija- Erj. (Torb.).
žèlj, žélja, m. = iz vej pletena košarica s povrazom, Koborid- Erj. (Torb.); — iz furl., Štrek. (Arch.).
žélja, f. der Wunsch, das Verlangen; to je moja srčna ž., das ist mein Herzenswunsch; daj mi za željo kruha (= nur soviel, um das Verlangen zu stillen, ein wenig), Z.; črešenj bo le za željo (= malo), Prim.; v želji je kaj, es ist vielbegehrt (= selten), C.; želja mi pride, želja me obide, es ergreift mich das Verlangen; želja me je minila, die Lust ist mir vergangen; želja me je po čem, mich verlangt nach etwas, V.-Cig.; želje mi gredo, ich habe Verlangen, C.
žéljən, -ljna, adj. 1) ein Verlangen habend, begierig, lüstern; ali si tako željen vina? hast du ein solches Verlangen nach Wein? časti ž., ehrgeizig; nisem ga nič željna, ich trage kein Verlangen nach ihm; željno pričakovati, sehnlich erwarten; — 2) erwünscht, C.; željen gost, Krelj; uže mi je smrt željna, Krelj; — holdselig, herrlich: željna mesta, v željno deželo, vsa željna drevesa v božjem vrtu, Dalm.; ovce peljam na željno travo ("auf eine lustige Au"), Krelj; — prim. nem. lustig od Lust.
žélọ, n. der Stachel ( z. B. der Bienen).
žélod, -ǫ́da, m. 1) die Eichel; okrogli ž., die Harzeichel, Cig.; podolgasti ž., die Dachseichel, Cig.; — coll. Eicheln: letos je malo želoda; svinje z želodom pitati; — die Eichel (im Kartenspiel), Cig., Jan.; — 2) želǫ́d = hrast, Plužna- Erj. (Torb.).
želǫ̑dčən, -čna, adj. Magen-; želodčne bolezni; gastrisch, Jan.
želǫ̑dčič, m. der Vormagen ( zool.), Cig. (T.).
2. želǫ̑dək, -dka, m. dem. želod; eine kleine Eichel, Z.; = čeljustni ž., die Backendrüse, Cig.
želǫ́dina, f. neka trta, M., Z., Dol.- Erj. (Torb.).
želǫ́dov, adj. Eichel-; želodova kapica, der Eichelkelch, Cig., Jan.; želodova paša, die Eichelmast, Jan.; — Eichel- (im Kartenspiel): ž. kralj, želodova desetica, der Eichelkönig, der Eichelzehner, Cig.
žę̑łva, f. 1) die Schildkröte, Habd.- Mik., Guts., Mur., Cig., Jan., Erj. (Ž.); morska ž., die Riesen-Seeschildkröte (chelonia Midas), Erj. (Ž.); — 2) die Fistel, Št.- Mik.; — pl. želve, die Scropheln, Mur., Cig., vzhŠt.- C.; (žovę̑, vzhŠt.); fistulöse Geschwüre, Z.
žę̑łvast, adj. 1) schildkrötenartig, Cig.; — 2) scrophulös, Z.
žełveníca, f. der Waldmeister (asperula odorata), vzhŠt.- C.
žę̑łvin, adj. 1) = želvji, Schildkröten-, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) želvina trava, eine gegen Scropheln (želve) heilkräftige Pflanze: der Wasserwegerich (der Froschlöffel) (alisma plantago), Mur.
žełvovína, f. 1) das Schildkrötenfleisch, Erj.- C.; — 2) die Schildkrötenschale, das Schildplatt, Cig. (T.), DZ., C.
žę̑mlja, f. die Semmel; — iz nem.
žę́mnahti, f. pl. = praznik oznanjenja M. D. (25. marcija), Motnik ( Št.)- Navr. (Let.).
žéna, f. das Weib; divja ž., die Wald- oder Bergnymphe, Cig.; bela ž., (= der Tod), C.; bele žene, rojenicam podobna bitja, C., Poh.- Pjk. (Črt.); častite žene = žalik-žene, Zilj.- Jarn. (Rok.); — das Eheweib, die Ehefrau: moja žena.
žę́nih, m. der Bräutigam, Mur., Cig., Jan., vzhŠt., BlKr.
ženílọ, n. 1) das Heiraten: biti za ženilo, heiratsfähig sein, Cig.; — die Hochzeit, C.; — 2) die Heiratslust des Mannes, Cig., Jan., Mik., Valj. (Rad); ženilo se ga prijema, er bekommt Lust zu heiraten, Cig.
1. ženíšče, n. der Frauenzwinger, Cig.; der Harem, C.
2. žę́nišče, n. das Weiblein, Zv.; — prim. ženščè.
ženı̑təv, -tve, f. die Heirat (des Mannes); biti za ž., heiratsfähig sein.
ženı̑təvski, adj. Heirats-, Hochzeits-, C.; ženitevska dovolitev, der Eheconsens, Levst. (Nauk).
žéniti, žę́nim, vb. impf. verheiraten: svojega sina ženi, er trifft Anstalten zur Verheiratung seines Sohnes, er sucht ihn zu verheiraten; na hlače, na roke ž., ohne Vermögen verheiraten, Nov.; — ž. se, heiraten (vom Manne); taki se ženijo, ki nimajo nič; auf Freiersfüßen gehen, in Heiratsumständen sein; ženi se; kje se neki ženi? wo freit er doch? — ptice se ženijo, die Vögel paaren sich.
ženı̑tke, -tək, f. pl. = ženitki, Rez.- Baud.
ženı̑tki, m. pl. die Hochzeit, C.
ženitnína, f. 1) die Hochzeit, Mur., Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad); ženitnino imeti, Hochzeit halten, Mur., Cig.; — 2) das Heiratsgut, Cig.
ženitvȃnje, n. die Hochzeitsfeier, Mur., Cig., Jan., Kremp.- M.; ( nam. ženitvovanje).
ženitvȃnski, adj. Hochzeits-, Cig., Jan.; ženitvansko oblačilo, Guts. (Res.)- Mik.; ž. raj, ženitvansko pismo, Preš.; ( nam. ženitvovanski).
ženitváriti, -ȃrim, vb. impf. Vorkehrungen zur Verehelichung treffen (vom Mann): kakor slišim, si uže začel ženitvariti, (-tovariti) Jurč.
ženítvən, -tvəna, adj. Hochzeits-, Verehelichungs-.
ženı̑tvənik, m. der Hochzeiter, C.
ženitvína, f. das Hochzeitsmal, C.
ženitvovȃnje, n. die Hochzeit, M.; (pravilna oblika nam. ženitvanje ali ženitovanje).
ženitvovȃnski, adj. Hochzeits-, Ehe-: ženitvovanske zglasnice, Ehemeldzettel, Levst. (Nauk).
ženitvováti, -ȗjem, vb. impf. Hochzeit halten, M.
žənjčíca, f. = ženjačica, jvzhŠt.
žənjı̑vọ, n. das zu schneidende Getreide auf dem Acker, C.
žənjkínja, f. die Schnitterin, Mur., (ženk-), Npes.-Vraz, vzhŠt.
ženočȃstje, n. der Frauencultus, Zora.
žę́nof, m. der Senf; — iz nem.; pogl. gorušica.
žę́nska, f. die Weibsperson, das Frauenzimmer; ženskam se prikupovati; (tudi se sklanja kot adj.: ženskih, ženskim, Cig.).
žę́nski, adj. weiblich, Weiber-; ž. glas, ženska obleka; ž. spol; ž. jok, pa mačje solze = Weiberthränen sind Krokodilsthränen, Cig.
žę́nso, -ota, m. = žensev, Cig., Mik., Štrek.; — prim. it. (ven.) zenso, Mik. (Et.).
žę́nšče, -eta, n. das Weiblein: kako ženšče je to! Zv.
žę́nščina, f. = ženska, Cig., Jan., Zv.
ženúh, m. der Weibernarr, Z.
žę̑nža, f. eine plauderhafte Person, vzhŠt.- C.
ženžáti, -ȃm, vb. impf. nicht weiter kommen bei einer Arbeit, vzhŠt.- C.; — prim. žužnjati.
ženžȃvəc, -vca, m. der Zauderer, der Plauderer, vzhŠt.- C.
žèp, žépa, m. der Sack an einem Kleidungsstück, die Tasche; v ž. seči, in die Tasche greifen; žepe prazniti komu; — prim. tur. džéb, Mik. (Et.).
žepíca, f. die Gallerte, die Sulze, Cig., Vrtov. (Km. k.).
žepníca, f. 1) der Taschendeckel, vzhŠt.- C.; — 2) (ura) žę̑pnica, die Taschenuhr, Jan. (H.).
žerȃvəc, -vca, m. das Rosenkraut (pelargonium roseum), C., LjZv.; — ( hs. nam. žerjavec (?); prim. žerjavec 2)).
žerȃvica, f. = izgaga, das Sodbrennen, Jan.
žérək, -rka, adj. von brennend herbem Geschmack, bitter, herbe, Cig., Jan.; ranzig: žerko maslo; žerko požirati, den Verdruss hinnehmen, Z.; — prim. žarek 2).
žerẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) = žareti: glühen, Cig.; Kupec zdaj po matere gre Z lanci prežerečimi, Npes.-Vraz; — 2) einen beißenden, brennenden Geschmack haben, Jan., Mik.; po grlu mi žeri, Z.; — brennen: dim žeri v očesu, Cig.; pogl. žareti 2).
žerjàv, -áva, m. 1) der Kranich (grus cinerea); — 2) der Krahn (Kranich), die Winde, die Schiffswinde, V.-Cig., Cig. (T.), C., DZ., Bes.
žerjàv, -áva, adj. glühend, Mik. (Et.); ( pren.) žerjava želja, C.; — glühendroth: žerjavo grozdje, Fr.- C.; — roth, ogr.- Mik.
žerjȃvar, -rja, m. der Krahnzieher, Cig.
žerjȃvka, f. = žerjavica, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan., jvzhŠt.; na žerjavki se peči, Cv.
žerjávov, adj. 1) Kranich-: žerjavovo pero, Npes.-Vraz; — 2) Krahn-, Cig.; žerjavovo bruno, der Krahnbalken, Cig., DZ.
žę́slọ, n., Jan., pogl. žezlo.
žestíka, f. eine Art Ahorn, Notr.- Z., Slc.- C.; — prim. žestilj.
žestílj, m. französischer Ahorn (acer monspessulanum), hrv. Primorje- Erj. (Torb.).
žestína, f. der Geist ( chem.), C.; vinska, lesna ž., der Wein-, Holzgeist, DZ.; — hs.
žestı̑nski, adj. geistig ( chem.), C., DZ.; žestinske pijače, Bes.; — prim. žestina.
žę̑təv, -tve, f. der Getreideschnitt, die Getreideernte; ob žetvi, zur Schnittzeit; pšenična, ajdova ž., die Weizen-, Heidenernte.
žę̑vəc, -vca, m. = žənjec, der Schnitter, Jan., Notr.- Z.
žežáti, -ȃm, vb. impf. = žužati, C., Z., BlKr.
žéžəł, -žla, m. die Aschen- oder Feuerschaufel, Cig., C., Kras- Erj. (Torb.); (žèžəł, Štrek.); — iz bav. schüssel, Štrek. (Arch.), ali morda iz it. sessola, die Schöpfkelle.
žəžnjáti, -ȃm, vb. impf., Z., pogl. žužnjati.
žgalína, f. eine brennende Hitze, Mur., Cig., Jan., Mik., Kras, vzhŠt.
žgalíšče, n. = mesto, kjer rudo žgejo in čistijo, der Platz, wo ein Haufe von Erz und Holz oder Kohlen errichtet wird, das Rostbett ( mont.), Cig.
žgȃłka, f. die große Herbstheuschrecke: ž. strže, vzhŠt.- C.
žgȃnčnica, f. das Sterzwasser, Z.
žgančnják, m. der Sterztopf, C.
žgánəc, -nca, m. der Sterzbrocken; pl. žganci, (Mehl zu dickem Brei gekocht), der Sterz; ajdovi, koruzni žganci; suhi žganci; žganci z mlekom; momlja kakor da bi žgance v ustih imel, er spricht, wie wenn er Klöße im Munde hätte, Cig.
žganjáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) die Brantweinbrennerei betreiben; — 2) Schnaps zu trinken pflegen, schnapsen, Zv.
žganjčè, n. dem. žganje, LjZv., Erj. (Izb. sp.).
žgȃnje, n. 1) das Brennen; ž. rane; ž. apna, opeke, das Kalk-, Ziegelbrennen; — das Sengen, das Rösten; ž. kave; — das Brandopfer, Krelj; — 2) eine gebrannte Flüssigkeit, der Brantwein; ž. kuhati, Brantweinbrennen; = ž. paliti, BlKr.; (v tem pomenu nav. žganjè, Valj. [Rad], žganję́, Dol.).
žgȃnkljast, adj. klunkerig: žgankljasta zemlja, vzhŠt.- C.
žgáti, žgèm, vb. impf. brennen ( trans.); tobak ž., Tabak rauchen, Cig., Št.; apno, opeko, olje ž., Kalk, Ziegel, Kohlen brennen; žgan svinec, kositer, Bleiasche, Zinnasche, V.-Cig.; rudo ž., das Erz durch Rösten zubrennen, Cig.; žgana ruda, geröstetes Erz, Cig.; kavo ž.; Kaffee rösten; iz žita i palinko žgejo, ogr.- Valj. (Rad); na gladko ž., glatt brennen ( techn.), Cig. (T.); lase ž., die Haare brennen; — ein brennendes Gefühl veranlassen: solnce žge, die Sonne brennt; kopriva žge; v prsih me žge, Mur.; žgoči veter, der Glutwind, Cig. (T.); žgoč, brennend, heiß, Jan.; ( prim. žgeč); — ( pren.) žgoč humor, kaustischer Humor, Cig. (T.); — žgala sta jo, sie sind gehörig gelaufen, UčT.
žgəčkáti, -ȃm, vb. impf. = ščegetati, kitzeln, Dol., KrGora, jvzhŠt.
žgətáti, -ətȃm, žgáčem, vb. impf. = ščegetati, Cig., Mik.; ( inf. tudi: zgátati).
žgę̑təc, -tca, m. = ščegetec: očesni ž., der Augenkitzel, Cig.

49.130 49.230 49.330 49.430 49.530 49.630 49.730 49.830 49.930 50.030

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA